Marjan Horvat

19. 3. 2009  |  Mladina 11

“V belo gardo so novačile župnije”

Stane Kirn, nekdanji domobranec, o tem, kako so nastale domobranske enote in kdo jih je organiziral

Stane Kirn s sliko treh policistov (sam je v sredini) pred bansko upravo na Erjavčevi cesti, kjer je v tistem času v prvem nadstropju stanoval Leon Rupnik.

Stane Kirn s sliko treh policistov (sam je v sredini) pred bansko upravo na Erjavčevi cesti, kjer je v tistem času v prvem nadstropju stanoval Leon Rupnik.
© Miro Majcen

Stane Kirn, rojen leta 1924 v Preserju, je bil med 2. svetovno vojno domobranec in domobranski policist. V primerjavi z drugimi pripadniki domobranstva naravnost pove, da »smo bili domobranci sodelavci okupatorja«. »Cerkev pa je ustvarila domobrance in belo gardo,« dodaja.

Že v rosno mladih letih ste zaznavali delitev duhov v slovenskem narodu, ki je dosegla vrhunec v 2. svetovni vojni.

> Sam se spomnim, da smo otroci iz Preserja in Kamnika živeli v slogi. Razdvajanja so se začela leta 1935, ko so nas, ki smo sodelovali v telovadnem društvu Sokol, začeli zmerjati s komunisti. Ko sem kot dijak živel v ljubljanskem Marijanišču pri nunah, sem imel prijatelja, Tržačana, ki so ga dali starši v ljubljansko gimnazijo. Oba sva ministrirala pri maši in po vsaki je bilo treba zmoliti še en očenaš z dodatkom »Bog reši Rusijo komunizma«. Moj prijatelj pa je zmeraj molil: »Bog reši Primorsko fašizma.« Škofa in duhovščine ni motil Mussolinijev fašizem, ki je tlačil Slovence, ampak ruski komunizem, ki ga mi še nismo niti poznali, še manj pa občutili, a smo ga vseeno morali sovražiti. Tiste molitve in pridige so zasejale kal kasnejše državljanske vojne, namesto da bi enotno nastopili proti okupatorju.

Povsem na začetku okupacije Slovenije leta 1941 je torej delitev že bila. Ni nastala šele z ustanavljanjem bele garde?

> Škof Rožman je v italijanskem okupatorju dobil soborce za svoj protikomunistični boj. Že kmalu po okupaciji so Italijani ubili v Tomišlju našega sovaščana Ivana Verbiča. V prvem letu okupacije je bil organiziran tudi prvi večji napad na železniški most v Borovnici. Italijani so začeli stopnjevati gonjo proti Slovencem in zapirati ljudi. Duhovniki so s prižnic blatili partizane, jih zmerjali s hudičevim semenom in trditvami, da so njihove matere volkulje. V naših krajih sta zato že leta 1942 nastali Preserska in Tomišeljska četa. V obeh so bili večinoma naši domačini. Sicer pa je večina ljudi simpatizirala s partizani in le redki z okupatorjem. Bele garde še ni bilo. Nastala je po Roški ofenzivi na Cerkniškem, kjer so na pobudo duhovščine nastale vaške straže. Na Rakitni, sredi krimskih gozdov, je župnik Kunstelj s pomočjo brata, interniranega poročnika starojugoslovanske vojske, organiziral belo gardo in zato nihče iz tiste fare ni doživel »golgote« taborišča Rab. Iz šestih vasi preserske fare pa nas je bilo v taborišču Rab kar 200.

Večina internirancev izpod Krima je bila na Rabu?

> Tudi v druga taborišča po Italiji so jih spravili. Bali so se namreč za železniško progo, ki so jo partizani stalno napadali. Bila je življenjsko pomembna za oskrbo italijanskih divizij na vzhodni fronti. Škof Rožman pa se je z internacijo znebil še potencialnih komunistov, saj je za vse partizane trdil, da so komunisti. V taborišču na Rabu je bil storjen genocid nad slovenskim narodom.

Tudi sami ste preživeli Rab?

> Spali smo na goli zemlji. V vsakem šotorčku nas je spalo šest, vsakemu je okupator namenil le kubični meter »stanovanjskega prostora«. Stradali smo. Pol leta ni bilo vode za umivanje, pranje ali pitje. Higienske razmere so bile grozljive. Ob šotorih so skopali štiri velike jame za človeške izločke, iz katerih je grozljivo smrdelo. Za ležišče so nam dali prgišče preperele slame. Mislim, da so namenoma zanesli med nas uši in najmanj dvakrat na dan si moral z obleke pobijati uši. Pet mesecev sem imel palca rdeča od krvi. Komur se ušem ni uspelo ubraniti, so ga dobesedno požrle.

