19. 3. 2009 | Mladina 11 | Politika
Konec nekega obdobja
Rupel je naredil točno tisto, kar so od njega pričakovali vsi - razen premiera Pahorja
Dimitrij Rupel odhaja vsaj do leta 2012
© Matej Leskovšek
Ko je te dni v Slovenijo na protokolarni obisk prišla finska ministrica za pravosodje, so jo slovenski novinarji napadli z vprašanji o Patrii. Tuija Brax je novinarjem dejala, da so sodišča neodvisna, da je delo finskega tožilca neodvisno ter da se ne bo spuščala v podrobnosti in pojasnjevanje razmerij v preiskavi o domnevnem podkupovanju pri nakupu osemkolesnikov. Srečala se je sicer z Barbaro Brezigar, poskušali so urediti zaplete pri sodelovanju med finskimi in slovenskimi tožilci, a usklajevali so le organizacijo dela, ne pa vsebine. Preiskava o podkupninah namreč ni stvar ministrice in politike, ampak pravosodnih organov.
Tako demokracijo razumejo finski politiki, nekateri slovenski pa razmišljajo drugače. Recimo Dimitrij Rupel. Ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal je poslal pismo, v katerem ji je priporočil, naj konča zadevo, povezano s preiskavo o nesmotrni rabi službenega avtomobila, s katerim se je po gospodinjskih opravkih vozila njegova soproga. »Policijsko obračunavanje z opozicijo in posamezniki, ki imajo drugačno politično prepričanje, je značilnost avtoritarnih sistemov,« je zapisal v prispevku, objavljenem na internetni strani SDS.
Četudi je nepravilna raba službenih vozil dejanje bagatelne narave, vsaj v primerjavi z obtožbami o domnevni odgovornosti bivših ministrov pri gradnji avtocestnega križa, pa je Rupel s svojo zahtevo o ministričinem posredovanju po končanju predkazenskega postopka, oblikovano kot dopis urada predsednika vlade oz. njegovega pooblaščenca, prestopil mejo med pravno državo in državo, kjer so politiki tisti, ki sodijo sami sebi. Zakaj? V demokraciji politika in politiki namreč ne smejo vplivati niti na delo policije niti na delo pravosodnih organov. Nekdanji zunanji minister in veliki osamosvojitelj meje med pravno in nepravno državo ni prestopil prvič. Skoraj identično pismo je napisal pred leti v času afere diplomatska akademija. Tudi takrat so tožilci na podlagi dokumentacije, ki jo je pripravil tedanji direktor urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko, Rupla začeli preiskovati zaradi suma zlorabe položaja pri ustanavljanju samostojnega visokošolskega zavoda. In tudi takrat je Rupel najprej napadel Penka, potem generalno državno tožilko Zdenko Cerar in na koncu kar celo vlado. »Čistka? Izganjanje še zadnjih predstavnikov politike, ki je dosegla osamosvojitev Slovenije pred dvanajstimi leti? In kdo to vodi? Vlada? Vlada v Vladi zoper Vlado?« je zapisal takrat.
Ko Rupla konec lanskega leta predsednik Danilo Türk ni želel imenovati za veleposlanika na Dunaju, se je Rupel zatekel k odvetnikom, četudi predsednika v tujini kot odposlanec predstavlja ravno veleposlanik. In ko ga je sedaj iz svojega kabineta zaradi spornega pisma napodil tudi Borut Pahor, Rupel še vedno vztraja, da je v uradu predsednika vlade zaposlen, z odvetniki pa naj bi se pogajal o pogojih prekinitve svoje pogodbe. Res je, da ima Rupel vso pravico, da se sklicuje na delovnopravno zakonodajo, a res je tudi, da nekdo ne more biti osebni svetovalec predsednika vlade, če ga ta ne želi več imeti v svojem kabinetu. Če mu ta več ne zaupa. Rupel službe ni izgubil, samo upira se premestitvi. Ravna enako kot pri napadu na policiste, veliki osamosvojitelj bi rad državo prisilil, da naj dela tako, kot sam misli, da je prav.
Glavni problem seveda ni v konfliktnem politiku. On se ni spremenil, vedno je bil tak in vedno tudi bo. Problem je v ljudeh, ki na podlagi njegovih preteklih dejanj niso razmišljali o prihodnosti. Problem je v Borutu Pahorju. Da se bo to zgodilo, bi moral predvideti. Rupel takšen je. Enkrat je zahteval medije in tedenske kolumne, drugič veleposlaništvo na Dunaju, tretjič ustavitev policijske preiskave, četrtič tožilske, petič je kot veleposlanik v ZDA rušil zunanjega ministra, šestič je javno obračunaval s predsednikom stranke, ki ji je tedaj pripadal, sedmič se s predsednikom republike ni želel usklajevati o zunanji politiki, osmič ni končal županskega mandata in je raje odšel na veleposlaniško mesto ... Rupel je vseskozi delal tako, da je samemu sebi pridobil največje koristi. In bil, to je vseeno treba priznati, pri tem zelo uspešen.
»Končuje se neko obdobje,« je Ruplovo premestitev komentiral Danilo Türk. Ali se res končuje, bo jasno šele v trenutku, ko bo policija argumentirano potrdila ali pa zavrgla sum zlorabe uporabe službenega vozila. Večni Rupel pa si bo medtem, če mu služba, ki mu pripada na ministrstvu za zunanje zadeve, ne bo všeč, gotovo našel službo, primerno njegovim izkušnjam in znanju. Njegov delodajalec - država, pa bi morala zaradi poskusa zlorabe službenega položaja, uporaba uradnega pisma odposlanca predsednika vlade za reševanje osebnih zadev je namreč točno to, proti njemu sprožiti disciplinski postopek. Če je nek policist, ki je po internetu grozil predsedniku vlade, na koncu za to izgubil službo, potem bi moral odgovarjati tudi nek državni uradnik, ki je z uradnimi dopisi poskušal vplivati na delo policije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.