Manipulator / Mi, Sarkozyjevi prijatelji

Ko v Bruslju pride v javnost informacija, povezana s Slovenijo, v evropski komisiji navadno zgolj suhoparno odgovorijo, da se morajo še pozanimati, za kaj gre, in da morajo zadevo še preučiti. Ko je bila objavljena novica, da bo Renault avtomobile Clio 2, ki jih sicer izdeluje v novomeškem Revozu, začel proizvajati tudi v Franciji, se je evropska komisija takoj odzvala. Še več, tiskovni predstavnik komisarke za konkurenčnost Jonathan Todd je izrecno poudaril, da Renaultova odločitev terja odziv, ker je francoski minister za industrijo Luc Chatel priznal, da je neposredno povezana s pomočjo avtomobilski industriji. Takoj se je odzval tudi predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso in pojasnil, da so uradniki iz njegovega kabineta že telefonirali v Pariz in zahtevali pojasnila. Francoski mediji so za pojasnila prosili predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja.
Skratka, če bi Renault imel tovarno samo v Sloveniji, bi bila odločitev o proizvodnji avtomobila Clio 2 v Franciji zagotovo njegova poslovna odločitev, »v katero se evropska komisija in vlada ne moreta vtikati«. Ker pa ima tovarne tudi v Veliki Britaniji, Španiji, na Portugalskem in v Romuniji, je vsaka njegova odločitev o selitvi proizvodnje pod drobnogledom. Poleg tega je francoska vlada enako državno pomoč zagotovila tudi Peugeotu in Citroenu.
Čeprav je Luc Chatel v začetku marca v pismu evropski komisarki za konkurenčnost Neelie Kroes zagotovil, da sporazumi o 8 milijardah evrov pomoči avtomobilskim podjetjem ne vključujejo klavzul o lokaciji proizvodnje avtomobilov oziroma prednosti proizvodnje v Franciji, je bil francoski predsednik Nicolas Sarkozy februarja nedvoumen. Brez dlake na jeziku je zatrdil, da francoski davkoplačevalci ne morejo financirati pomoči avtomobilskim podjetjem, ki zagotavljajo delovna mesta zunaj Francije, recimo na Češkem. Isti Sarkozy, ki je v petek seveda zagotavljal, da bodo »slovenski prijatelji« ohranili delovna mesta, ki jim jih zagotavlja Renault, že ves čas skuša z različnimi protekcionističnimi zvijačami zavarovati francoska podjetja.
Francija ima že nekaj let določenih enajst strateško pomembnih sektorjev - to so predvsem energetika, informacijska tehnologija, vojaška industrija -, glede na sprotne potrebe pa jih lahko hitro razširi. Za nakup več kot tretjine delnic teh podjetij je treba dobiti dovoljenje ministrstva za finance. Ameriški Pepsi tako recimo predlani ni dobil dovoljenja za prevzem Danoneja. Lani jeseni je Sarkozy predlagal, naj države članice ustanovijo nacionalne sklade, ki bodo kupili deleže v strateško pomembnih industrijskih podjetjih, da jih ne bi mogli poceni kupiti tuji državni premoženjski skladi.
Celo Američani, ki veljajo za najglasnejše zagovornike prostega trga, so v sveženj reševalnih ukrepov vnesli klavzulo »kupuj ameriško«, vendar so jo kasneje omilili. Švedski proizvajalec papirja Stora Enso je pravkar objavil, da bo preselil čim več proizvodnje papirja in stavbnega lesa s Finske na Švedsko, ker je tečaj švedske krone ugoden in hlodovina cenejša. Po podatkih Svetovne banke je 17 članic skupine G20 v zadnjih štirih mesecih sprejelo že 47 ukrepov za omejevanje trgovine.