Izgubljena otoka
Otokov, ki jih v resnici ni, ne najdemo samo na pomorskih kartah iz davno minulih dob, ampak sta dva ostala vrisana tudi v sodobnih atlasih
»Atlantida« na dnu Atlantskega oceana. Vir: Google Earth
V začetku februarja je Google predstavil novo, že peto različico priljubljenega »zemljepisnega« programa Google Earth, v kateri je med drugim dodan razmeroma podroben reliefni prikaz oceanskega dna. Ni minilo dolgo in svetovni splet je preplavila senzacionalna novica, da so zagnani računalniški raziskovalci na podlagi novih zemljevidov na dnu Atlantika, približno na pol poti med Kanarskimi in Azorskimi otoki, odkrili legendarno Atlantido. Takoj sem pognal Google Zemljo, program je namreč preveden tudi v slovenščino, in se na svoje oči prepričal, da je tam res nekakšno omrežje pravokotno se sekajočih kanalov ali morda cest, ki se razteza na površini približno 150 x 150 km in ki na prvi pogled ne more biti nič drugega kot delo izjemno napredne civilizacije.
A prvi pogled je pogosto varljiv in tudi tokrat se je izkazalo, da na sliki niso ostanki veličastne Atlantide, temveč digitalna napaka. Navidezno omrežje je nastalo zaradi samodejnega zajema podatkov in podmorski »kanali« so v resnici digitalne sledi oceanografskih ladij, ki so tam križarile in merile morsko dno. Teoretiki zarote sicer uradnim pojasnilom ne verjamejo, saj se jim zdi preveliko naključje, da bi takšne »sledi« nastale prav tam, kjer naj bi pravzaprav po legendi Atlantida res bila, in nikjer drugje. A zdrava pamet, logika in dejstva žal ne govorijo v prid romantikom in o Atlantidi bomo še naprej vedeli le to, kar je pred skoraj 2400 leti o njej zapisal Platon.
Atlantide torej niso odkrili, a ko sem že imel na zaslonu Google Zemljo, sem se spomnil, da bi morda lahko našel odgovor na neko drugo zemljepisno uganko, na katero sem pred časom naletel. Namreč, ali v južnem Tihem oceanu obstajata osamljena otočka, ki sta vrisana v marsikaterem atlasu, čeprav ju že dolgo »pogrešajo«.
Ko sem bil še otrok, sem požiral pustolovske povesti Julesa Verna in imel pri tem vedno pri roki atlas sveta, v katerem sem iskal v povestih omenjene kraje. V romanu Otroka kapitana Granta je Verne zapisal: »Prav na sedemintridesetem vzporedniku je bil zaznamovan samoten otočič, znan pod imenom Marije Terezije otok.« Otok ima v romanu ključno vlogo, saj so na njem našli pogrešanega kapitana Granta, omenjen pa je tudi v Vernovem Skrivnostnem otoku, le da v njem s svojim francoskim imenom Tabor.
Otoček sem takrat v atlasu našel, zato sem bil pošteno presenečen, ko sem veliko let kasneje izvedel, da ga najverjetneje sploh ni. Med bolj ali manj naključnim brskanjem po spletu sem naletel na primer zloglasnega radioamaterja Dona Millerja, ki je v drugi polovici 60. letih prejšnjega stoletja »zaslovel« z oddajanjem iz nekaterih najbolj odmaknjenih kotičkov našega planeta. Radioamaterji tekmujejo v številu krajev, od koder so oddajali oziroma sprejemali radijska sporočila, in Miller je hotel svojim radioamaterskim »trofejam« dodati kraje, od koder prej še nihče ni oddajal, med drugim tudi tihomorski otoček Marije Terezije. Tako eksotičen kraj se je radioamaterjem zazdel močno sumljiv in kmalu se je izkazalo, da si je Miller - tudi sicer slikovit lik, ki je kasneje preždel osem let za rešetkami kalifornijskega zapora, ker naj bi bil poskušal umoriti svojo ženo - vse skupaj gladko izmislil.
Otok oziroma koralni greben Marije Terezije je leta 1843 odkrila ameriška kitolovka Maria-Theresa in od takrat je vrisan v pomorske karte in atlase. A ko so ga leta 1957 skušali najti, da bi mu natančneje izmerili zemljepisni položaj, so ga iskali zaman. Izjalovil se je tudi naslednji poskus, leta 1983. Vmes je po tistem območju Tihega oceana križarila novozelandska oceanografska ladja Tui, a tam ni odkrila niti plitvine, kaj šele koralnega grebena ali otoka. Vse naokoli je bil le pet kilometrov globok ocean.
Otok Marije Terezije ni edini tako imenovani fantomski otok ali vigia, kakor pravijo kartografi otokom in čerem, katerih obstoj ali zemljepisni položaj je dvomljiv. V večini atlasov je nedaleč stran vrisan otoček Ernest Legouvé, ki naj bi ga leta 1902 opazili z istoimenske francoske ladje, a so ga kasneje prav tako zaman iskali.
Kako je sploh mogoče, da so na zemljevidih vrisani otoki, ki jih ni? Nekdaj so v pomorske karte sproti vrisovali vse otočke, čeri, grebene in plitvine, o katerih so poročali pomorščaki. Toda pomorščaki so se marsikdaj tudi zmotili in v resnici videli fatamorgano, morda osamljeno ledeno goro ali pa že znan otok, a so zaradi nenatančne navigacije mislili, da gre za novoodkritega. Z ladij Maria-Theresa in Ernest Legouvé so morda videli koralni greben Wachusett, ki leži razmeroma blizu obeh fantomskih otokov in je sedaj sicer nekaj metrov pod morsko gladino, vendar bi morda v izjemnih okoliščinah ali zaradi tektonskih premikov lahko tudi pogledal nad morsko gladino.
Skrivnostna otoka sem torej poskusil najti s programom Google Earth. Čeprav se morda sliši nenavadno, so z njim doslej že odkrili nekaj zanimivih stvari. V severni Italiji je na primer ljubiteljski raziskovalec pred leti s programom Google Earth odkril sledi do takrat še neznane rimske vile, v gorah severnega Mozambika pa so z njim britanski raziskovalci lani našli nedotaknjen pragozd, v katerem so kasneje odkrili številne nove vrste rastlin in živali.
Od iskanja si seveda nisem veliko obetal, saj verjetno nisem bil prvi, ki je prišel na takšno zamisel. In res sem na geografskih širinah, na katerih naj bi otoka bila, našel le brezmejni ocean. Je pa treba ob tem povedati, da je ločljivost Googlovih satelitskih posnetkov nad oceani praviloma tako skromna, da bi na njih nekaj sto metrov velikega otočka morda sploh ne bilo mogoče videti.
Kakorkoli že, večino neobstoječih otokov so z leti zbrisali s pomorskih kart, Marija Terezija in Ernest Legouvé pa še kar vztrajata tudi v marsikaterem sodobnem atlasu, kot nekakšen spomin na romantične čase, ko so pomorščaki s sekstanti v rokah merili položaje neznanih oto-čkov in čeri ter se pri tem včasih tudi zmotili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.