Kdo bo zmagal na volitvah za evropski parlament?

Pasti prevelikega političnega taktiziranja

V nasprotju z uveljavljenim mišljenjem, da je na evropskih volitvah pred petimi leti največ preferenčnih glasov pobral Borut Pahor, takrat sedmi nosilec na listi ZLSD, je največ teh pravzaprav dobil veliki zmagovalec Lojze Peterle. V številkah to pomeni, da je Peterle dobil 77,34 odstotka glasov svoje liste, Pahor pa (samo) 44,4.
Zakaj je ta izlet v preteklost sploh pomemben? Tudi junija, na novih volitvah za evropski parlament, se lahko zgodi, da bodo v Bruselj odšli kandidati, ki si tja na deklarativni ravni ne želijo. Na listi stranke Zares pod zaporedno številko sedem kandidira Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo. Odločitev Lahovnika, da bo kandidiral, je na videz neobičajna. Opozicijska SDS je ministra in Pahorja že opozorila, da v času gospodarske krize ni higienično, če minister za gospodarstvo sodeluje v predvolilni dirki.
SDS se ne moti, a odločitev stranke Zares, da poskusi z Lahovnikom, vsebuje nekaj politične logike. Logike zato, ker je Lahovnik v zadnjih mesecih postal eden izmed najbolj prepoznavnih in po različnih javnomnenjskih anketah (Delo, Dnevnik) tudi najbolj priljubljenih politikov. In zakaj zgolj nekaj, ne pa precej logike? Zato ker ni nujno, da minister na koncu ne bo izvoljen s preferenčnimi glasovi. Za kaj takšnega bi morali biti izpolnjeni nekateri pogoji, med drugim bi moral Lahovnik izbrati več preferenčnih glasov kot njegov strankarski kolega Ivo Vajgl, nosilec strankarske liste.
Nekdanji šolski minister in poslanec LDS, ki se je od politike poslovil, Slavko Gaber, eden najboljših poznavalec volilnih sistemov, je pred petimi leti Pahorju pravilno napovedal, da bo izvoljen s preferenčnimi glasovi, četudi ga ta ni jemal preveč resno. Tudi danes Gaber možnosti ponovitve scenarija ne izključuje. »Glede na to, da je na čelu liste Vajgl, ki je gotovo bolj prepoznaven, kot je bil nekoč Aurelio Juri, je ta možnost sicer manjša, kot je bila takrat, a ni nemogoča, vse je odvisno od tega, kaj se bo pred volitvami dogajalo v Sloveniji.« In zdi se, da Lahovniku, podobno kot je nekoč Drnovšku, težka gospodarska situacija politično koristi. V predvolilnem boju bodo gospodarska vprašanja gotovo ena izmed glavnih tem. Po drugi strani pa je tudi res, da ima Vajgl pred Lahovnikom pomembno primerjalno prednost - kandidira prvi na listi in volivci tudi preferenčne glasove večinoma dajejo avtomatično prvemu.
Preferenčni glasovi pa niso edina dilema prihajajočih evropskih volitev. Prva je bilo teoretično vprašanje, ali je možno, da se bosta majhni vladni stranki leve sredine povezali v evropsko koalicijo. Tako kot sta se recimo nekoč povezala LDS in Desus. Volilna aritmetika namreč pravi, da bi LDS in Zares skupaj kot enotna lista lažje dobila dva poslanca (po ocenah bi potrebovali slabih 18 odstotkov glasov), kot pa vsak posebej po enega. Volilni prag je sicer nekaj nad 14 odstotki. »Če je bil jekleni Kaco razlog, da je na koncu razpadla stara LDS, potem res ne vidim smisla, da bi se spet združevali,« nezmožnost skupnega nastopa stranke Zares in LDS opisuje vidni član Zaresa. Koliko je bila ta odločitev teh dveh strank modra, četudi zaradi politične evolucije edina logična, bo pokazal volilni rezultat.
Druga dilema pa je samo vprašanje volilnega rezultata. Nepričakovana zmaga Lojzeta Peterleta naj bi pred petimi leti napovedala padec velike LDS. Bo tokrat enako? Bodo opozicijske stranke že pol leta po državnozborskih volitvah resno načele vladajočo koalicijo? Tovrstno razmišljanje je preveč preprosto. Evropske volitve namreč niso klasične volitve, za volivce so celo drugorazredne. Zanje, kot ugotavlja raziskovalec Hermann Schimtt, veljajo drugačna pravila. Volilna udeležba je nizka, na njih praviloma ne zmagujejo vladne stranke, majhne stranke pa dosežejo dobre rezultate. Leta 2004 so v kar 23 od 25 držav, tudi v Sloveniji, vladne stranke dosegle nižjo podporo kot na državnozborskih volitvah. Izjema sta bili le Slovaška, z rekordno nizko udeležbo, in Španija, kjer je Jose Luis Rodriguez Zapatero ravno prevzel vlado. Zadnje izmed treh pravil sicer veljajo bolj v starih članicah EU, saj je prehajanje med strankami v postkomunističnih državah izrazitejše, majhne stranke pa na njih ne dosegajo bistveno boljšega uspeha kot na nacionalnih volitvah.
Kaj zapisano pomeni za junijske volitve? Po vsej verjetnosti se bosta po volitvah izoblikovala dva bloka. Volilna predvidevanja kažejo, da naj bi veliki SDS in SD vsaka dobila po dva poslanca, za ostale tri pa naj bi se spopadli Zares, LDS, NSi in morda tudi Desus. Verjetno Peterle tokrat, tudi zato, ker je pred letom in pol izgubil na predsedniških volitvah, njegova stranka pa na državnozborskih, ne bo presenetil.
Za vse stranke pa velja, da bodo zaradi volilnega sistema tekmovale z znanimi ljudmi. Množica ministrov na kandidatnih listah to dokazuje. Rezultat volitev izpred petih let tudi. Simona Kustec Lipicer z ljubljanske FDV je pred dnevi v Delu zapisala, da na zadnjih evropskih volitvah ni bil pomemben program, pač pa zgolj oseba. Ime. »Stranka z največjim številom izpostavljenih različnih programskih vsebin, ki je tudi prva uradno predstavila svoj volilni program, sploh ni vstopila v parlament. Tista z najmanj izraženimi stališči, s katerimi smo se volivci lahko uradno seznanili šele tri dni pred volitvami, pa je zmagala z velikim naskokom. Pravzaprav je v njenem imenu s takšnim rezultatom zmagal nosilec njene liste.« In tudi letos junija bo podobno, zmagali bodo ljudje, obrazi, ne strankarski programi. Zato Pahor poskuša z nekdanjim zunanjim ministrom, SDS s kar tremi ministri, LDS z obrambnim, ki je sedaj evropski poslanec, Zares je svojega ministra skril na zadnje mesto, pri Desusu je spet na prvem. NSi ima na prvem mestu celo nekdanjega predsednika vlade in za dodatek še eno nekdanjo ministrico, o ministrskih kandidatih pa resno razmišljajo tudi v SLS.
Volilni sistem evropskih volitev lahko včasih v Bruselj sicer pošlje popolnoma neznane ljudi. Peterle je leta 2004 v Bruselj potegnil Ljudmilo Novak, županjo Moravč, ki je pred petimi leti v vsej Sloveniji zbrala zavidljivih 1017 preferenčnih glasov. V Bruselj je odšla, ker je bila druga na listi NSi.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči