Darja Kocbek

 |  Mladina 12  |  Politika

Populisti na pohodu

Uspehi desničarskih populistov niso zgolj posledica krize

Ameriški predsednik Barack Obama je na oblasti šestdeset dni. Zdaj ima manjšo podporo, kot jo je imel njegov predhodnik George Bush v enakem času po prevzemu oblasti v Beli hiši. Vse več Američanov ostaja brez doma, šotorska naselja na obrobju mest naglo rastejo, v njih je prisiljenih živeti vse več ljudi iz srednjega sloja. Med njimi so tudi ljudje z univerzitetno izobrazbo. Samo februarja je zaposlitev izgubilo 651 tisoč Američanov.
V Parizu je prav te dni protestiralo tri milijone ljudi. Ker prihodnje tedne zaradi zmanjšanja industrijske proizvodnje grozi pravi val odpuščanj, je množične demonstracije pričakovati v vse več evropskih državah.
A ne gre le za porajajočo se novo revščino. Kako sedanja gospodarska kriza vpliva na demokracijo, je vse pogostejše vprašanje. Tudi v nemškem časopisu Zeit so začeli iskati odgovor. Novinar Werner A. Perger opozarja, da na različnih ravneh in v različnih sestavah poteka ogromno razprav o sedanji krizi, tako rekoč nihče pa ne omeni njenega vpliva na demokracijo. Če vlade ne bodo znale povezati socialne pravičnosti s trajnostnim in gospodarskim razvojem, bodo prostor, ki je nastal ob koncu neoliberalne ideologije, zapolnili populisti.
V Avstriji je desničarski populizem Zavezništva za Avstrijo (BZÖ) in Svobodnjaške stranke (FPÖ) ustaljena politična moč, na Nizozemskem sta dva inštituta za merjenje javnega mnenja objavila, da bi bila desničarska populistična Stranka svobode danes v parlamentu najmočnejša. V Italiji desna koalicija pod vodstvom Silvia Berlusconija pravzaprav nima več opozicije, v Franciji gledamo populistični šov predsednika države. Ni treba biti ne levičar ne histeričen, da bi v vzponu teh strank videl resno grožnjo, opozarja Perger. Nekaj gre temeljito narobe.
A manjši in večji uspehi desničarskih populistov na volitvah v starih demokracijah niso zgolj posledica vznemirjenja zaradi težkih časov. »Ljudski zapeljivci« od Italije, Madžarske do Velike Britanije in Skandinavije pri ljudeh v glavnem zbujajo strahove in politične nevroze. To hujskanje javnosti je podlaga za pridobitev množične klientele, ki se čustveno naveže na vodjo in jo je zlahka mogoče uporabljati za kampanje »zoper kartel na oblasti«.
Predlogov za odpiranje politike za državljane je v Evropi malo. Še več: evropski voditelji zdaj predvsem opazujejo Baracka Obamo, ki na podlagi tradicije ameriškega populizma in s sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami digitalne dobe skuša loviti ravnotežje med odgovornim političnim vodenjem v Washingtonu in stalnim političnim dialogom z »ljudstvom«.
Kakšna je res Obamova politika? Je revolucionar sredine, malo je rdeče-zelen, malo socialdemokratski, ko gre za vrednote in moralo, je krščansko-konservativen, v Zeitu piše Martin Klingst. Želi izpeljati korenite spremembe, hkrati pa je tudi pragmatičen, previden in povsem nedogmatski. Privržencem med volilno kampanjo ni samo obljubljal, kar počnejo evropski populisti, ampak jim je povedal tudi, kaj od njih pričakuje, zahteval je sodelovanje. Uporablja tehniko pregovarjanja, prepričevanja in navduševanja, usmerjeno uporablja svojo karizmo. Vladati želi v skladu z obljubami iz predvolilne kampanje »z ljudmi za ljudi«. Zastavil je velikanski projekt. V teh razmerah mu lahko spodleti na vpletenih, na državljanih. Vsekakor je ta projekt veliko težje uresničiti kot postdemokratični populizem karizmatičnega voditelja, ki bolj zaupa svojemu demagoškemu talentu kot političnim argumentom, pa tudi moči množice ljudi, ki jih naščuva. Obamov projekt je hkrati priložnost za evropske demokracije. Ne ve pa se, ali imajo pogum, da bi jo izkoristile, ugotavlja Werner A. Perger.
Peer Steinbrück, nemški finančni minister in eden od vodilnih mož nemške socialdemokratske stranke (SPD), je na nedavnem predavanju v Madridu opozoril, da je v razvitih demokracijah 10 do 15 let prevladovalo prepričanje, da država v gospodarstvu nima kaj iskati. Zdaj pa je nenadoma spet iskana in politika bi morala strašne posledice krize obvladati sama. Tega seveda ne zmore. Širši pogled na stvari je potreben v politiki in gospodarstvu - vendar ga med vodilnimi na obeh področjih skoraj ni opaziti. Gospodarske družbe tako rekoč ne poznajo več odgovornosti za družbo, to je povsem zasenčil lov za čim večjim dobičkom za delničarje, čim večjim zaslužkom na delnico, čim večjo nagrado za menedžment. Politične strategije pa segajo le še do znanega »nedeljskega vprašanja«: kaj, če bi bile prihodnjo nedeljo volitve, je kritičen Steinbrück.
Takšne neoliberalistične politike niso podpirale le desničarske vlade. V Veliki Britaniji sta jo od leta 1997 izvajala politika laburistične stranke Tony Blair, takrat predsednik vlade, in sedanji predsednik vlade Gordon Brown, takrat finančni minister. Blair je s svojo karizmo in populističnimi nastopi skupaj z Brownom v ozadju nadaljeval neoliberalistično politiko, ki jo je zasnovala dolgoletna predsednica konservativne vlade Margaret Thatcher.
V mestu Columbus je Obamo nekdo iz množice vprašal, ali vendarle ni mogoče, da mu bo spodletelo, še več, da bo spodletelo vsem. Predsednik se je za trenutek zresnil, potem se je nagnil naprej in s širokim nasmeškom na obrazu odgovoril: »Ni nam uspelo, da bi se spremenili v dobrih časih - pa tudi med vojno se nismo. Kdaj je torej čas za to, če ne zdaj?«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.