19. 3. 2009 | Mladina 11 | Svet
»EU bo bolj prizadeta kot ZDA«
Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je na predavanju v Bruslju napovedal, da bo kriza najhuje prizadela industrijo, brezposelne v EU pa bo reševala močna socialna država
Sedanja gospodarska kriza bo bolj prizadela Evropo kot ZDA, je v Bruslju na predavanju o konkurenčnosti industrije v organizaciji evropske komisije povedal lanski Nobelov nagrajenec za ekonomijo profesor Paul Krugman. Ta kriza bo posebej prizadela industrijsko proizvodnjo, od katere je Evropa bolj odvisna kot ZDA. Evropo bo kriza bolj prizadela tudi zato, ker so države članice za fiskalne spodbude namenile bistveno manj denarja kot ZDA - čeprav bi morala administracija Baracka Obame po Krugmanovem mnenju svoj sveženj prav tako bistveno povečati. EU in ZDA bi na leto morale za te spodbude zagotoviti 500 milijard evrov, to pomeni, da bi morale sedanje svežnje podvojiti oziroma potrojiti. Kot pomembno prednost Evrope pred ZDA pa Krugman navaja močnejšo socialno državo v EU, to pomeni, da bodo članice EU prek tako imenovanih socialnih stabilizatorjev oziroma z različnimi socialnimi pomočmi lažje blažile socialne posledice naraščanja brezposelnosti. Zaradi tega bo v Evropi kriza povzročila manj revščine kot v ZDA.
Pri iskanju odgovora, kaj narediti, je po mnenju uglednega profesorja najboljši vodnik teorija Johna Maynarda Keynesa. Ena od ključnih stvari, ki jih je Keynes navedel leta 1936, je ugotovitev, da ni časa za vedno nove analize o vzrokih in krivcih za nastanek krize, čeprav je nujno razumeti razloge in so grehi veliki, ampak je glavno vprašanje, kako ukrepati. Zdaj imamo globalno gospodarstvo z nezadostnim povpraševanjem, ker ljudje preveč varčujejo, zaradi tega je za investicije, s katerimi bi dvignili povpraševanje na želeno raven, na voljo premalo sredstev. V zadnjih skoraj 70 letih je bilo znižanje obrestnih mer tisti ukrep, ki je spodbudil povpraševanje, ker je z znižanjem obresti varčevanje postalo manj donosno. Če bi to danes še vedno veljalo, bi bilo treba samo reči guvernerjema Zveznih rezerv Benu Bernankeju in Evropske centralne banke Jean-Claudu Trichetu, naj ukrepata. A takšnih običajnih orodij nimata več na voljo.
Paul Krugman je za reševanje sedanje krize navedel tri znane možnosti. Prva je reševanje bank s podržavljanjem in prevzemi bank, kar počnejo v ZDA in deloma v Veliki Britaniji. Druga možnost je dokapitalizacija bank in drugih finančnih institucij. Obe rešitvi prideta v poštev le, če omogočita vnovično delovanje bančnega trga in s tem dodatno investiranje. Tretja možnost so fiskalne spodbude oziroma javne investicije za podporo gospodarstvu in spodbujanje povpraševanja.
Res je, da je japonsko gospodarstvo po krizi v 90. letih prejšnjega stoletja začelo okrevati šele, ko so bile banke očiščene slabih naložb, a kljub temu to ni bil pravi razlog. Japonsko okrevanje je omogočilo povečanje izvoza na Kitajsko, torej na nov velik hitro rastoči trg. Zato zdaj ni mogoče preprosto reči, da je treba samo sanirati banke, pa bo spet vse v redu. Po tej logiki bi morali odkriti nov planet, se je pošalil Krugman, saj imamo globalno krizo.
Zaradi tega so fiskalne spodbude kot neki nov new deal dejansko edina rešitev. Tudi ta rešitev ni čarobna in idealna. Programi fiskalnih spodbud pod imenom new deal, ki jih je pred drugo svetovno vojno za spodbujanje zaposlovanja in zagon gospodarstva uvedel ameriški predsednik Franklin Roosevelt, so pustili za seboj proračunski primanjkljaj ZDA v višini več kot 20 odstotkov bruto domačega proizvoda (maastrichtska merila določajo mejo 3 odstotke BDP). Krugman ob tem dodaja, da je kriza za zdaj daleč od velike depresije, kakršno so doživeli leta 1929 z zlomom na borzi v New Yorku.
A pomembnejše je vprašanje, zakaj po drugi svetovni vojni gospodarstvo ni zapadlo nazaj v depresijo. Odgovor je v zadolženosti gospodinjstev kot deležu v bruto domačem proizvodu. Ta zadolženost se je v ZDA po letu 1929 zelo zmanjšala, po letu 1980 pa je spet naglo rasla in zdaj spet dosegla enako raven kot leta 1929. Med vojno se je zadolženost gospodinjstev v ZDA zmanjšala, ker so imela visoke prihodke, ni pa bilo potrošniških posojil. To pomeni, da zdaj ne potrebujemo le zelo velikega svežnja programov fiskalnih spodbud, ampak morajo biti te spodbude tudi trajnostne. Ker so svežnji, ki so jih pripravili v ZDA in članicah EU, veliko premajhni, Krugman ne bo presenečen, če bo industrijska proizvodnja do konca leta strmoglavila. Evropski komisar za industrijo in podjetništvo Günter Verheugen mu je ugovarjal, da ni smiselno sprejemati novih svežnjev in zapravljati dodatnega davkoplačevalskega denarja, dokler sedanji ukrepi ne začnejo učinkovati. Enako meni tudi predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker.
Evropa Krugmana bolj skrbi kot ZDA tudi zaradi neenakosti držav v EU in znotraj evroobmočja. Nekatere članice, recimo Španija, Irska in vzhodnoevropske države, imajo velik proračunski primanjkljaj, nekatere imajo presežek. Če bi Španija še imela svojo valuto, bi jo devalvirala, da bi njeno gospodarstvo spet postalo konkurenčno, ker tega zdaj zaradi evra ne more, lahko konkurenčnost gospodarstva zagotovi z znižanjem plač in s povečanjem produktivnosti. Enako velja za druge članice, ki so zelo zadolžene. Zaradi teh razlik in načina odločanja - EU ni federalna država in nima zvezne vlade, ampak 27 vlad z različnimi interesi - okrevanje lahko traja pet let.
Predavanje je Paul Krugman končal z vprašanjem, ali bo industrija kljub konkurenci hitro rastočih gospodarstev, zlasti Kitajske, preživela? Njegov odgovor je: preživela bo, bo pa zaradi povečanja produktivnosti v njej zaposlenih manj ljudi, enako kot nam danes zagotavlja hrano manj kmetov kot nekoč. Zaradi različne razvitosti držav znotraj evroobmočja bodo lastniki tovarne selili po Evropi glede na stroške proizvodnje. Krugman se v evroobmočju ne boji inflacije, verjetnejša je deflacija, to pa bo za gospodarsko okrevanje še dodatna ovira.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.