Staš Zgonik

 |  Mladina 10  |  Družba

Mali znanstvenik proti velikemu načrtu

Dr. Arpad Pusztai, mož, ki je zasejal dvom v varnost gensko spremenjenih organizmov in za to plačal s kariero

Dr. Arpad Pusztai z ženo dr. Susan Bardocz na terasi svojega madžarskega domovanja s pogledom na Blatno jezero

Dr. Arpad Pusztai z ženo dr. Susan Bardocz na terasi svojega madžarskega domovanja s pogledom na Blatno jezero
© Borut Krajnc

Uvajanje gensko spremenjenih (GS) organizmov v našo prehrano je dandanes ena od tem, ki redko koga pusti hladnega. Če nas že ne skrbi varnost GS-hrane, nas skrbi agresivnost, s katero biotehnološka podjetja promovirajo svoje izdelke in z vsemi sredstvi skrbijo za svoj dobiček, zaradi česar je vse več rastlin, ki rastejo po poljih, zaščitenih s patentom. Primer dr. Arpada Pusztaia, britanskega biokemika madžarskega rodu, zajema obe skrbi. Čeprav je od dogodkov, ki jih bomo opisali v nadaljevanju, minilo že skoraj 11 let, gre še vedno za enega najjasnejših kazalcev moči korporacij in vpetosti politike v proces širjenja GSO.
Dr. Pusztai je Madžarsko zapustil leta 1956, med komunistično revolucijo. V Londonu je doktoriral in kmalu dobil ponudbo za službo na Inštitutu Rowett v škotskem mestu Aberdeen. »Najprej sem mislil, da bom na Škotskem le nekaj let, nato pa sem tam preživel več kot 45 let. Vsake toliko sem za nekaj mesecev odšel v ZDA, vsekakor pa sem živel zelo normalno življenje znanstvenika. Za tiste čase. Danes se je svet postavil na glavo. Ženi večkrat rečem, da danes ne bi hotel biti mlad,« razlaga Pusztai, ki smo ga obiskali na njegovem idiličnem madžarskem domovanju ob Blatnem jezeru, kjer z ženo, sicer strokovnjakinjo za nutricionistiko, v zadnjem času preživita večji del leta.
Na inštitutu se je ukvarjal z ugotavljanjem vpliva različnih segmentov prehrane na naše notranje organe. Kako različni proteini vplivajo na nas, kakšne koristi prinašajo. »Objavil sem več kot 300 znanstvenih člankov. Glede na to, da je žena skoraj 20 let mlajša, jih ima nekaj manj.« Žena, dr. Susan Bardocz, je z druge strani sobe posegla v pogovor. »Ko sem nazadnje štela, sem jih imela že več kot ti.« Saj ni več pomembno, je nadaljeval dr. Pusztai. »To je dobra stvar upokojitve
Ko so se pojavili GS-organizmi, je Pusztai na to gledal samo kot na logično nadaljevanje svojega dela. »Raziskovalni proces je ostal enak, saj ni važno, ali gre za gensko spremenjeno ali navadno hrano. Gre za hrano. Hrano z različnimi biološkimi sestavinami. Ugotoviti smo želeli, kakšen vpliv ima ta hrana na nas.« Leta 1995 je škotsko ministrstvo za kulturo razpisalo projekt v vrednosti 1,6 milijona funtov, v okviru katerega bi temeljito obdelali varnostne vidike gensko spremenjene hrane. Na razpisu za projekt je Pusztai s svojo skupino premagal 27 drugih prijavljenih iz vse Evrope. »Šlo je za zelo veliko pogodbo, tak denar ne raste na drevesih. Šlo je za velik projekt. Na njem je 30 ljudi iz treh različnih inštitutov delalo tri leta
Odločili so se, da bodo varnost GS-hrane preverjali na primeru gensko spremenjenega krompirja, ki so mu vstavili gen iz zvončka (angl. Snowdrop), odgovoren za proizvajanje snovi, lektina, zaradi katere naj bi krompir postal odporen proti listnim ušem. Samo za medklic - zvončki so na Madžarskem zaščitena rastlina. »Moje osebno mnenje je bilo, da ne bomo našli kakih varnostnih problemov. Pričakoval sem, da se bo lastnost prenesla, problemov pa nismo pričakovali. Moje mnenje je zagotovo pripomoglo k temu, da smo bili izbrani za projekt,« se spominja Pusztai. Po njegovih besedah je bilo bistvo njihovega projekta v tem, da si gensko spremenjenega krompirja niso prizadevali spraviti skozi regulatorne procese. »Želeli smo najti splošno uporaben test, s katerim bi bilo mogoče opravljati analizo tveganja za gensko spremenjene organizme. Gre za hrano, zato jo je treba tako tudi obravnavati.«
