Darja Kocbek, Bruselj

 |  Mladina 10  |  Svet

Madame No

Zlasti v Parizu, Bruslju in Londonu nemška kanclerka Angela Merkel posluša očitke, da zoper krizo ukrepa prepočasi in preveč neodločno

Nemčija je že vse od izbruha finančne in gospodarske krize lani jeseni država, kjer o ukrepih največ razpravljajo in se politiki o njih največ prerekajo - v vladni koaliciji in z opozicijo. Ne toliko zaradi sporov, razhajanj med političnimi strankami, predvolilnih kalkulacij - septembra imajo Nemci parlamentarne volitve -, ampak predvsem zaradi previdnosti Angele Merkel in skrbi finančnega ministra Peera Steinbrucka za proračun v Nemčiji ukrepov ne sprejemajo na vrat na nos. Sredi februarja so se predstavniki zvezne države in zveznih dežel v okviru odbora za federalizem dogovorili o »zavori za zadolževanje«. Zakon, ki bo določil nove omejitve za zadolževanje, namerava parlament sprejeti do poletja, veljati naj bi začel šele leta 2011, njegove določbe pa bodo postale zavezujoče šele čez nekaj let.
Očitke, da ukrepa prepočasi in preveč neodločno, je Angela Merkel morala poslušati tudi v Bruslju, Londonu in Parizu. Ko je predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso po zgledu ZDA lani jeseni predlagal evropski sveženj za spodbujanje gospodarstva v obliki skupnega sklada, v katerega bi države članice prispevale 130 milijard evrov, je iz Berlina takoj dobil odgovor, da so spodbude z davkoplačevalskim denarjem podobne kot kurjenje slame - od velikega kupa ostane zelo malo pepela -, predvsem pa Nemčija ne more dopustiti, da bodo njen denar »kurili drugod«. To sporočilo je spravilo politike v Bruslju in prestolnicah drugih članic v zelo slabo voljo, saj je Nemčija do zdaj veljala za državo, ki odpre denarnico, ko je to potrebno. Tako si je do te krize vseskozi kupovala vodilno vlogo v Evropski uniji.
Zaradi blokade Berlina je Barroso lahko novembra lani predstavil zgolj predlog konjunkturnega programa, ki je sestavljen iz programov posameznih članic EU. To pomeni, da so članice zase pripravile svoje konjunkturne programe in na ravni EU je predvidena zgolj koordinacija, da se ukrepi ne bi izničevali. Evropska komisija je predvidela, da bi skupna vrednost vseh spodbud iz nacionalnih konjunkturnih programov morala doseči 200 milijard evrov, od tega bosta 30 milijard evrov skupaj zagotovili evropska komisija in Evropska investicijska banka. To je bil čas, ko so številni ekonomisti še stavili na zniževanje DDV-ja, da bi ljudje spet začeli trošiti in bi podjetjem spet zagotovili naročila. Pred vrati so bili decembrski prazniki, ki naj bi spet pognali potrošnike v trgovine nakupovat. Vsak nakup je veljal za dobrega, ne glede na to, kje je bil izdelek narejen. Veljalo je še prepričanje, da bo kriza le prehodna, da ne bo recesije, zaradi tega je treba z davkoplačevalskim denarjem pomagati gospodarstvu in spodbuditi potrošnjo. Veljalo je, da je treba zagotoviti čim več, vzdržnost javnih financ je bila drugotnega pomena, nihče ni spraševal, kdo bo to vse plačal, ni bilo veliko razmislekov, ali je takšno ukrepanje res smiselno. Uprla sta se le Merklova in
Steinbruck.
Merklovo so takrat v Bruslju imenovali kar »Madame No« - gospa, ki vedno reče ne. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy jo je povabil v Pariz, da bi »uskladila ukrepe«, po pogovorih sta se oba smehljala v kamere in zatrjevala, da sta se dogovorila, ko pa je kanclerka odšla nazaj v Berlin, ji je Sarkozy prek časopisov zabrusil, da Francija ukrepa proti krizi, Nemčija pa samo razmišlja. Eden od njegovih sodelavcev pa je dodal, da je Francija lokomotiva, Nemčija pa so le težki vagoni.
Britanski Economist ji je očital »nevidnost« pri ukrepanju proti krizi, Financial Times »zajedalsko politiko«, češ da čaka na koristi od svežnjev, ki jih za spodbujanje gospodarstva sprejemajo druge države. Ameriški Wall Street Journal je napisal, da je nasploh zunanja politika vlade Angele Merkel mlačna in neodločna. Ekonomisti in časopisi so takrat slavili Nicolasa Sarkozyja, čeprav je kot predsedujoči svetu EU več govoril, kot s svojim konjunkturnim svežnjem dejansko dal, in predsednika britanske vlade Gordona Browna, ker je predlagal shemo za reševanje bank in prvi napovedal znižanje DDV-ja za spodbujanje potrošnje.