In kaj so na to rekli duhovniki, ki so bili v taborišču?

> Kakšni duhovniki neki! Petnajst tisoč vernih Notranjcev in Dolenjcev ni bilo vrednih toliko, da bi k njim poslal škof vsaj enega duhovnika. Ni bilo nikogar, da bi ljudem dajal duhovno tolažbo. Okrog dva tisoč ljudi je bilo na Rabu pokopanih kot živali. Ti zločini hudo bremenijo RKC in škofa Rožmana in prej ali slej se bodo razkrili dokumenti, ki bodo potrdili, da je imel tudi škof Rožman veliko krivde pri organizaciji rabskega taborišča.

V začetku leta 1943 ste taboriščniki dobili namig, da se lahko rešite.

> V času največje lakote v taborišču je prišel iz naših župnij namig, da tisti, ki bi radi domov, lahko gredo, če bodo vstopili v belo gardo. Iz naše fare so trije pobirali podpise. Prišli so tudi v naš šotor, kjer smo nešteto večerov razpravljali o tem, kako naj ravnamo. Mojega brata so izpustili iz taborišča, in še preden je prišel domov, je moral na belogardistično postojanko v Podpeči, kjer so ga dodelili v MVAC (Milizia voluntari anti comunista, Prostovoljna antikomunistična milica). Seveda je veliko vprašanje, ali so bili to zares prostovoljni protikomunistični borci, saj so podpisali sodelovanje z Italijani, da bi si ohranili golo življenje. Tako so naredili tudi Nemci z ruskimi ujetniki, formirali so celo armado in ljudje so, namesto da bi bili sežgani v krematorijih, izbrali manj slabo možnost.

In kako so nastale vaške straže?

> Če berete knjigo italijanskega kurata »Maša za moje pobite«, v njej piše, da so Italijani zbrali po vaseh ljudi, prišel je župnik in določil posameznike za »stražarje«, kar je v bistvu začetek bele garde.

Iz strahu pred partizani?

> Ne. Vedeti moramo - ne vem, zakaj tega Zveza borcev ne poudarja -, da partizani niso pobijali kar tjavendan. V našem kraju so partizani ubili mladega fanta, ki je z družino prebegnil iz Italije. Ker je znal italijansko, se je z njimi družil. Obtožili so ga, da ovaja. Vendar sam menim, da se ni pobijalo kar v tri dni, četudi drži, da se je vse dogajalo brez sodnega procesa. Toda tudi nasprotna stran je brez sodnih procesov pobila ogromno ljudi. V Kozlarjevi gošči pri Črni vasi je bilo leta 1944 pobitih okrog 100 žensk samo zato, ker so bile v sorodu s kakšnim partizanom. Zagrebli so jih tako slabo, da so se celo Nemci zgražali, zato so ukazali, da jih izkopljejo in po krščansko pokopljejo na pokopališčih.

Vi niste podpisali na Rabu izjave o sodelovanju v MVAC?

> Zato pa sem moral še devet mesecev ostati v taborišču. Tam smo nekaj mesecev pred kapitulacijo Italije organizirali odbor OF. Dodelili so me v policijsko četo, ki je skrbela za varnost v taborišču. Ko pa smo razorožili Italijane, smo formirali partizansko brigado z našo policijsko četo v njej.

In kako ste se vrnili domov?

> Z Raba smo po kapitulaciji Italije organizirali z ladjami prevoz do Bakra. Od tam je naša policijska četa spremljala bolne in onemogle internirance do Gerovega, od koder smo šli na Mašun, kjer je naša brigada prisegla. Svečano smo prisegli pred partizanskim duhovnikom Lampretom, pred križem in svečami. Bili smo še neutrjeni, zato so brigado razpustili in nas poslali na desetdnevni dopust. 4. oktobra 1943 sem se znašel na pragu domače hiše.

In kako ste se znašli med domobranci?

> Zaradi nemške ofenzive se nisem vrnil v partizane, temveč sem šel k sestri na Brezovico. Tu so me najprej z pozivom, nato pa s patruljo mobilizirali in odvedli v podpeško postojanko, kjer je bil komandant moj nekdanji sotrpin na Rabu.

