Joseph Stiglitz

2. 4. 2009  |  Mladina 13  |  Svet

Obamovo kvazi partnerstvo

Kar počne Obamova administracija, je veliko hujše od podržavljenja bank. Banke in vlagatelji bodo spet pridobili in davkoplačevalci bodo tisti, ki bodo izgubili.

Predlog Obamove administracije, da bi ameriškim bolehnim bankam pomagali s 500 milijardami dolarjev ali še več, so nekateri udeleženci na finančnih trgih opisali kot win-win-win rešitev, s katero bodo pridobile vse strani. A v resnici je to win-win-lose predlog. Banke in vlagatelji bodo pridobili in davkoplačevalci bodo tisti, ki bodo izgubili.
Finančno ministrstvo upa, da bo državo spravilo iz zmede tako, da bo posnemalo majav sistem, s katerim je zasebni sektor pravzaprav uspešno zrušil ves svet, in to s predlogom, ki temelji na pretiranem zadolževanju javnega sektorja. Ta je zelo zahteven, ne prinaša pa pravih pobud in ni pregleden.
Kaj je povzročilo sedanjo zmedo? Banke so sebe in ameriško gospodarstvo spravile v težave zaradi preveč dolžniškega kapitala - to pomeni, da so imele razmeroma malo lastnega kapitala, zato so si veliko denarja sposojale za nakup izjemno tveganih nepremičnin. Te posle so izpeljale z izredno zapletenimi instrumenti, kot je zastavljanje dolgov.
Sistem visokih nagrad je bil zastavljen tako, da je menedžerje spodbujal h kratkovidnosti in prevelikemu tveganju, namesto da bi denar posojali preudarno. Banke so vse te napake naredile, ne da bi kdo izvedel zanje, saj je šlo v veliki meri za zunajbilančno financiranje.
Teoretično načrt vladne administracije temelji na tem, da naj bi bil trg tisti, ki bo določil ceno »strupene aktive« bank - vključno z neporavnanimi nepremičninskimi posojili in vrednostnimi papirji na njihovi podlagi. A v resnici trg ne bo ocenil same strupene aktive, temveč le opcije na to premoženje.
Aktiva in opcije nimajo veliko skupnega. Z vladnim načrtom bi pravzaprav zavarovali tako rekoč vse izgube. Ker bo zasebnemu sektorju večina izgube prihranjena, reševalni načrt prvenstveno »ocenjuje« potencialni dobiček - to pa je enako, kot da bi zasebni sektor dobil opcije. Neko premoženje ima zato enako možnost, da bo čez leto dni vredno 200 dolarjev ali nič. Njegova povprečna »vrednost« je tako sto dolarjev. Če odmislimo obresti, bi to premoženje na konkurenčnem trgu prodali za ta znesek. Premoženje je torej »vredno« toliko. Po načrtu finančnega ministra Timothyja Geithnerja bi približno 92 odstotkov denarja za takšne nakupe prispevala država, vendar bi vseeno dobila le polovico morebitnega dobička, medtem ko bi morala požreti skoraj vso morebitno izgubo. In temu pravijo partnerstvo!
Vzemimo za primer, da bi ena od navez med javnim in zasebnim sektorjem, kot jih obljublja finančno ministrstvo, bila pripravljena za premoženje odšteti 150 dolarjev, kar je 50 odstotkov več od njegove resnične vrednosti. Banka ga seveda z veseljem proda. Zasebni partner prispeva 12 dolarjev, država pa preostanek - 12 dolarjev v obliki lastniškega kapitala in 126 dolarjev kot zajamčeno posojilo.
Če bo čez leto dni prava vrednost tega premoženja nič, bo zasebni partner izgubil 12 dolarjev, država pa 138. Če bo dejanska vrednost narasla na 200 dolarjev, si bosta država in zasebni partner razdelila 74 dolarjev, ki bodo ostali po poplačilu 126 dolarjev posojila. Po tem optimističnem scenariju bo zasebni partner svoj vložek več kot potrojil. Davkoplačevalec, ki je tvegal 138 dolarjev, pa dobi zgolj 37 dolarjev.
In prav za to gre: tudi na nepopolnem trgu vrednosti premoženja ne smemo zamenjevati z vrednostjo opcije na to premoženje.
A Američani bodo verjetno izgubili še več, kot kaže gornji izračun. In sicer zaradi tako imenovane neugodne selekcije. Banke lahko izbirajo posojila in vrednostne papirje, ki jih želijo prodati. Seveda se skušajo znebiti najslabšega premoženja, zlasti tistega, ki ga po njihovem mnenju trg precenjuje (in je zato zanj pripravljen plačati preveč).
Na trgu bodo to najbrž ugotovili, zato bo cena, ki jo bodo pripravljeni odšteti, padla. Učinek neugodne selekcije lahko zato zavre le država, ki je pripravljena prevzeti dovolj izgube - v tem primeru trgu pač ni mar, če ga banke goljufajo in mu prodajo najbolj ušivo premoženje, saj bo strošek poravnala država.
Glavna težava ni premajhna likvidnost. V tem primeru bi namreč zadostoval precej preprostejši načrt - treba bi bilo le zagotoviti sredstva brez bančnih jamstev. Resnična težava tiči v tem, da so si banke slaba posojila nakopala v času polnjenja balona in so zato slabo zavarovana; zdaj so kapital izgubile in ga morajo nadomestiti.
Poštena tržna vrednost za premoženje ne bo dovolj - banke bodo dovolj svežega kapitala dobile le, če ga bodo prodale po precenjeni vrednosti. Tako bodo izgubo preložile na državo oziroma povedano drugače: Geithnerjev načrt bo uspešen le ob ogromni izgubi za davkoplačevalce.
Mnogi Američani se bojijo, da bo država začasno »podržavila« banke, kar bi bila boljša možnost od Geithnerjevega načrta. Navsezadnje je Zvezna družba za zavarovanje varčevalnih vlog (FDIC) že v preteklosti prevzela nadzor nad propadajočimi bankami in je uspešno opravila svoje delo. Podržavila je celo velike ustanove, kot sta Continental Illinois (prevzela jo je leta 1984, nekaj let kasneje pa je vnovič prešla v zasebne roke) in Washington Mutual (prevzela jo je septembra lani in jo takoj prodala naprej). Kar počne Obamova administracija, je veliko hujše od podržavljenja: gre za er-
satz kapitalizem, za privatizacijo dobička in podržavljenje izgube. Gre za »partnerstvo«, pri katerem prvi partner krade drugemu. In taka partnerstva - pri katerih ima seveda glavno besedo zasebni sektor - so polna sprevrženih pobud, hujših celo od tistih, zaradi katerih smo v takšnih škripcih.
Kaj je torej prednost takšnega predloga? Morda je to prav takšen načrt, kakršnega na Wall Streetu obožujejo - je premeten, zapleten in nepregleden, hkrati je z njim mogoče na finančni trg prenesti ogromno premoženja. Administraciji je prihranil vnovično prošnjo kongresu, naj sprosti denar za pomoč bankam, in z njim se je izognila podržavljenju bank.
A kriza zaupanja že pušča sledi. Ko bo postalo očitno, kako visoka bo cena za načrt administracije, bo zaupanje še mlačnejše. In takrat bodo prizadevanja za okrepitev finančnega sektorja in oživitev gospodarstva postala še napornejša.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.