26. 3. 2009 | Mladina 12 | Svet
ZDA in Evropa na različnih bregovih
Amerika hoče več spodbud, Evropejci pa nadzor nad finančnimi trgi
Pred vrhom G20 - skupine dvajsetih najbolj razvitih držav in hitro rastočih gospodarstev -, ki bo prihodnji četrtek, 2. aprila, v Londonu, Evropski uniji in ZDA nikakor ne uspe najti skupnega jezika. Administracija ameriškega predsednika Baracka Obame zahteva dodatne davkoplačevalske milijarde za spodbude gospodarstvu, voditelji EU pa so kljub različnim stališčem prejšnji teden pritegnili nemški kanclerki Angeli Merkel, ki vztraja, da nima smisla metati dodatnih milijard evrov v brezno brez dna, dokler ne bodo začeli učinkovati ukrepi, ki so jih vlade članic EU že sprejele.
Med evropskimi voditelji je sklepe na vrhu prejšnji teden v Bruslju najbolj s stisnjenimi zobmi potrdil gostitelj vrha G20, predsednik britanske vlade Gordon Brown. Prav veliko se ni mogel upirati, saj je Velika Britanija med članicami EU, ki so se zaradi špekulacij, ki so privedle do finančne krize, znašle v največjih težavah. Zaradi liberalistične politike je Velika Britanija med državami članicami, kjer je socialna država najbolj šibka, zaradi tega Britancem grozi večja revščina in hujši socialni nemiri kot v večini drugih članic EU, kjer so ohranili visoko socialno varnost. Ta teden pa mu je še guverner Bank of England Mervyn King sporočil, da si Velika Britanija novega svežnja ukrepov za spodbujanje gospodarstva ne more privoščiti.
Očitno bodo gospodarske spodbude glavna tema vrha G20 v Londonu, čeprav naj bi voditelji po prvotnem načrtu razpravljali predvsem o novih pravilih za regulacijo finančnega sistema, da se ne bi več mogla ponoviti finančna kriza, ki je povzročila sedanjo gospodarsko in socialno krizo. Voditelji članic EU so se dogovorili, da bodo tisti, ki se bodo udeležili vrha G20, enotno vztrajali, da je treba poskrbeti za regulativo, ki bo zagotovila, da noben finančni trg, noben finančni produkt in nobena finančna ustanova ne bo ostala zunaj nadzora.
Američani s tem seveda ne bodo prav zadovoljni, v New Yorku na borzi Wall Street kljub polomu še vedno prevladuje prepričanje, da mora država pomagati, ne pa regulirati. Enako velja tudi za londonski City. Davkoplačevalci naj zagotovijo nove milijarde, dobičke pa bodo pobirali lastniki bank, zavarovalnic in drugih finančnih ustanov, ko si bodo spet opomogle. Da menedžerji v teh institucijah in nasploh v podjetjih neoliberalizema, ki temelji na čim večjih dobičkih za lastnike in čim nižjih stroških, vključno s plačami za zaposlene, še niso opustili, dokazujejo nagrade, ki si jih še zmeraj skušajo izplačevati. Prav tako govorijo v glavnem o pomoči, tako rekoč nič o napakah, ki so jih zagrešili, o odgovornosti pa sploh nočejo nič slišati.
Tisti, ki obvladujejo ameriško borzo Wall Street in londonski City, od koder izvira finančna kriza, si še zmeraj prizadevajo ponovno vzpostaviti prejšnji sistem, ki je pripeljal do finančnega in gospodarskega kolapsa, čeprav se Barack Obama in predsednik britanske vlade Gordon Brown uradno zavzemata za transparentnost in regulacijo finančnih trgov. Obamov gospodarski svetovalec, profesor Larry Summers, je v pogovoru, ki je bil namenjen publiki v Evropi, pred kratkim dejal, da se je treba na makroekonomski ravni v okviru G20 osredotočiti na spodbude za povečanje globalnega povpraševanja, ker svet potrebuje več povpraševanja. Njegove besede o dejanskih načrtih ZDA povedo veliko več kot besede predsednika Obame. Predsednik kot politik govori, kar želi, da slišijo državljani, ki so se zaradi krize znašli v škripcih, Summers pa ni politik in govori tisto, kar poslovni svet v ZDA, od katerega sta odvisna tudi Obama in njegova administracija, dejansko hoče.
Zaradi tega je vztrajanje Nemčije in Francije, da je treba izsušiti davčne oaze, oreh, ki kljub Brownovemu privoljenju še zdaleč ni strt. V teh oazah ima sedež večina hedge skladov in drugih finančnih ustanov, da se lahko izognejo nadzoru in tudi plačilu davkov.
Voditelji članic EU so tistim, ki skušajo vrh EU spremeniti predvsem v zasedanje, kjer bi razpravljali o novih davkoplačevalskih milijardah za spodbujanje povpraševanja, delno ugodili s sklepom, da bo EU prispevala 75 milijard dolarjev k podvojitvi zneska Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za pomoč državam v težavah, z 250 na 500 milijard dolarjev. Slovenija bo morala zagotoviti 270 milijonov dolarjev.
Članice EU, zlasti pa Nemčija, se pred očitki iz ZDA branijo s podatkom, da je treba k njihovim svežnjem za spodbujanje gospodarstva prišteti tudi ukrepe za ohranitev delovnih mest in zagotovitev socialne varnosti ljudi, ki izgubijo zaposlitev. Ob tej predpostavki je EU za blaženje posledic krize zagotovila bistveno več kot ZDA. Evropska komisija je izračunala, da je evropski sveženj težak 400 milijard evrov, kar znese 3,3 odstotka bruto domačega proizvoda Unije. ZDA so doslej za boj zoper krizo namenile le 2 odstotka svojega BDP. Kljub temu bo proračunski primanjkljaj v ZDA letos dosegel več kot 10 odstotkov bruto domačega proizvoda. Maastrichtska merila za članice evroobmočja ta primanjkljaj omejujejo na največ 3 odstotke BDP. To naj bi bila meja za zagotovitev stabilnih javnih financ.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.