Vročina ne pojenja
Bi morebitna neodvisnost francoskih čezmorskih ozemelj lahko sprožila dokončno dekolonizacijo »starih« kolonij? Ker so skoraj povsem odvisne, to za zdaj ni verjetno.
Da bi živelo v Franciji 97 odstotkov muslimanov, ki bi govorili narečni svahili in si evre v glavnem služili z nabiranjem biserov in kokosovih orehov? Ali pa da bi 36 odstotkov prebivalstva zbolevalo za rakom zaradi izpostavljenosti radioaktivnemu sevanju in bi večkrat na leto trepetali pred uničujočimi cikloni in tornadi? Zdi se malo verjetno, a ti podatki vseeno držijo. No, le deloma, in ne v vsej državi. Francoskega predsednika namreč ne volijo le volivci celinske Francije, pač pa še skoraj trije milijoni volivcev z vseh francoskih ozemelj, ki imajo status čezmorskih departmajev, pokrajin in ozemeljskih skupnosti. Ta se, tako kot ozemlja, ki pripadajo britanski, nizozemski, danski in španski kroni ter Portugalski, nahajajo marsikje po svetu, vendar nimajo vsa statusa ozemelj znotraj EU: ta privilegij pripada le »ultraperifernim« pokrajinam Španije (Kanarski otoki), Portugalske (Azorsko otočje in Madeira) ter Francije z otoki Martinique in Guadeloupe v Antilih, Reunion v Indijskem oceanu ter celinsko Francosko Gvajano na južnoameriški vzhodni obali.
V teh štirih čezmorskih departmajih živita dobra dva milijona (v večini) nezadovoljnih prebivalcev in zdi se, da je le še vprašanje časa, kako dolgo jih bo Francija še zmogla združevati pod svojo trobojnico.
Vstaja za 200 evrov
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.