S tako spremenjenim krompirjem so začeli hraniti podgane. Vsebnost lektina v krompirju je bila 16 mikrogramov na gram. Ker so pred tem podganam odmerjali 800-krat večjo koncentracijo snovi, kot naj bi jo zaužile z GS-krompirjem, pa je bil njihov razvoj nemoten, negativnih učinkov niso pričakovali. Vendar pa so pri teh podganah, v primerjavi s kontrolno skupino, ki so jo hranili z navadnim krompirjem, kmalu zaznali negativne učinke na razvoj. »Ugotovili smo, da je prehranjevanje z GS-krompirjem vplivalo na notranje organe, na imunski sistem.« Podgane, ki so jih 110 dni hranili z gensko spremenjenim krompirjem, so kazale vidne spremembe v razvoju. Bile so bistveno manjše in lažje od tistih v kontrolni skupini. Manjša so bila tudi jetra, srce in celo možgani, imunski sistem je bil oslabljen. »Nismo vedeli, zakaj. Potem smo se domislili, da je možno, da je gen, ki smo ga prenesli, ostal nespremenjen in da je težave povzročil način, s katerim smo ga prenesli v genom krompirja. Torej, sklenili smo, da je problem tehnologija, ne pa sam vstavljen gen.« Po njegovih besedah je namreč tehnologija genskega spreminjanja zelo nepredvidljiva, saj se tuji gen vstavlja s pomočjo genske puške. Gen, ki ga želijo vstaviti, dejansko pritrdijo na mikroskopski delec zlata in ga s pomočjo puške izstrelijo v rastlino, v katero ga želijo vstaviti. Na katerem mestu v genomu bo gen dejansko pristal, je nemogoče predvideti, hkrati pa obstaja možnost, da bo v procesu ustavljanja kak gen rastline zaradi nasilnega posega v genom spremenjen. Krompir je v tem pogledu specifičen, saj so vsi deli, z izjemo gomolja, strupeni. Genom je seveda enak v celotni rastlini, kar pomeni, pravi Pusztai, da so v gomolju nekateri geni, ki povzročajo strupenost, »izključeni«. Torej je očitno genska sprememba povzročila »vključitev« nekaterih genov za strupenost. Pri tem je sicer treba poudariti, da je dandanes mogoče po vstavljanju gena preveriti, ali in kako je bil genom spremenjen ter ali in kako bo to vplivalo na lastnosti rastline.
Ker je bila raziskava financirana z javnim denarjem, se je Pusztaiu zdelo prav, da o svojih ugotovitvah obvesti javnost. Tako jih je med drugim predstavil novinarjem takrat ugledne oddaje World in action na britanski Granada TV. Posneli so vsaj za kako uro posnetkov, objavili pa seveda zgolj 150 sekund oziroma 14 najbolj zanimivih in udarnih stavkov. »S tem v bistvu nisem imel problemov, ker niso bili senzacionalistični. Kasnejše težave smo sicer pričakovali, še preden sem nastopil pred kamerami, se pa takrat nisem najbolje zavedal, koliko denarja stoji za tem.« Direktor inštituta Phillip James je, pripoveduje Pusztai, menil, da gre za prestižno oddajo in da bo njegov nastop v njej pomenil samo dobro. V prevodu to seveda pomeni več denarja, dodaja. »V oddaji sem povedal, da smo imeli dve liniji podgan in da smo pri tistih, ki smo jih hranili z GS-krompirjem, opazili težave pri razvoju notranjih organov in pomanjkljivosti v imunskem sistemu. To sem povedal že sedem mesecev prej v intervjuju za BBC. Problem je nastal zato, ker so v teh sedmih mesecih ljudje ugotovili, da GS-hrano dejansko že jedo. Velika Britanija je odobrila tri vrste gensko spremenjenih rastlin, o katerih ni bila nikoli opravljena primerna razprava. Ljudje o tem niso vedeli nič, zato je novica močno odjeknila. Pred tem smo namreč imeli probleme z boleznijo norih krav, s slinavko in parkljevko, salmonelo. In ob vsakem primeru so politiki lagali o morebitnih posledicah. Zanikali so možnost, da bi se BSE lahko prenesla na človeka. Pa se je. Politiki so izgubili veliko mero zaupanja ljudi. In pojavil se je mali človek, ki je trdil, da jemo netestirano hrano.« Med 14 v oddaji objavljenimi stavki sta bila najbolj odmevna dva. »Kot prvo sem na vprašanje, če bi jedel GS-hrano, rekel, da je ne bi, če bi imel izbiro. Kot drugo pa sem dejal, da bi morali GS-hrano primerno testirati, in se vprašal, zakaj je ne. Zakaj uporabljajo britansko javnost kot poskusne zajčke?«
