16. 4. 2009 | Mladina 15 | Politika
Tako ne more ostati
Kratkoročni ukrepi so nujni, a hkrati moramo vedeti, kam želimo priti
Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije
© Borut Krajnc
Kot je mogoče razbrati iz številnih komentarjev o vladnih ukrepih, ki blažijo negativne učinke finančne in gospodarske krize, vlada do zdaj usodnih napak ni naredila. To je dobro. Verjetno ni pretirana ugotovitev, da je vlada soočena z obvladovanjem ekonomsko-družbenih razmer, ki so zahtevnejše in kompleksnejše od tistih v začetku 90. let. Možnosti vplivanja te vlade na razrešitev krize so bistveno manjše kot možnosti slovenskih vlad v prvi polovici 90. let, ker kriza ni domača in je v Sloveniji avtonomno - brez razrešitve v najrazvitejših državah - tudi ni mogoče obvladati. Vendar pa to ne pomeni, da domača artikulacija odgovorov na krizo in smeri izhodov iz nje ni pomembna. Nasprotno, odločilno bo vplivala na naša družbena razmerja po krizi. Razumljivo in nujno potrebno je, da mora vlada vsak dan proizvajati pragmatične rešitve, ko se sooča z izjemno dinamiko spreminjanja gospodarskih razmer. Vendar to ni dovolj. Ni dovolj, če z nepovezanimi ukrepi bega malo sem, malo tja, v želji, da bi zadovoljila vse. Malo ohranja delovna mesta, malo niha okrog skrajševanja rokov za vračilo preplačanih davkov. Napoveduje podaljšanje delovne dobe, čeprav nas to iz krize ne more rešiti. Malo se gre privatizacijo in javno-zasebno partnerstvo, recimo v zdravstvu. Zniževala bi plače v javnem sektorju, naslednji dan pa bi raje racionalizirala stroške javnega sektorja in zniževala število zaposlenih. Drugače rečeno: vlada nima strategije in nima opredeljenih ciljev. Sedanji pristop sicer za zdaj ne proizvaja radikalnejših konfliktov, a hkrati je očitno, da med prebivalstvom ni nujno potrebnega soglasja in podpore ukrepom, kar znižuje ali celo uničuje njihovo učinkovitost. Brez konceptualno jasnega strateškega dokumenta ne bo šlo, niti brez vrednotnih opredelitev, četudi bi si kdo želel od njih pobegniti čim dlje. Vlada mora državljanom pojasniti, kaj so strateški cilji ukrepov, kam želimo priti, kakšno je njeno stališče do liberalnega kapitalizma, ali sploh razmišlja o konceptualnih spremembah, katere vrednote bo zagovarjala, kaj in za koga bo bolje, če bodo ukrepi uspešni.
Kaj je pravzaprav cilj vlade? Priti iz krize z ukrepi, ki so znotraj istega mentalnega okvira, ki je to krizo ustvaril, kot je opozoril na možno razumevanje reševanja krize eden od ministrov te vlade? Je cilj vrniti se v čase pred krizo? Se država postavlja na mesto branitelja interesov kapitala in ohranjanja sedanjih razmerij? Bo obsodila pohlep menedžerjev, ki so postali lastniki z izčrpavanjem podjetij, kar zdaj ogroža številna delovna mesta? Bo šla naša vlada po poti Obamovih ukrepov, ki z načrtom pomoči bankam ponovno zagotavlja privatizacijo dobičkov in podržavlja izgube, kot je z neizprosno natančnostjo ugotovil dr. Joseph Stiglitz in odčaral iluzijo, ki smo jo gojili v zvezi z novim ameriškim predsednikom? Lahko vlada zagotovi, da je smiselno metati milijone evrov v povrnitev zaupanja v liberalni kapitalizem in prosti trg, ki spektakularno razpadata pred našimi očmi?
Res je, da tretji sveženj ukrepov glede konsistentnosti in konkretnosti pomeni pomemben korak naprej, a še vedno ostaja v okviru, ki ohranja utrjena razmerja med delom in kapitalom. Bojim se, da se vlada ne zaveda globokega občutka krivičnosti, ki ga doživljajo ljudje ob poglabljanju krize. Ni naključje, da iz dneva v dan ponovno gledamo posnetek delavca MIP-a, ki je opredelil bistvo potencialnega konflikta z besedami »Pokradli so vse, prav vse, kar so mogli«, in zagrozil, da če ne bodo kaznovani, jih bodo delavci kaznovali sami.
Če bo vlada z ukrepi poglabljala razlike med ljudmi, ščitila predvsem lastnike kapitala, ohranjala nepravična razmerja in bodo največja žrtev krize tisti, ki ne nosijo odgovornosti zanjo in že zdaj nimajo nič, je konflikt s sindikati neizbežen. Tudi zato, ker na drugi strani v Sloveniji razmislek ne seže do ideje o univerzalni enakosti, o kateri so pred tedni sredi Londona, na inštitutu Birkbeck, razpravljali Rancière, Badiou, Negri, Hardt, Žižek in drugi misleci, se je nujno dokopati vsaj do socialnega dogovora, ki bo rezultat poglobljenega, ne pa navideznega socialnega dialoga. Imenovali bi ga lahko »Najprej ljudje«. V prevodu bi to pomenilo: »Za kapitalizem s človeškim obrazom«, ki ga v osnovi ilustrira ideja o temeljnem državljanskem dohodku.
Socialni partnerji bi v kratkem času morali skleniti družbeno pogodbo, ki bi izhajala iz predpostavke, da tisti, ki imajo več, za izhod iz krize tudi več prispevajo. Kar pomeni:
a) Potrditi medčloveško solidarnost kot temeljno civilizacijsko vrednoto.
b) Pripraviti zakonodajo, ki bo kapital silila v družbeno odgovorno ravnanje, umirjeno in uravnoteženo gospodarsko rast, soodgovornost lastnikov za socialno varnost in blaginjo zaposlenih, soodgovornost za skupno dobro in še zlasti za okolje, v katerem živimo.
c) Samoomejiti politiko in narediti prostor za sodelovanje civilne družbe, še posebej nevladnih organizacij, pri odločanju.
č) Obrniti smer prerazporejanja družbenega» produkta med kapitalom in delom v korist dela.
d) Povečati progresivnost osebnih davkov in obdavčiti luksuz.
e) Povečevati delež javnega sektorja v BDP in izboljševati kakovost javnih storitev.
f) Znižati stroške za vojsko in se odpovedati nakupom orožja.
Vredno je poskusiti, ker tako, kot je, ne more ostati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.