Državljanski dohodek za vse

Državljanski dohodek - mesečni dohodek v višini minimalnih eksistenčnih stroškov za vsakega državljana - je edina opcija, ki hkrati rešuje kratkoročne kot tudi dolgoročne probleme naše družbe

Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. novembra 2007

Delavske demonstracije v Ljubljani, 17. novembra 2007
© Toni Dugorepec

Teden dni po prvič izrečeni misli o nujnosti zniževanja plač uradnikom zaradi finančne krize in recesije se je začelo govoriti tudi o odpuščanju državnih uradnikov (dr. Janez Prašnikar v Žurnalu, 30. marca 2009). Tu bi bilo verjetno primerno opozoriti odločevalce, da sedaj ne gre za klasično vprašanje krčenja predrage državne uprave, pač pa za čas globalne krize, zato bi bilo za reševanje te težave verjetno pametneje uporabiti kakšen inovativnejši postopek, kot je npr. uvajanje krajšega delovnega časa ali delitev delovnega mesta tudi znotraj državne uprave, namesto večanja socialnih problemov z dodatnim odpuščanjem. Dr. Prašnikar pa je omenil še druge možne ukrepe, o katerih bo razpravljal krizni svet ministrov, med njimi prav univerzalni temeljni dohodek, ki bi ga začasno prejemali odpuščeni - o čemer je govoril že minister za gospodarstvo dr. Lahovnik v Delu, 26. marca 2009 -, podaljšanje časa prejemanja socialne pomoči in nekoliko višjo socialno pomoč.
Novica, da bo krizni svet razmišljal tudi o univerzalnem temeljnem dohodku oziroma državljanskem dohodku, je dobra. Upam pa, da se odločevalci zavedajo, da je 'konkurenčna prednost' državljanskega dohodka pred vsemi drugimi možnostmi v tem, da povečuje ustvarjalnost in inovativnost ter spodbuja podjetniške pobude zaposlenih, in da bi moralo biti to bistvo razprave o državljanskem dohodku ter z njim povezane celovite sistemske reforme.
Bistven prispevek državljanskega dohodka je v tem, da učinkovito rešuje vprašanje eksistenčnega strahu ter tako povečuje ustvarjalnost in podjetnost posameznika. Dr. Veljko Rus, ki je v Mladini 20. marca 2009 povzel bistvene dvome, povezane z državljanskim dohodkom, in ki je prvi v Sloveniji - po mojem vedenju - pisal o državljanskem dohodku, je že leta 1990 opozoril, da lahko globalne spremembe brez minimalne socialne varnosti povzročijo popolno socialno paralizo, da pa zagotovljena minimalna socialna varnost spodbuja ljudi k dejavnemu vključevanju v globalne gospodarske in politične spremembe.
Prav tako je dr. Rus že leta 1990 poudaril, da bi bil državljanski dohodek (ki ga imenuje minimalni dohodek) »za našo državo primeren predvsem zato, ker so potrebe po podjetniškem tveganju zelo velike, z zagotavljanjem minimalne socialne varnosti pa sta fleksibilnost delojemalcev in volja po poslovnem tveganju bistveno večji«. Škoda, da politika takrat, po osamosvojitvi, ni bila sposobna tega konceptualnega premisleka. In zdaj že vsaj deset let beremo prispevke dr. Marka Kosa o naši nekonkurenčnosti, neinovativnem podjetništvu in slabo vodenem tehnološkem razvoju. Na Drnovškovih Pogovorih o prihodnosti Slovenije (2005) na temo konkurenčnosti in podjetniške inertnosti v Sloveniji je dr. Kos povedal, da »manjkata predvsem interes in motivacija državljanov za ta korak«. Isto misel je variirala cela vrsta različnih govornikov (dr. Marko Kranjec, dr. Janez Šušteršič, dr. Jaklič), češ da je treba ozavestiti državljane, da je njihova bodočnost odvisna najbolj od njih samih in njihove iniciativnosti. Večina teh ekonomistov pa je popolnoma zanemarila dejstvo, da če hočeš večjo podjetnost, potrebuješ tudi večjo socialno varnost.
Sicer ni dvoma, da je državljanski dohodek - mesečni dohodek v višini minimalnih eksistenčnih stroškov za vsakega državljana - najuspešnejši sistem socialne varnosti pri omejevanju in preprečevanju revščine, a to lahko dobro opravijo tudi drugi sistemi socialne varnosti. Dokaz za to je Danska.
Danska, ki je leta 2009 že drugič zapored najboljša (med 127 državami) na Forbesovem seznamu najboljših držav, kar zadeva poslovanje. Danska, ki ima po Eurostatovem poročilu European Social Reality (2007) najsrečnejše prebivalce v Evropski uniji - kar 97 odstotkov jih je zelo srečnih ali srečnih. Naj omenimo še leto 2005, ko je bila Danska najboljša po merilu socialne vključenosti, ki meri hitrost vračanja brezposelnih med zaposlene, povečevanje znanja in spretnosti zaposlenih (zaposljivost) ter sodobnost sistema socialne varnosti. Sindikaliziranost delavcev na Danskem je bila najvišja v vseh državah OECD. Danska je bila edina država, v kateri so v zadnjem desetletju delavci s formalno nižjo izobrazbo pridobili v razmerju plač v primerjavi s tistimi z višjo formalno izobrazbo. To so rezultati desetletnega razvoja in »skupnega učenja« vseh družbenih akterjev.
Drugače je na primer na Finskem, kjer se jim podobno kot v Sloveniji ne uspe rešiti težav strukturalne brezposelnosti, revščine, zapletenega socialnega sistema in služb z mizernimi plačami (po »srečnosti« prebivalstva je bila Finska leta 2007 na sedmem mestu med 27 državami; Slovenija pa na 12. mestu).
Na Finskem razprava o državljanskem dohodku poteka že od konca osemdesetih let. Ljudje ga podpirajo predvsem zaradi poenostavitve preveč zapletenega socialnega sistema. Tako je na primer leta 1988 Finska nacionalna študentska zveza izdala knjigo Državljanski dohodek, v kateri so zbrani članki o tej temi. Kdor živi, mora tudi jesti. Leta 1992 so socialdemokrati izdali knjigo Temeljni dohodek. Plača državljana. Leta 2007 so tik pred volitvami na podlagi večkratnih kalkulacij in mikrosimulacij predstavili predlog Zelene stranke Model 2008, v katerem ta stranka predlaga državljanski dohodek v višini 440 evrov na mesec, in sicer kot delni državljanski dohodek; uvajali naj bi ga postopoma prihodnjih 10 do 12 let. Zeleni so leta 2007 prišli v vladno koalicijo, ustanovljena je bila tudi delovna podskupina za državljanski dohodek v okviru skupine za reformo socialnega sistema, a na učinke njenega dela še čakajo (Makku Ikkala, Basic income discussion in Finland, 2008).
Primerov dobre prakse, kakršen je na primer danski, kjer imajo zaradi izjemno kakovostnega sistema socialne varnosti tudi najboljše kazalce v smislu konkurenčnosti (vse, česar si naše ekonomsko-gospodarske in politične elite želijo tudi v Sloveniji), ni veliko. Veliko več je primerov slabe prakse. Po opis tega, kako pomanjkanje eksistenčne varnosti kvarno vpliva na kakovost dela, medsebojne odnose ter navsezadnje na vrednote, organizacijsko kulturo in splošno kulturno raven družbe, ni treba v tujino, dokazi so pred domačim pragom. Za izboljšanje teh razmer bi bila potrebna korenita družbena reforma, ki bi najprej bistveno spremenila glavne sistemske parametre - in uvedba državljanskega dohodka bi lahko bila takšna sprememba.
Ob sedanji krizi se zdi sicer skorajda blasfemično govoriti o večanju konkurenčnosti Slovenije (ima tak neoliberalistični prizvok). A tudi pri reševanju krize je treba imeti neko vizijo, neki cilj. Zato se kljub nestrinjanju z neoliberalnim ekonomskim konceptom ni treba odpovedati viziji oziroma strateškemu cilju, da bo Slovenija postala ena izmed najkonkurenčnejših in najrazvitejših držav na svetu. Nič slabega ni, biti med najboljšimi.
Spremeniti pa se morajo merila ocenjevanja, kaj pomeni biti najboljši. Najboljša ni nujno država z najvišjim BDP in najnižjimi davki, ampak so potrebna merila, ki so »onkraj BDP«, kot je na primer zadovoljnost prebivalstva; ne konkurenčnost na račun slabo plačane delovne sile, pač pa konkurenčnost svobodne in ustvarjalne delovne sile. V tem smislu je državljanski dohodek edina možnost, ki to vizijo podpira. Zato je državljanski dohodek tudi edina možnost, ki hkrati rešuje kratkoročne (kriza, brezposelnost in revščina) in dolgoročne (podjetniška iniciativnost) težave naše družbe. Ob tem pa bi bil ta ukrep tudi vse, kar od nas zahteva Evropa: je multispektralno učinkovit, ni sektorsko usmerjen, ni protekcionističen in podpira potrošnjo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.