Trajalo je približno dva dneva, da so politiki ugotovili, da bi lahko njegove izjave zadale nepopravljivo škodo GS-industriji. In ko so to ugotovili, so jih skušali pomesti pod preprogo. »Kot vedno,« pravi Pusztai. »Najenostavnejši način je bil, da me utišajo. To pa so najlaže naredili tako, da so se sklicevali na mojo pogodbo, ki je določala, da ne smem reči ničesar brez dovoljenja direktorja svojega inštituta. Za nastop v oddaji sem seveda imel dovoljenje, ko pa je posredovala vlada, se je to spremenilo. Tako nisem smel dajati javnih izjav, hkrati pa so o meni in mojem delu začeli širiti laži, ki jim zaradi ukaza nisem smel ali mogel nasprotovati.« Ker je bil v tistem času star krepko čez 60 let, kar je bila v Veliki Britaniji meja za upokojitev, so ga kaj hitro obvestili, da mu enoletne pogodbe, ki bi se mu iztekla konec leta, ne bodo podaljšali. Direktor inštituta ga je opisoval kot ubogega, zmedenega starčka. »Takrat sem imel 69 let. Mislim, da me še danes, skoraj 11 let pozneje, ne bi mogli označiti za zmedenega. Povem tisto, kar hočem povedati. Besede izberem pazljivo,« je prepričan. Vlada je očitno menila, da bo z utišanjem in izginotjem mene izginilo tudi moje sporočilo, nadaljuje. »Kaj jih je navdajalo z upanjem, ne vem, saj so to pred tem poskusili že mnogokrat, pa nikoli ni uspelo.« Kaj se je dejansko dogajalo v dneh po predvajanju njegovih izjav na televiziji, je izvedel šele nekaj let zatem. Kot mu je zasebno potrdilo več nekdanjih sodelavcev z inštituta, naj bi direktorja, ki je v prvem odzivu na intervju celo pohvalil Pusztaievo jasno predstavitev njegovih ugotovitev, nato pa zamenjal ploščo, dvakrat poklical sam takratni britanski premier Tony Blair, na katerega naj bi pritisnil takratni ameriški predsednik Bill Clinton. Veriga pa naj bi se seveda začela pri agrotehnološkem velikanu Monsantu.
Pusztaiev nastop v oddaji in besede, ki jih je izrekel, skupaj s poznejšim dogajanjem, so postale naslovna tema vseh časopisov. »Imel sem to čast, da sem Billa Clintona in Monico Lewinsky potisnil na drugo stran,« se hudomušno spominja. Naenkrat je stvar postala prevelika, da bi jo lahko pometli pod preprogo. Na podlagi dostopnih podatkov, ki sicer sploh niso bili namenjeni za objavo, se je v razpravo vključila Britanska kraljeva znanstvena akademija, ki je Pusztaia raztrgala. Vključil se je tudi parlament. »To me je rešilo. Do takrat nisem mogel reči ničesar, ker pa je parlament zahteval moje dokaze, je to izničilo mojo pogodbo. Od takrat naprej sem lahko rekel, kar sem hotel.« Nastopil je pred parlamentarnim odborom za znanost in tehnologijo in zato so mu morali vrniti podatke, ki so mu jih pred tem zasegli. Dodatna stvar, ki mu je šla na roko, pa je bila v tem, da je bila njegova žena, ki je bila vodja njegove raziskovalne skupine (on pa je bil vodja projekta), takrat premlada, da bi jo lahko upokojili. »Našo raziskovalno enoto so sicer razbili na koščke, vendar pa je ona ostala na inštitutu in s pomočjo primarnih podatkov o našem delu smo že pred tem zbrali dokaze za moje trditve.« Čeprav o svojih ugotovitvah ni mogel govoriti javno, jih je zasebno, v tajnosti, lahko predstavil svojim znanstvenim kolegom. »Ker sva z ženo sodelovala s številnimi evropskimi znanstveniki in sva skupaj z njimi objavila veliko znanstvenih člankov, je bil z mojim poskusom diskreditacije na udaru tudi njihov ugled. Posredoval sem jim svoje rezultate, iz katerih so lahko sami sklepali o njihovi verodostojnosti. Vseh 24 je potrdilo moje ugotovitve.« V začetku leta 1999 so v časniku Guardian objavili pismo podpore dr. Pusztaiu. Ker je v zadevo posegel parlament in je imel spet na voljo podatke iz raziskave, je lahko svoje ugotovitve, skupaj z raziskovalnim kolegom prof. Stanleyjem Ewnom, tudi objavil v ugledni znanstveni reviji The Lancet. To se je zgodilo oktobra 1999. Ne brez zapletov. Eden od članov Britanske kraljeve znanstvene akademije naj bi uredniku revije po telefonu grozil z resnimi posledicami, če bo objavil članek. Guardian je kmalu zatem razkril, da se je znotraj akademije oblikovala posebna enota za zanikanje negativnih ugotovitev. Če je v navadi, da članek pred objavo pregledajo največ trije strokovnjaki, jih je Pusztaiev članek pred objavo v reviji The Lancet pregledalo kar šest. Pet od njih je presodilo, da je primeren za objavo. Tega je Pusztai še posebej vesel. »Najbolj me je skrbelo, da moji znanstveni kolegi zaradi dogodkov ne bodo nikoli izvedeli, do kakšnih rezultatov smo prišli.« Ewen, soavtor članka, je moral kasneje zaradi pritiskov zapustiti univerzo v Aberdeenu.
