16. 4. 2009 | Mladina 15 | Politika
Nevarna razmerja
Na pobudo predsednika DZ Pavla Gantarja bi resolucijo o spravi pripravili trije »pozicijski« zgodovinarji in dva »opozicijska«
Jama pod Krenom v Kočevskem Rogu
© Borut Peterlin
Prejšnji teden je na posvetu vodij poslanskih skupin - seje se je udeležil tudi premier Borut Pahor - predsednik državnega zbora Pavel Gantar predstavil pobudo za pripravo resolucije DZ, ki bi »na formalni, simbolni in tekstualni ravni predstavljala akt sprave in preseganja povojnih in medvojnih delitev«. Po njegovem naj bi resolucijo pripravljali ločeno od zakona o vojnih grobiščih, v parlamentu pa bi jo sprejeli »ne samo z ustavno, ampak s plebiscitarno večino«. Pobudo v tej smeri bo vodstvo DZ poslalo v obravnavo vsem poslanskim skupinam, ki naj bi se o njej izrekle.
In kdo naj bi pripravil takšno resolucijo? Predsednik Gantar predlaga, naj bi jo do jeseni pripravili zgodovinarji, ki bi jih predlagale »njihove« politične stranke, in sicer tako, da bi tri zgodovinarje predlagala vladna koalicija, dva pa opozicija. In prav v tem je srž problema vseh poskusov oblikovanja ustreznega spravnega akta.
Zamisel o resoluciji je sicer stara že dve desetletji. Zanjo se že dolgo zavzema tudi dr. Spomenka Hribar, ki meni, da je takšen akt sprave potreben zato, da bi tudi na simbolni ravni končali državljanski spor, ki se vleče vsaj od konca 19. stoletja. Tedaj je »dr. Anton Mahnič v slovenski prostor vpeljal kulturni boj s svojim geslom ''Ne sprave, ampak ločitev duhov!'' in je tako s svoje strani spodbudil geslo levega radikalizma z geslom: ''Razredni boj!'' Med drugo svetovno vojno sta izključujoči se politiki postali ''meso in kri''«. Opozarja, da to ne bo »znanstvena resolucija, ne bo Zgodovinska resnica, temveč politični dokument, ki bo sicer moral temeljiti na dejstvih, vendar bo šlo pri njihovi interpretaciji za postavitev tiste minimalne osnove, na kateri se bo mogoče sporazumeti tako, da bi prišlo do sklepa in zaveze, da travm in sporov v preteklosti aktualna politika ne bo izkoriščala za dnevno politiko«. Zagotovo takšna listina nima zavezujočih pravnih norm, ampak bi lahko učinkovala podobno kot Deklaracija o človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah, ki je postala njihov simbolni mejnik, četudi se kršitve še naprej dogajajo. Vendar pa je v njej postavljen kriterij za »njihovo« merjenje in maksima za delovanje, saj so simbolna dejanja, čeprav njihov pomen včasih omalovažujemo, potrebna.
Seveda se lahko ob vsebinskem oblikovanju spravne resolucije - tako kot že večkrat doslej - zatakne, saj bi se »naši« in »njihovi« zgodovinarji, ki ne bi upoštevali potrebnega znanstvenega aparata zgodovinske znanosti, dezaurirali na raven apologetov naše/njihove politike, kajti o »skupni zgodovini« bi se sporazumevali kot branjevke na tržnici. Zato je v načelu problematično »politično« določanje zgodovinarjev, četudi na strokovni ravni najdejo skupni jezik.
Sicer pa nas je zgodovinar dr. Božo Repe opozoril, da so leta 1995, na pobudo tedanjega predsednika DZ mag. Hermana Rigelnika, slovenski zgodovinarji pripravili znanstveno poročilo o novejši zgodovini Slovencev. To besedilo naj bi bilo zgodovinopisna podlaga za opredeljevanje poslancev do nekaterih odprtih vprašanj bližnje preteklosti. Organizacijska in koordinacijska dela je takrat opravil Inštitut za novejšo zgodovino, poročilo pa je napisala skupina tedaj za to temo najbolj relevantnih dvanajstih zgodovinarjev, vendar je očitno ekspertiza z imenom Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955, ki je obsegala 111 strani, ostala v predalih. »Učinek poročila na odločitve državnega zbora, tudi na sprejemanje raznih resolucij o spravi, je bil ničeln,« pravi dr. Repe. Nato je leta 2005 na pobudo Državnega sveta nastal tudi zbornik Žrtve vojne in revolucije, spremne besede pa so napisali uredniki prof. dr. Tine Hribar, prof. dr. Janko Prunk in prof. dr. Peter Vodopivec. Tudi ta je po besedah dr. Prunka »premalo znan in upoštevan, najbrž pa bi bil lahko neka osnova za resolucijo, ki jo bo pripravila skupina zgodovinarjev«. Prunk sicer pozdravlja pobudo predsednika DZ dr. Pavla Gantarja kot »razumno in realistično. Iz tega se odraža duh novega časa in nove slovenske politike. Razumno in edino realistično je, da resolucijo o dogajanju na Slovenskem v II. svetovni vojni napišejo zgodovinarji in na osnovi dejstev in evropskih razsvetljenskih meril ocenijo to dogajanje. Seveda tudi ta ocena ne bo zadovoljila vseh, bo pa v danem trenutku maksimum verodostojnosti in moralne vzdržnosti«.
Ob tem Hribarjeva in Repe še posebej opozarjata, da v oblikovanju resolucije ne bi smelo biti prostora za politiko. Po mnenju dr. Boža Repeta je namreč sestavljanje skupine zgodovinarjev po političnem ključu neproduktivno, kajti v »znanosti je - v nasprotju z mediji - zelo jasno in izmerljivo, kdo ima nazive in znanstvene reference za določeno zgodovinsko temo ali obdobje, koga pa za strokovnjaka (celo za doktorja znanosti, čeprav to ni) ''naredijo'' mediji ali politika in ga tako ''upravičijo'' za razne službe ali javne funkcije«. Sicer pa se doslej v Sloveniji iz zgodovinskih poročil, ki so nastala na pobudo politike, ni izcimilo prav veliko. Pisanje besedila, ki bi ga opravili politično izbrani zgodovinarji, bi po mnenju Repeta pripeljalo do »nekakšne ''kompromisne politične resnice'', sprejemljive za celoten parlamentarni spekter, vendar bi bilo takšno besedilo zaradi posploševanja medlo in neprepoznavno in tudi dobrim poznavalcem zgodovine ne bi povedalo ničesar, ali pa bi prišlo do ločenih poročil (ali v primeru skupnega poročila do ločenih mnenj posameznih članov skupine«).
Zadržke glede »dvopartitne« komisije, ki bi pisala resolucijo, ima tudi dr. Spomenka Hribar. Po njenem mnenju mora »tekst resolucije napisati en sam človek, ki nima osebnih političnih ambicij, potem naj se diskutira v dvopartitni komisiji, v poslanskih skupinah itd.«... Dodaja še, da bi morala obstajati »za to dobra volja, pripravljenost, ki pa je na desnici ne vidim; bolj ji odgovarja nerazčiščenost, da lahko manipulira še naprej«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.