Dr. Noam Chomsky

 |  Mladina 14  |  Svet

Dol z Durandovo mejno črto!

Afganistanske težave morajo in lahko rešijo le Afganistanci sami

Že od starega veka je območje, ki ga danes poznamo kot Afganistan, kri-žišče, na katerem so se srečevali njegovi bodoči zavojevalci: tam so vladali Aleksander Veliki, Džingiskan in Tamerlan.
V 19. stoletju sta se v srednji Aziji za nadvlado potegovala britanski in ruski imperij - to preigravanje so poimenovali Velika igra. Leta 1893 je sir Henry Mortimer Durand, britanski kolonialni oficir, zarisal skoraj 2500 kilometrov dolgo mejo, s katero je določil zahodni rob dela Indije, ki je bil pod britansko prevlado. Durandova meja je prečkala območje, kjer je živelo pleme Paštunov, ki so ga Afganistanci šteli za del svoje države. Leta 1947 je severozahodni del tega območja pripadel novi državi Pakistan.
Velika igra se nadaljuje v Afganistanu in Pakistanu - Afpaku, kot ga imenujejo zdaj. Izraz je ustrezen za območje na obeh straneh krhke, porozne Durandove meje, ki je prebivalstvo ni nikoli sprejelo, in ji je Afganistan, ko je še deloval kot država, vztrajno nasprotoval.
Neizbrisen zgodovinski podatek je, da so se Afganistanci ubranili vseh zavojevalcev.
Afganistan je še vedno geostrateška nagrada v Veliki igri. V Afpaku je ameriški predsednik Obama v skladu s svojimi predvolilnimi obljubami nadaljeval s stopnjevanjem vojne in tako dopolnil eskalacijski vzorec Busheve administracije.
Afganistan trenutno zasedajo Združene države Amerike in njihove Natove zaveznice. Vojaška navzočnost zunanjih udeležencev samo razpihuje spor, v resnici pa bi potrebovali skupna prizadevanja vseh prizadetih območnih sil, med njimi Kitajske, Indije, Irana, Pakistana in Rusije, da bi Afganistanci laže mirno rešili notranje težave - mnogi so prepričani, da bi jim to lahko uspelo.
Nato je daleč presegel svojo izvirno podobo iz časa hladne vojne. Po zlomu Sovjetske zveze je izgubil razlog za obstoj, obrambo proti hipotetičnemu ruskemu napadu. A hitro je našel novo nalogo. Ameriški predsednik Bill Clinton je prelomil obljubo Mihailu Gorbačovu in Nato razširil proti vzhodu, kar je bila za Rusijo resna varnostna grožnja, in logično je bilo, da se je zato povečala mednarodna napetost.
Obamov svetovalec za varnost James Jones, med letoma 2003 in 2006 vrhovni šef Nata v Evropi, je zagovornik Natovega širjenja proti vzhodu in jugu, s čimer bi se okrepil ameriški nadzor nad energetskimi viri na Bližnjem vzhodu (oziroma povedano tehnično, gre za zagotavljanje energetske varnosti). Zavzema se tudi za Natove odzivne sile, da bi se vojaška naveza pod pokroviteljstvom ZDA prožneje hitro odzivala na zelo dolge razdalje.
Takšna misija - z opisanimi cilji - utegne vključevati načrtovani plinovod TAPI, vreden 7,6 milijarde dolarjev, po katerem bi pošiljali zemeljski plin iz Turkmenije v Pakistan in Indijo, potekal pa bi skozi afganistansko provinco Kandahar, kjer so nameščene kanadske čete Nata. V Washingtonu ta cevovod zagovarjajo, ker bi z njim preprečili gradnjo konkurenčnega cevovoda iz Irana v Indijo in Pakistan, s čimer bi se zmanjšal ruski primat pri preskrbi z energijo v Srednji Aziji. Ni jasno, ali so ti načrti zaradi pretresov v Afganistanu tudi uresničljivi.