Pusztai je zaradi vseh dogodkov, ki so sledili njegovemu »zloglasnemu« nastopu na televiziji, postal junak. Na eni od lestvic desetih najbolj priljubljenih ljudi v Veliki Britaniji v letu 1999 se je med politiki, športniki in kulturniki znašel na osmem mestu. »Mislim, da niso bili dovolj pametni, da bi pričakovali tak razvoj dogodkov. Preveč so stavili glede na karte, ki so jih imeli v rokah. Še danes menim, da bi zadeva, če bi me pustili pri miru, poniknila v nekaj tednih. A želeli so na hitro opraviti z mano in zato so začeli govoriti stvari, ki so bile res smešne.« Pusztai zatrjuje, da bi se tudi danes raziskave lotil enako. »Ponosen sem na svoje delo na tem področju, ki je sicer zajemalo le približno 15 odstotkov mojega dela. Mi je pa žal, da raziskav nisem mogel nadaljevati še nadaljnjih 10 let. Zelo me zanima, če je proces reverzibilen. Kaj bi se zgodilo, če bi podgane nehali hraniti z GS-krompirjem? Bi se stanje izboljšalo in koliko časa bi to trajalo?«
Danes sta Pusztai in njegova žena nasprotnika širjenja GSO in strastna zagovornika ekološke pridelave. Svoje poslanstvo vidita v prenašanju skozi svojo kariero pridobljenega znanja. »Nikoli ne zavrneva intervjuja. Imava nekaj posebnih sporočil, ki jih želiva prenesti ljudem. Nikoli ne sprejmem denarja za svoja predavanja. Nočem, da bi ljudje mislili, da to počnem, ker sem za to plačan.«
Regulatornim organom v Evropski uniji ne zaupata. »Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je po mojem mnenju pristranska. Gre za kolizijo intersov med njenimi znanstveniki, ki se ukvarjajo z GSO in biotehnološkimi podjetji.« Dober kazalec je po njegovem mnenju ta, da nikoli ne razsodijo proti njim. »V vsej svoji karieri še nisem videl popolne znanstvene raziskave, zato se mi zdi čudno, da tako imenovano znanstveno telo, ki pregleduje prošnje za odobritev, nikoli ne najde problemov.« Eno vodil v znanosti je, nadaljuje, da se je dovoljeno motiti, ampak nikoli nalašč. »To je ena od razlik, zaradi katerih dandanes ne bi hotel biti mlad znanstvenik na začetku svoje poti. Danes je namreč videti, da je prilagajanje pravil pogosto zaželeno.« Prepričan je, da sta tehnologija in metodologija ocenjevanja tveganj v zadnjih desetih letih zelo napredovali. »Problem je v tem, ker teh postopkov nihče ne izvaja.«
Z ženo opozarjata na raziskave, ki so pokazale, da so številne živali (miši, podgane, prašiči), ki so jih hranili z gensko spremenjeno hrano, po nekaj generacijah postale neplodne, poudarjata pa tudi, da je tehnologija genskega spreminjanja še vedno nepredvidljiva. »Najbolj me skrbi dejstvo, da o GS-hrani še vedno vemo premalo. In pa to, da je proces verjetno nereverzibilen, še posebej v kombinaciji z ugotovitvami, da se posledice, neplodnost, pojavijo po štirih generacijah,« opozarja. »Ljudje so neumni. Če se kaj naučijo, se naučijo iz lastnih napak. Pametni ljudje bi se morali učiti iz napak drugih.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.