Dr. Veljko Rus

19. 3. 2009  |  Mladina 11  |  Politika

Brezplačno kosilo naj bo

Dileme o uvedbi temeljnega državljanskega dohodka se ne spreminjajo, kriza pa je tista, ki nam omogoča, da o njem resno razmislimo

Dr. Veljko Rus, sociolog, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Fakulteta za družbene vede

Dr. Veljko Rus, sociolog, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Fakulteta za družbene vede
© Borut Krajnc

Komentar »Gospodarska kriza in brezplačno kosilo« izpod peresa dr. Jožeta Mencingerja (Mladina št. 10) je prav gotovo tako pomemben tekst, da ne sme ostati brez odmeva. Ne gre sicer za novo temo, saj je bilo »brezplačno kosilo« - oziroma uvajanje temeljnega državljanskega dohodka, TDD - Socialdemokratski stranki ponujeno že v začetku 90. let, je pa prvič, da se je te teme na tak način lotil priznani slovenski ekonomist. Razlogi so v obeh primerih isti: pričakovanje krize, ki presega ekonomske okvire in ogroža socialno integracijo celotne slovenske družbe.
Podobne so tudi nekatere izhodiščne dileme. V začetku 90. let in tudi danes je temeljna dilema, ali naj bo TDD zares namenjen samo državljanom ali pa tudi drugim stalnim prebivalcem. Ali ni omejevanje temeljnega dohodka na državljane preveč ksenofobična rešitev in ali ni po drugi strani razširitev tega programa na vse stalne prebivalce preveč entropična rešitev?
Druga izhodiščna dilema zadeva višino temeljnega dohodka, ki naj bi ga država mesečno zagotavljala vsem državljanom (prebivalcem) v Sloveniji. Če je cilj takšnega programa socialna pravičnost, merjena z maksimalnim izenačevanjem prebivalstva, bo višina TDD-ja ogrožala ekonomsko stabilnost, če pa je cilj TDD-ja v tem, da omejuje socialno izključenost in s tem socialno dezintegracijo, potem je TDD v višini 1/3 povprečne plače ekonomsko sprejemljiv in hkrati socialno dovolj učinkovit instrument (ta vsota ni bistveno različna od Mencingerjevega predloga 200 EUR).
Druge opredelitve so bolj ali manj izvedbene narave. Najpogosteje se nanašajo na posamezne ciljne skupine in na izvedbene postopke. Naj naštejem najbolj običajne.
Osebe, mlajše od 18 let, naj bi prejemale manjši TDD, dela nezmožni (ostareli, invalidi itd) naj bi prejemali višji TDD. TDD naj bi bil neodvisen od števila članov v gospodinjstvu, bil pa naj bi dosledno individualiziran - se pravi, da bi ga prejemal neposredni uporabnik (starejši od 16 let). TDD bi prejemali tako zaposleni kot tudi nezaposleni, viri pa naj bi se zagotavljali predvsem iz posrednih davkov in ne iz osebnih dohodkov zaposlenih.
Uvajanje TDD-ja naj bi imelo dokaj velike učinke na zelo različna področja socialne regulacije. Naštejmo le najbolj pomembne. Stroški za delovno silo naj bi bili manjši, saj bi se dosedanje plače zmanjšale za toliko, kolikor znaša TDD. Manjši stroški za plače so še posebej pomembni za delovno intenzivne storitvene dejavnosti, po katerih bo povpraševanje v prihodnje vedno večje. Uvajanje TDD-ja bo olajšalo širjenje neregularnih oblik zaposlovanja, kot sta na primer zaposlitev za določen čas in zaposlitev za skrajšan delovni čas, saj kljub visoki negotovosti, ki izvira iz teh oblik zaposlovanja, preživetje ni ogroženo. TDD bo dokaj verjetno pospeševal samozaposlovanje, saj se bo zaradi njega zmanjšalo tveganje tistih, ki bi se odločili za samostojno pot; ti namreč ne bi zgubili pravice do socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Zaradi manjših prispevkov bi se dokaj verjetno zmanjšal tudi interes za zaposlovanje v sivi in črni ekonomiji, saj sta se ti dve močneje širili šele potem, ko so se zvečali davki na osebne dohodke zaposlenih. Uvedba TDD-ja bi omogočila odpravo vrste socialnovarstvenih programov, zlasti tistih, ki se nanašajo na minimalne podpore, in tako poenostavila celotni sistem socialnega skrbstva. TDD bi poleg tega močno vplival na poenostavitev nadzora, saj bi odpadla potreba po ugotavljanju zaposlitvenega statusa, po vzrokih nezaposlenosti in potreba po ugotavljanju premoženjskega stanja upravičencev itd. Občutno zmanjšan nadzor nad potencialnimi upravičenci do TDD-ja bi znatno zmanjšal tudi odvisnost državljanov od države, se pravi od vseh tistih administratorjev, ki v končni fazi podeljujejo pravice do socialne pomoči.
Kritika predlagane uvedbe TDD-ja prihaja tako z leve kot tudi z desne. Levica meni, da bi prevlada desnih koalicij zožila TDD zgolj na zadovoljitev osnovnih materialnih potreb prebivalcev in jim odrekla pravico do zadovoljitve vseh tistih potreb, ki omogočajo polnovredno vključenost v družbeno dogajanje. Desnica meni nasprotno, da bi levica določala višino TDD-ja glede na potrebe prebivalcev in ne glede na možnosti gospodarstva. Poleg političnih pa so deljena tudi pričakovanja strokovnjakov. Medtem ko smo omenili, da večji del družboslovcev pričakuje, da bo z uvajanjem TDD-ja manj interesa za sivo ekonomijo, pa nekateri ekonomisti menijo, da bo prav TDD spodbudil številne prebivalce k večji samoprodukciji, bodisi da gre pri tem za otroško ali starostno varstvo, ali pa za gradnjo in vzdrževanje družinske hiše.
Na koncu je treba omeniti še tiste težave, ki so povezane z nujno prilagoditvijo obstoječih programov na TDD. Pri tem ne gre samo za to, da se odpravi institut zajamčenega minimalnega osebnega dohodka, ampak tudi za to, da se TDD-ju prilagodita obvezno in prostovoljno zavarovanje zaposlenih ter da se zagotovi pomoč tudi tistim, ki jih tudi tako splošen in enostaven sistem, kot je TDD, ne doseže (npr. brezdomcem). Niso redki strokovnjaki, ki menijo, da bi morali razmišljati tudi o alternativnem sistemu negativnega obdavčenja. Ta instrument je morda lažje vključiti v obstoječi sistem, ker ne zahteva tako obsežnega prilagajanja drugih sistemov. Če pa gledamo na uvajanje TDD-ja z vidika državljanov oziroma prebivalcev, pa je ta v prednosti prav zaradi tega, ker je enostaven in zanesljiv.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.