9. 4. 2009 | Mladina 14 | Politika
Koliko sivih glav je v premierovem kabinetu?
V državi, kjer postajajo zaposleni odpisani, ko dosežejo 55 let in manj, je absurdno govoriti o upokojevanju s 65 leti, pa čeprav je še tako nujno
© Borut Peterlin
Seveda ima vlada na svoji strani vse statistične in javnofinančne podatke. Slovenska populacija upokojencev je velika (zaradi demografskih gibanj) in mlada (predvsem zaradi zgodnjega upokojevanja, ki je bilo uporabljeno kot protikrizni ukrep po izgubi jugoslovanskih trgov, res odpravljeno pa šele z uveljavitvijo tako imenovane Ropove pokojninske reforme leta 1999). Nobenega dvoma tudi ni, da prebivalstvo umira vse starejše, zaradi česar pokojnino prejema dlje časa, kar se v pokojninski blagajni seveda pozna. In nobenega dvoma ni, da se velika večina upokojencev upokoji popolnoma zmožnih za delo - večina bi lahko delala vsaj še nekaj let. To je suhoparen statistični, demografski pogled. Dejansko stanje pa nam pokaže, da se vlada spreneveda, v resnici norčuje iz prebivalstva. Naj trde besede dokažemo.
Kaj je bilo bistvo leta 1999 izvedene reforme pokojninskega sistema? Da se je odpravila zgornja upokojitvena starost. Vsak dela, dokler lahko. Vsak se upokoji, ko se sam tako odloči. Kasneje, ko se upokojiš, višjo penzijo dobiš. Če se upokojiš zgodaj, z minimalnimi pogoji, ti odmerijo nižjo pokojnino. To je bila temeljna sprememba - sprememba v miselnosti in dojemanju upokojevanja. Tone Rop in Marko Štrovs, ki sta bila glavna protagonista reforme, sta to ves čas ponavljala. In dejansko: prvi dve leti po uvedbi reforme je bilo to, da trenutek upokojitve izbere vsak sam, splošno sprejeto dejstvo. Zakaj je bilo to pomembno? Ker se pred reformo ljudje niso sami odločali za upokojitev. Delodajalci so jim preprosto sporočili datum. Adijo in hvala za vse!
Zakaj torej leta 1999 uveljavljena sprememba danes, ob nespremenjenem zakonu, ne velja več? Kaj se je zgodilo? Prvič je k temu veliko prispevala spremenjena narava slovenskega kapitalizma. Prav po letu 2000 se je lastniška struktura podjetij najbolj spremenila. Velikemu delu podjetij so zavladali razni skladi, pidovski tajkuni, neresni finančni holdingi, oddaljeni tuji lastniki, ki praga podjetja nikoli niso pristopili. Z njimi so prišle nove in predvsem hitro menjajoče se uprave. Njihov prvi korak je bil vedno isti: zmanjševanje stroškov. S tem se je tudi položaj zaposlenih spremenil: če so bili prej premoženje podjetja, so postali strošek. In kdo je najdražji: seveda, starejši zaposleni z delovno dobo - z dodatkom za delovno dobo! Vodstva podjetij so zasedali vse mlajši ljudje, ki so jim šli starejši tudi pogosto preprosto na živce. Prvič, seveda, ker so bili dragi (in če jih nekaj upokojiš, lahko hitro veliko prišparaš, kajne?). Drugič pa so že marsikaj v življenju videli. Nadebudnim novim menedžerjem (še zdaleč ne vsem, a odstotek je visok) se je zdelo, da so njihove briljantne MBA-ideje čisto zlato, starejši pa so jih opozarjali, da ideje morda niso tako dobre in predvsem nove. Da so jih že velikokrat videli crkniti. Koliko identičnih idej so že v socializmu direktorji izvedli! Razbijanje firm na profitne centre in holdinge se je na primer včasih le drugače imenovalo, takrat so pač nastajali tozdi in sozdi. In teh nergajočih starcev (v resnici zrelih ljudi, pri petdeset in nekaj letih, ki so jim otroci ravno odrasli in so imeli več časa za delo kot kadarkoli prej) so se prenekateri novi direktorji radi znebili. A niso se znebili nerganja, znebili so se znanja. Kmalu je zmanjkalo ljudi, ki bi jih opozorili na njihovo zaletavost. In tisti, ki so ostali, so se umaknili, utihnili. To ne velja le za Slovenijo, je bilo pa v Sloveniji to zelo grobo. Bolj grobo kot v zrelih evropskih državah.
Ob tem pa se je ustvarilo še nekaj: medgeneracijsko sovraštvo. Mlajši, predvsem tisti, ki nikakor ne pridejo do redne službe, so prepričani, da jim vstop v zaposlitev preprečujejo starejši, ki se ne spokajo v penzijo. To je bil namreč ves čas argument, ki so jim ga menedžerske ekipe navajale. A ne le v zasebnih podjetjih: ta princip je namreč pridno posvojila tudi javna uprava. Pri čemer je Slovenija dejansko znotraj EU na zadnjem mestu po zaposlenih v najvišjem starostnem obdobju dela.
Morda je danes pozabljeno, a ena prvih idej Janševe vlade (nosilec je bil Gregor Virant) je bilo prav administrativno upokojevanje javnih uslužbencev. Pozabljeno je, da se je temu uprl »njihov« Marko Štrovs, opozarjajoč, da vlada ruši temelje reforme. Da ruši sistem. In vlada se je na zakonodajni ravni nato ustavila. A Virantova stroškovna filozofija in pogled na starejše zaposlene sta obveljala. Siljenje v upokojevanje je bila mantra prejšnje vlade. Prejšnje? Tudi sedanje. Tudi ta vlada načrtuje, da bo v letošnjem in prihodnjem letu zmanjšala število zaposlenih za dva odstotka na leto. Kako? Ne bodo nadomeščali upokojitev, na drugi strani pa stimulirajo zaposlene z izpolnjenimi minimalnimi pogoji k takojšnjemu upokojevanju. Direktorji javnih zavodov in ustanov v skladu s to filozofijo ravnajo - pa čeprav ni nikjer zapisana. Ko posameznik doseže minimalne pogoje za upokojitev, ga obravnavajo kot človeka, ki bi moral v pokoj. Nadlegujejo ga z vprašanji, odvzemajo mu področja, češ, saj greš kmalu v penzijo ... Dokler ne odide. Prizadet in razžaljen. V resnici poškodovan človek.
Ko torej vlada odpira vprašanje upokojevanja pri 65 letih, naj najprej pogleda svoj odnos do starejših. Naj pogleda svoj načrt za zmanjševanje zaposlenih. Ali pa drugače: v svoje ministrske kabinete naj pogledajo, koliko modrih sivih glav je tam. Prvi lahko to stori kar premier.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Država spet jemlje, nič pa ne daje?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.