Vaša podpeška domobranska kariera pa se je končala z zaporom v Ljubljani.

> Imel sem strupen jezik in preveč govoril čez početje domobrancev. Nekega večera je prišlo v postojanko dvajset tujih domobrancev, ki so na namig komandanta mene in še sedem drugih Podpečanov razorožili, aretirali in odgnali na oklepni vlak. Odpeljali so nas v Ljubljano. V srednji tehnični šoli, kjer je bil štab domobrancev, so nas zaprli in nas po dveh dneh izročili gestapovcem. Tri mesece smo bili zaprti v sodnih zaporih, vendar Nemci niso verjeli podpeškim obtožbam proti nam in niso izpolnili želje v obtožbi, da nas odpeljejo v eno od nemških taborišč. Dodelili so nas v Rupnikov bataljon, od koder smo že prvi večer vsi pobegnili domov. Tu so nas pa zopet čakale aretacije in tudi grožnje s Črno roko. Da bi imel mir pred domačimi domobranci in da bi v miru pustili mojo družino, sem vstopil v policijo in sem zadnjih osem mesecev stražil hišo, kjer je stanoval Lev Rupnik. Danes je v tem stanovanju urad predsednika države.

Ali niste, vsaj v sebi, razmišljali o neprimernosti sodelovanja z okupatorjem?

> Večino ljudi so prisilili v sodelovanje, le pet odstotkov pa je bilo med nami takih, ki so sodelovali iz prepričanja. Med njimi so tudi sedanji vodilni člani Nove zaveze. Ko so jim šestnajstletnikom obesili puške na rame, so mislili, da so bogovi. Največ takih je bilo prav v Rupnikovem udarnem bataljonu.

Toda nekateri trdijo, da je šlo le za taktično sodelovanje domobranstva in okupatorjev.

> V nobenem primeru to ni bila »taktična« kolaboracija. Vedeli smo, da delamo narobe. Domobransko vodstvo je zavestno, ne pa taktično, sodelovalo najprej z Italijani, nato pa z Nemci. Gregorij Rožman v Italijanih ni videl okupatorjev, ampak borce proti komunizmu in zato je z njimi sodeloval. Poznate sliko, na kateri je Rožman obdan s petdesetimi domobranci? Tik ob njem je znani klavec iz Barja Frakl. Vse izhaja iz škofije. Rožman ni imel niti enega duhovnika, ki bi ga poslal na Rab, med 15.000 vernikov, imel pa je 30 kuratov za »duhovno oskrbo« domobrancev. Kurati so bili oboroženi in imeli so oficirske čine. Rakitniški duhovnik in njegov brat sta bila oficirja. Je to taktična kolaboracija?

Sami ste nekje zapisali, da je ljudstvo sovražilo domobrance?

> Zagotovo. Brat je imel hišo ob Tržaški cesti na Bičevju, kjer sem bil večer pred odhodom domobrancev. V grobni tišini so marširali skozi Ljubljano. Le tu in tam je odjeknil kakšen strel in besede: »Ljubljana, kurba rdeča, le počakajte, da se vrnemo!« Naslednje jutro so bili v mestu že partizani. V nekaj urah je bila Ljubljana polna rož in zastav.

Kako ste vi sprejeli osvoboditev?

> Tudi jaz sem mahal v civilni obleki partizanom. Še danes slišim žensko, ki je ob meni rekla: »Poglej ga, včeraj je bil še v domobranski uniformi, zdaj pa vpije 'Živijo, partizani'.« Usedel sem se na kolo in se z novo zastavico odpeljal domov v Podpeč ter se vključil v delo krajevnega odbora OF. Ker sem bil policist in le nekaj dni pripadnik domobranske formacije, sem bil zaprt po vojni le tri mesece in to brez obsodbe.

Zakaj se nekateri še danes ne morejo sprijazniti z domobranskim porazom in resnico o sodelovanju z okupatorjem?

> To so blodnje. V naših vaseh so bile v minulih petdesetih letih strasti pomirjene. Vsi smo vedeli, da so partizani osvobodili domovino in da je bila večina domobrancev prisiljena v sodelovanje z okupatorjem. Naj poudarim, da največjo krivdo za bratomorno vojno nosi RKC s škofom Rožmanom na čelu. Cerkev še do danes ni izrazila kesanja za svoje početje med vojno. Ker je tiho, njen molk izrabljajo nekateri domobranski zadrteži.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.