Jure Erznožnik

2. 4. 2009  |  Mladina 13  |  Družba

Zakaj to počne?

Če nekaterim afriškim državam zaradi stopnje okuženosti prebivalstva z virusom HIV grozi izginotje z zemljevida, se zdi, da je papež izgubil stik z realnostjo. Njegove verbalne avanture podpira vse manj vernikov.

Svazi je za dve tretjini Slovenije velika, od leta 1968 samostojna država, vpeta med Mozambik in obkrožena z Južnoafriško republiko, po ocenah humanitarnih organizacij pa naj bi bila dobra polovica od nekaj več kot milijon njenih prebivalcev okužena z virusom HIV. Vsak teden jih umre več kot tisoč, nekateri duhovniki opravijo tudi po tri pogrebe na dan, vse te smrti pa puščajo za seboj strahotno število sirot; kar 100.000 naj bi jih bilo, v vaseh z denimo dva tisoč prebivalci jih je ponekod tudi tristo. Kljub temu v državi ni niti ene same javne sirotišnice, saj se Njegova visokost Mswati III., 40-letni svazijski kralj, eden zadnjih povsem absolutističnih monarhov na svetu, za sirote ne zmeni. Številčna kraljeva družina, ki jo poleg »kraljice matere« predstavlja še njegovih štirinajst žena in triindvajset otrok, za svoje udobje namreč porabi 18 odstotkov letnega proračuna majhne kraljevine, zdravstvu jih nameni le osem, socialnemu varstvu pa praktično nič. Če je za sirote nekdaj poskrbelo njihovo širše sorodstvo, tega zdaj skoraj ni več; v nekaterih družinah je najstarejši član namreč 16-letna deklica z nekaj svojimi otroki in mlajšimi brati in sestrami, ki okuženi životarijo v revnih podrtijah, na vrtovih pred njimi pa imajo v s kamenjem pokritih gomilah zakopane pokojne starše in brate. Svazi je zaradi smrtonosnega virusa država z najnižjo pričakovano življenjsko dobo na svetu, ki naj bi že padla pod 30 let, povprečna starost državljanov pa je nižja od 19 let. Po nekaterih domnevah naj v državi leta 2025 sploh ne bi bilo več odraslih. Ta podatek pa ne drži za politično elito, ki prav zgledno skrbi za svoje zdravje. Zaradi nasledstvene tradicije Svazijcev, med katerimi jih je približno 10 odstotkov poligamnih, mora imeti kralj nujno več kot dve ženi, saj potomec prvih dveh ne more postati kralj, prav tako pa tudi ne potomec vseh tistih, s katerimi ima več kot enega (moškega) potomca. Tako je imel Mswatijev oče Sobhusa II. sedemdeset žena, z njimi pa kar 210 otrok. Zgovornejši pa je tudi eden od načinov izbire morebitnih nevest: enkrat na leto, na praznik čaščenja kraljeve matere, ki skupaj s sinom vodi državo, v njeno čast z vseh koncev države priroma na desettisoče pražnje oblečenih devic, da bi plesale v njuno veselje. Ko si zaliti monarh kakšno izbere, jo da pred poroko testirati za virus HIV, saj mu le njena neokuženost zagotavlja dolgo življenje; prakso svojega suverena posnema domala vsa politična elita, razen tistih, ki so se odločili za zvestobo eni ženi.
Medtem je smrt med svazijskim ljudstvom postala nekaj povsem običajnega, z njo so se naučili živeti. In čeprav je bolezen na vsakem koraku, o njej ne govori nihče. Aids namreč še vedno pomeni sramoto za družine, zato te ob desetinah osmrtnic mladim ljudem, ki se vsak teden pojavijo v časopisju, kot razlog smrti navajajo »kratko bolezen«, tuberkulozo ali kaj tretjega. In od kod tako visok odstotek okuženih? Del odgovora je nedvomno v precej razuzdanem spolnem življenju mladih, za katero je na prvem mestu mogoče okriviti državo, saj ne izvaja nikakršnih preventivnih akcij in programov osveščanja; te poskušajo bolj ali manj uspešno vpeljevati le humanitarne organizacije, ki pa zaradi omejenih sredstev in razširjenosti pojava tudi ne morejo delati čudežev. Precejšen del krivde je na svazijskem zdravstvu, ki takorekoč več ljudi okuži, kot pa jim pomaga okužbo preprečiti, obolelim pa tudi ne zagotavlja dragih ali generičnih zdravil, ki v zahodnem svetu ohranjajo pri »zdravju« na tisoče okuženih. Del krivde je nedvomno moč najti tudi v tradicionalnem verovanju, po katerem mora bolan (torej s HIV-om okuženi) moški, da bi ozdravel, spolno občevati z devico ali čim mlajšim otrokom. Tako številni otroci prvo spolnost izkusijo še pred dvanajstim letom, pogosto s komaj kakšno leto starejšim stricem, polbratom ali popolnim tujcem. Ko se zatem pojavijo visoka vročina, kašelj in neustavljiva diareja, se sprva zatečejo k šamanom in čarodejem, saj so razmere v bolnišnicah obupne. In ker tudi pri njih upanje umira zadnje, se zatečejo še k veri. Vse bolj številni so novodobni samooklicani pridigarji, ki nesrečnikom v zameno za denar obljubljajo, da bo božja pomoč prišla sama in da se proti bolezni ne da ničesar ukreniti.

Afriški debakel

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.