16. 4. 2009 | Mladina 15 | Politika
Drage zapornice
Visoka cena zavarovanja železniških prehodov je posledica neučinkovite politike na področju oddajanja javnih naročil
© Borut Peterlin
Zavarovanje železniških prehodov, torej nivojskih križanj cest in železnice, je - potem ko je bil tedanji prometni minister Janez Božič zaradi tragedije v Cirkovcah, kjer so v nesreči na takrat (kljub obljubam) še vedno nezavarovanem železniškem prehodu umrli trije ljudje, prisiljen odstopiti - postalo pomembna politična tema. Po tragičnem letu 2007, ko je v trčenjih na nezavarovanih prehodih umrlo osem ljudi, smo lani sicer zabeležili eno samo smrtno žrtev, a letos je to število že do sredine aprila naraslo na pet. Nezavarovanih nivojskih prehodov (zgolj označenih z andrejevim križem) je sicer po podatkih ministrstva za promet v Sloveniji 610, kar je približno dve tretjini vseh.
Čeprav so za nesreče v veliki večini primerov odgovorni vozniki, ki na progo ne zapeljejo dovolj pozorno in previdno, pa je vendarle jasno, da bi lahko država s pospešenim zavarovanjem prehodov in njihovim nadomeščanjem z izvennivojskimi prehodi preprečila marsikatero smrt. Zaradi omejenih sredstev v proračunu - v letu 2008 na primer okoli 4 milijone evrov, letos pa polovico manj - proces zavarovanja poteka bolj počasi, z ureditvijo kakih 10, največ 20 prehodov na leto, pa še pri teh v vseh primerih ne gre za nadgradnjo tistih prehodov, ki so zavarovani zgolj z andrejevim križem. Težava je v tem, ker je cena za zavarovanje enega prehoda z avtomatskimi zapornicami zelo visoka. Zadnja številka, ki so jo omenjali na prometnem ministrstvu, je približno 250 tisoč evrov, v resnici pa se cena giblje med 150 in 700 tisoč evrov. Po naših informacijah se je tudi že zgodilo, da je cena presegla milijon evrov in da so primeri, ko je dejansko ceneje urediti izvennivojsko križanje, torej zgraditi most ali izkopati podvoz, kot pa postaviti avtomatske zapornice.
A zakaj je postavitev avtomatskih zapornic tako draga investicija? Ponudnikov, ki se prijavljajo na razpise za ureditev prehodov, v Sloveniji ni veliko. Pravzaprav veliko večino poslov dobita Siemens, ki prehode ureja v okviru posodobitve odsekov prog, in pa podjetje Iskra sistemi, ki večinoma dobiva posle, ko gre za manjša naročila, za ureditev manjšega števila prehodov naenkrat. Franc Trtnik iz podjetja Iskra sistemi nam je povedal, da gre kar približno polovica celotne cene na račun gradbenih del. Poleg osnovnih del je treba namreč cesto velikokrat tudi razširiti, jo obnoviti ipd. Tudi Aleš Napast iz podjetja Siemens Slovenija pravi, da ima običajno velik delež v strukturi cene izvedba gradbenih del, opozarja pa tudi na pridobivanje in plačevanje ustreznih dovoljenj.
Prejšnjemu prometnemu ministru Radovanu Žerjavu se zdi cena kljub temu (pre)visoka. »To je čudna zgodba, ki ji sam nisem uspel priti do dna,« nam je povedal. »Obstajajo ameriške variante, ki so bistveno cenejše, vendar naj bi bil problem s tehničnimi predpisi in licencami.« Kot pojasnjuje v. d. direktorja direktorata za železnice na prometnem ministrstvu Ljubo Žerak, pridobivanje teh dokumentov ni najbolj enostaven postopek, poleg tega pa je še precej drag.
Referenčnih podatkov o cenah zavarovanja nivojskih prehodov z avtomatskimi zapornicami v drugih državah EU na prometnem ministrstvu nimajo. Nam je uspelo najti primerjalno analizo cen v sedmih zahodnoevropskih in dveh severnoameriških državah, ki jo je leta 2006 naročila družba RSSB (Rail safety & standards Board), skupno podjetje velikih železniških družb, katerega naloga je oblikovanje dobrih praks na področju upravljanja železniškega omrežja. Po tej analizi se povprečni stroški za zavarovanje enega nivojskega prehoda z zapornicami med obravnavanimi državami (ki v analizi niso poimensko navedene) bistveno razlikujejo, saj segajo od nekaj več kot 100 tisoč do več kot 900 tisoč evrov na posamezen prehod. Razlika gre, ugotavlja analiza, predvsem na račun razlik med državami v zahtevani kompleksnosti in tehnični opremi prehodov. Struktura cene je v obravnavanih državah podobna kot v Sloveniji, saj prevladujejo stroški za delo, projektiranje, dovoljenja itd., dejansko vgrajena oprema pomeni le 20-30 odstotkov vseh stroškov.
Večina naših sogovornikov rešitev problema visokih stroškov vidi v oddaji večjih javnih naročil za ureditev več prehodov v paketu. Dr. Bogdan Zgonc, profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, je prepričan, da na ceno najbolj vpliva prav število prehodov v okviru enega javnega razpisa. »Sedanja praksa razpisovanja samo po nekaj zavarovanj nivojskih prehodov ima za posledico bistveno višje cene, kot bi te bile v primeru, da bi se razpisalo večje število hkrati, saj bi bili ponudniki za tako dobavo bistveno bolj zainteresirani, konkurenca bi bila večja in cene bistveno nižje,« pravi. Tudi direktor direktorata za železnice Žerak se tega zaveda, a pravi, da morajo biti za objavo takih razpisov zagotovljena proračunska sredstva. »Za pocenitev je najbolj pomembno, da v okviru nacionalnega programa, ki naj bi ga pripravili do konca leta, pripravimo tudi program posodobitve nivojskih prehodov. Želimo si sicer, da bi naredili čim več izvennivojskih prehodov, iluzorno pa je pričakovati, da bi na ta način rešili vse probleme, ker je strošek prevelik.«
Projekt posodobitve nivojskih prehodov (skupaj z izvedbo podhodov na postajah) na petem in desetem evropskem koridorju je sicer že vključen v operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 in je tudi predviden v evropski finančni perspektivi za to obdobje. Celotna vrednost projekta naj bi znašala 240 milijonov evrov, v Kohezijskem skladu EU pa naj bi nas po navedbah prometnega ministrstva čakalo 67 milijonov evrov. A projekt je pri nas še vedno v fazi pripravljanja strokovnih podlag, čeprav naj bi bil končan do konca leta 2013. In to je idealna priložnost za objavo velikega javnega razpisa ter s tem znižanje cen, s tem pa tudi za krizno vlaganje v državno infrastrukturo, na katero stavi vlada.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.