Največji razlog za zaskrbljenost Washingtona utegne biti Kitajska. Šanghajska organizacija za sodelovanje, ki bi po mnenju nekaterih analitikov lahko bila protiutež Natu, vključuje Rusijo in srednjeazijske države. Indija, Pakistan in Iran so opazovalci, o njihovem članstvu se še ugiba. Kitajska je hkrati okrepila odnose s Savdsko Arabijo, kronskim draguljem naftnega sistema.
Ljudska protisila manevrom velikih sil je močno mirovno gibanje, ki se razrašča v Afganistanu. Aktivisti pozivajo h koncu nasilja in pogajanjem s talibani. Afganistanci pozdravljajo zunanjo pomoč pri obnovi in razvoju, ne pa na vojaškem področju.
Mirovno gibanje postaja tako priljubljeno, da se bodo ameriške čete, ki množično prihajajo v državo, morale soočiti ne le s talibani, temveč tudi z neoboroženim, a vseeno enako drznim sovražnikom, javnim mnenjem, je Pamela Constable napisala v članku o nedavnem obisku v Afganistanu za časnik Washington Post. Mnogi Afganistanci pravijo, da bodo dodatne tuje vojaške sile le še zaostrile težavo, ne pa pomagale premagati upornike in zajeziti nasilje, ki se je razširilo po državi.
Večina Afganistancev, s katerimi se je pogovarjala Constablova, pravi, da bi raje pogajanja in dogovor z uporniki kot zaostreno vojaško akcijo. Nekaj jih je tudi poudarilo, da so talibani njihovi rojaki in soverniki ter da so v državi spore nekdaj reševali s srečanji skupnosti in plemen.
Prvo sporočilo afganistanskega predsednika Hamida Karzaja ameriškemu predsedniku Obami, na katero pa menda ni dobil odgovora, je bilo prošnja, naj neha napadati civiliste. Karzaj je delegacijo OZN tudi obvestil, da zahteva urnik umika tujih (se pravi ameriških) vojakov. Zato je v Washingtonu v nemilosti in temu ustrezno se je v medijih iz ljubljenčka prelevil v »nezanesljivega, pokvarjenega, in tako dalje politika« - kar drži v enaki meri kot njegova nekdanja oznaka »naš človek« v Kabulu. V tisku poročajo, da ga ZDA in njihove zaveznice nameravajo postaviti na stranski tir zaradi osebnosti po njihovem izboru. Karzajeva priljubljenost je upadla tudi v Afganistanu, vendar je še vedno daleč večja od priljubljenosti ameriških okupatorskih sil.
Uporabno stališče ima zelo izkušen britanski dopisnik Jason Burke, ki piše: »... še vedno upamo, da bomo zgradili državo, za katero hočemo, da bi jo Afganistanci hoteli, namesto države, ki jo v resnici hočejo. Vprašajte Afganistance, kateri državi naj bi bila čez nekaj desetletij podobna njihova domovina, in odgovorili vam bodo, da Iranu«.
Vloga Irana ima poseben pomen, saj ima tesne odnose z Afganistanom. Odločno nasprotuje talibanom in jih je pomagal izgnati - za nagrado so ga označili za del osi zla. Nobeni drugi državi ni v takšnem interesu trden in uspešen Afganistan kot ravno Iranu, poleg tega ima naravne vezi s Pakistanom, Indijo, Turčijo, Kitajsko in Rusijo. Te vezi se utegnejo razviti samostojno, morda v povezavi s Šanghajsko organizacijo za sodelovanje, če bodo ZDA še naprej preprečevale iranske odnose z zahodnim svetom.
Na konferenci OZN o Afganistanu, ki je bila v Haagu, se je Karzaj sestal z iranskimi uradniki - ti so obljubili pomoč pri obnovi in sodelovanje pri regionalni politiki glede cvetoče afganistanske trgovine z mamili.
Busheva in Obamova politika stopnjevanja ne bo pripomogla k mirnemu dogovoru v Afganistanu oziroma na celotnem območju. Pomembna so pogajanja med Afganistanci brez tujega vmešavanja, Velike igre in drugih dejavnikov. Afganistanske težave morajo rešiti Afganistanci sami. 5

© 2009 The New York Times (The New York Times Syndicate)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.