Brown je v začetku decembra v Londonu sklical mini vrh, na katerem bi se dogovorili o skupnem evropskem stališču do ukrepanja proti krizi. Merklovi vabila ni poslal, povabil je le Sarkozyja in predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. Tako se je prvič zgodilo, da na takšnem usklajevalnem sestanku ni bilo voditelja iz Nemčije, ki je največje in najpomembnejše gospodarstvo v EU.
Ker so se pritiski stopnjevali tudi doma, je Merklova pred decembrskimi prazniki napovedala drugi konjunkturni sveženj v višini 50 milijard evrov. V njem je predvidela premijo za zamenjavo starih avtomobilov z novimi, sofinanciranje skrajšanega delovnega časa, za 18 milijard evrov investicij v šole in ceste, znižanje davkov in prispevkov, ki sta jih zahtevali predvsem koalicijska bavarska krščanskosocialna unija (CSU) in opozicijska liberalna stranka FDP. Hudo so se med pripravo tega svežnja prerekali tudi v krščanskodemokratski uniji CDU kanclerke Merkel in v socialdemokratski stranki SPD, kjer so med drugim celo predlagali, da bi vsakemu državljanu država po zgledu ZDA dala ček in tako dodatno spodbudili potrošnjo.
Konec januarja je Merklova v Frankfurtu na prireditvi ene od bank rekla: »Govori se, da države ne morejo bankrotirati.« Po kratkem premoru je dodala: »Te govorice ne držijo.« Tako je kot prva voditeljica v tej krizi omenila možnost, da država lahko tudi bankrotira, zaradi tega davkoplačevalskega denarja ne gre zapravljati v nedogled, ampak je treba spoštovati pravila pakta stabilnosti in rasti, ki proračunski primanjkljaj omejuje na tri odstotke bruto domačega proizvoda. Veliko članic EU to mejo že zdaj krepko presega, med njimi sta tudi Velika Britanija in Francija.
Konec februarja je predsednik Bundesbanke in član sveta guvernerjev ECB Axel Weber vlado v Berlinu posvaril, naj nikar ne sprejema nadaljnjih konjunkturnih svežnjev za spodbujanje gospodarstva. Dejal je, da je že z drugim svežnjem izčrpala svoje možnosti za finančne injekcije. Tudi za znižanje davkov ne vidi več prostora, ker mora biti »vsako znižanje davkov na drugi strani financirano«. Konjunkturni svežnji zdaj tudi drugod niso več na mizi kot rešitev, zdaj je glavna tema v EU reševanje posameznih sektorjev gospodarstva in posameznih podjetij, skratka protekcionizem, ki mu Nemčija prav tako ni naklonjena, zagovarja pa ga Francija.
Z reševanjem posameznih bank in podjetij ima veliko dela tudi vlada Angele Merkel. Čim je njena vlada februarja sprejela zakon, ki omogoča podržavljenje bankrotirane banke Hypo Real Estate, je dobila na mizo predlog za reševanje Opla. Reševanje tega podjetja je dejansko postalo predmet predvolilne kampanje za jesenske volitve med Angelo Merkel in njenim socialdemokratskim protikandidatom Frankom-Walterjem Steinmeierjem.
V Oplovih tovarnah v Nemčiji je zaposlenih 26 tisoč ljudi, ki so seveda volivci, volivci so tudi njihovi družinski člani in dobavitelji s svojimi družinami. Med dobavitelji je na robu propada družba Schaeffler in njegova lastnica Maria-Elisabeth Schaeffler, ki je lani najprej s špekulativnim prevzemom konkurenta Continental zaigrala milijarde evrov premoženja svojega podjetja, zdaj pa s solznimi očmi prosi državo, naj ji pomaga, da bi koncern rešila pred bankrotom.
Razprava o Oplu se vrti okrog vprašanja, ali država takšnemu podjetju sploh lahko pomaga, kajti če popusti v tem primeru, ima lahko naslednji dan pred vrati kup drugih podjetij, ki jim zaradi krize prav tako grozi bankrot in imajo veliko zaposlenih. Če se oblast v Berlinu vendarle odloči Oplu pomagati, je vprašanje, ali mu zagotoviti poroštva ali ga podržaviti. Ker je politika primer Opel že naredila za politično temo, vlada Angele Merkel pravzaprav nima več izbire, nekaj mora ukreniti, sicer bodo državljani morebitni propad družbe razumeli kot nesposobnost države oziroma vlade, da bi ga rešila. Previdnost in zadržanost Merklove in Steinbrucka pri ukrepanju zoper krizo sta se zdaj izkazali kot pametni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.