Naomi Klein

31. 3. 2009  |  Mladina 12  |  Svet

Ideologija prostega trga še zdaleč ni mrtva

Bodite prepričani: spet se bo prebudila, ko bo konec težav, njeni zagovorniki pa bodo zahtevali vnovično krčenje socialnih transferjev

Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka. Od januarja 2009 lahko njene redne mesečne kolumne berete tudi v Mladini.

Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka. Od januarja 2009 lahko njene redne mesečne kolumne berete tudi v Mladini.
© Debra Friedman

Nihče ne bi smel verjeti prenapetim trditvam, da kriza tržnega kapitalizma napoveduje konec ideologije prostega trga. Ta je bila vedno v službi interesov kapitala, le da se njena priljubljenost spreminja odvisno od tega, kako koristi tem interesom.
V času razcveta je donosno pridigati o nevmešavanju države v gospodarstvo, saj je prav odsotnost vlade in vladnih potez omogočila napihovanje špekulativnih balonov. Ko ti počijo, ideologija postane ovira in zanjo napoči čas zimskega spanja, velika vlada pa takrat nastopi v vlogi rešiteljice.
A lahko stavite, da se bo ideologija spet prebudila, ko bo konec težav. Ogromni dolg, ki ga danes prevzemajo državljani, da se bodo špekulanti izmazali, bo takrat postal del svetovne proračunske krize, to pa bodo izkoristili kot razlog za občutno zategovanje pasu pri socialnih transferjih in za vnovične pritiske, da bi privatizirali še preostanke javnega sektorja. Razložili nam bodo tudi, da so naše sanje o zeleni prihodnosti, žal, predrage.
Edina neznanka ostaja odziv javnosti. Upoštevajte, da so v Severni Ameriki in tudi drugod po svetu vsi ljudje, mlajši od 40 let, odrasli ob dopovedovanju, da jim vlada ne more polepšati življenja, da je vlada problem, ne rešitev, in da je zato edino pravilno, če se ne vmešava v gospodarstvo. Zdaj imamo nenadoma izjemno aktivistično in skrajno posredovalno vlado, ki je po vsem videzu sodeč pripravljena narediti vse - da bi vlagatelje rešila pred njimi samimi.
Ob tej ugotovitvi ne moremo drugače, kakor da se vprašamo: če lahko na primer ameriška država posreduje in reši družbe, ki so brezglavo tvegale na nepremičninskem trgu, zakaj ne more posredovati, da bi milijone Američanov rešila pred grozečo zaplembo premoženja?
Če je lahko takoj na voljo 170 milijard dolarjev za nakup zavarovalniškega velikana AIG, zakaj je enotna zdravstvena zavarovalnica - s katero bi Američane rešili pred plenilskimi podjetji, ki ponujajo zdravstveno zavarovanje - le nedosegljiv sen? In če vse več podjetij potrebuje davkoplačevalski denar, da se obdržijo nad vodo, zakaj davkoplačevalci ne morejo ničesar zahtevati v zameno - recimo omejitve direktorskih plač in jamstva, da se ne bo zaprlo še več delovnih mest?
Zdaj, ko neizpodbitno vemo, da država med krizo lahko ukrepa, se v prihodnje ne bo več mogla izgovoriti, da je nemočna. Drugi morebitni preobrat pa je povezan s pričakovanji trga v zvezi z lastninjenjem.
Mednarodne investicijske banke so leta pritiskale na politike, da bi odprli še dva trga: prvega, ki bi nastal s privatizacijo javnega pokojninskega sistema, in drugega, ki bi nastal s popolno ali delno privatizacijo cest, mostov in vodovodov.
Oboje bo po novem veliko teže doseči: Američanom ni do tega, da bi še več zasebnega in skupnega premoženja zaupali brezobzirnim kockarjem na Wall Streetu, zlasti ker se zdi zelo verjetno, da bodo davkoplačevalci morali vnovič odkupiti svoje lastno premoženje, ko bo počil naslednji balon.
Ta kriza bo spodbudila tudi korenito drugačen način zakonskega urejanja svetovnih trgov in finančnih sistemov. Že zdaj smo priča poskusom, da bi v razvijajočih se državah dosegli »prehransko suverenost«, namesto da bi dostopnost hrane prepuščali muhavosti blagovne borze. Morda je končno napočil čas za predloge, kakršen je predlog o obdavčitvi trgovanja, s katero bi zajezili špekulativne naložbe, in o drugih mednarodnih nadzornih mehanizmih za pretok kapitala.
Zdaj, ko podržavljenje ni več zmerljivka, naj se naftne in plinske družbe pazijo: nekdo bo moral plačati za bolj zeleno prihodnost in najbolj smiselno bi bilo, da bi večina sredstev prišla iz zelo donosnega sektorja, ki je najbolj odgovoren za podnebno krizo. Zagotovo je to smiselneje, kot da bi s trgovanjem z ogljikom začeli napihovati nov balon.
Kriza, ki jo doživljamo, terja še korenitejše spremembe od opisanih. Da so se slaba posojila tako razmahnila, ni bilo krivo le to, da pristojni niso sprevideli nevarnosti, temveč predvsem to, da naš gospodarski sistem splošno čilost države meri izključno z rastjo bruto domačega proizvoda. Dokler so slaba posojila gnala gospodarsko rast, so jih države dejavno podpirale. Zato bi se ob krizi pravzaprav morali vprašati o brezpogojni zavezanosti rasti, ne glede na ceno. Kriza bi nas morala pripraviti do tega, da bi zdravje in napredek družbe merili s popolnoma drugačnimi vatli.
Nič od tega se ne bo zgodilo, če v tem ključnem obdobju javnost ne bo neusmiljeno pritisnila na politike. V mislih nimam vljudnega lobiranja, temveč vrnitev na ulice in neposredne akcije, kakršne so v 30. letih prinesle obsežne socialne in gospodarske reforme. Brez tega bodo spremembe le površinske in kmalu bo spet vse tako, kot je bilo.
(c)(2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.