Marjan Horvat

23. 4. 2009  |  Mladina 16  |  Politika

Ko zemljišča uničujejo službe

Koliko podjetij in delovnih mest je izginilo le zato, ker so tovarne stale na dragocenih zemljiščih?

Na zemljišču nekdanje tovarne IBI, vrednem več milijonov evrov, v samem središču Kranja, je predvidena gradnja stanovanjske soseske in luksuzni hotel.

Na zemljišču nekdanje tovarne IBI, vrednem več milijonov evrov, v samem središču Kranja, je predvidena gradnja stanovanjske soseske in luksuzni hotel.
© Samo Bešlagič

Sedanja gospodarska kriza razgalja mnoge nečednosti, ki so si jih doslej, v tako imenovanem tranzicijskem obdobju, privoščili mnogi lastniki premoženja. Gre za tiste virtualne lastnike tovarn in industrijskih obratov, ki nimajo pravega odnosa do podjetja, ampak jih žene le brezkompromisna sla po dobičku, socialni učinki njihovega delovanja pa so zanje le kolateralna škoda, s katero naj se ukvarjajo država in njene socialne službe ter zavodi za zaposlovanje. Tovrstni lastniki so si dobro ogledali podjetja in hitro preračunali, da s poceni nakupom tovarne, ki bi jo čim prej likvidirali, lahko pridejo do zemljišč astronomskih vrednosti. Na njih pa je mogoče hitro zgraditi nove trgovske in stanovanjske objekte in dobro zaslužiti. Zato ne preseneča poziv Dušana Semoliča, predsednika Zveze svobodnih sindikatov, Pahorjevi vladi, naj ukrepa. »Če država res želi zaščititi podjetja in delovna mesta, bi morala ustvariti veliko oviro za lastnike, ki bi radi po tej poti prišli do bogastva. Zemljišča, na katerih stojijo tovarne, bi morali zaščititi. Tako kot so zaščitena kmetijska zemljišča - tudi tam ne moreš kar tako spreminjati namembnosti zemljišč in na njih graditi. Na ta način bi preprečili tajkunom, ki so zelo nestrpni v lovu na dobiček, da bi tovarne, tudi brez potrebe, spreminjali v stanovanjske in poslovne objekte.«
Po sodbi Svobodnih sindikatov smo namreč priče prozaičnim scenarijem uničevanja podjetij, da bi njihova zemljišča namenili za stanovanjsko in trgovsko gradnjo. Takole teče postopek: kupec podjetja - denar je dobil s posojilom ali pa ima svoj kapital - podjetje kupi, vendar ne zato, da bi poslovalo, kaj šele, da bi ga saniral, ampak zato, da bi ga čim prej likvidiral in tako pridobil zemljišče, ki je navadno največ vredno v celotnem premoženju podjetja. Po likvidaciji podjetja zemljišče proda za lep denar - po navadi gre za dvakratnik v nakup podjetja vloženih sredstev, ali pa sam investira v novo stanovanjsko sosesko. »Industrija usnja Vrhnika, kjer so ukinili proizvodnjo, je primer druge Tobačne tovarne Ljubljana, kjer so investitorji prav tako planili po zemljiščih. To je boj za zemljo in država mora potegniti zavoro, če nočemo ostati brez tovarn«, pravi Semolič.
Primerov po Sloveniji, kjer se je odvil takšen scenarij uničevanja industrije, ne manjka. V Kranju so podjetja tekstilne in obutvene industrije propadla, saj se niso bila sposobna na trgu kosati s konkurenco. Najprej je odšel s sveta Tekstilindus, ki je bil pred osemnajstimi leti prvi znanilec težav v kranjski industriji. Sledila mu je Planika. Lani je ob likvidaciji podjetja IBI in Gorenjskih oblačil potekala prava drama, saj sta bili po mnenju mnogih ti dve podjetji precej na hitro likvidirani, povrh tega pa so se mnogi ob likvidaciji IBI-ja spraševali, zakaj niso lastniki podjetja upnikov izplačali s prodajo delnic Zavarovalnice Triglav, ki jih ima družba v njihovem portfelju, in rešili podjetja. Dvomov o čudnih poteh likvidacije podjetja je precej. Večinski lastniki so namreč že šest mesecev pred likvidacijo prodali proizvodnjo tkanin poslovnežu, do takrat v tekstilni industriji neznanemu podjetniku, Boštjanu Marovtu, ki jo je kupil od osmih lastnikov. Med njimi je bila tudi Slovenska odškodninska družba (SOD). Nepremičnine podjetja so bile po cenitvi iz leta 2005 vredne 6,25 milijona evra, novi lastnik pa jih je dobil za tri milijone evrov. Celotno premoženje IBI-ja naj bi bilo vredno celo 20 milijonov evrov.
Leto pred tem so bila likvidirana Gorenjska oblačila, ki očitno niso bila povsem na koncu moči, saj jim je uspelo poplačati 100 delavk, vse druge upnike in celo izplačati prejšnje solastnike, Modro linijo in GBD. Za likvidacijo se je odločil tudi lastnik kranjske Aquasave, ki je bila v lasti italijanske družine Bonazza. Zaradi krize v avtomobilski industriji je menda čez noč izgubila 90 odstotkov poslov. Korektno so izplačali delavcem in delavkam plače in odpravnine in jih napotili na zavod za zaposlovanje. Dvom o nujnosti likvidacije teh tovarn pa je ostal, saj so številni prepričani, da vsa podjetja niso bila »zrela« za likvidacijo in da bi nekatera lahko ohranili kot pomembne igralce v tekstilni industriji, če bi to želeli lastniki.
A te tovarne, ki danes prazne samevajo, z urejeno komunalno in drugo infrastrukturo na lokacijah, so zanimive za stanovanjsko gradnjo in za trgovska središča. IBI je dejansko sredi Kranja, blizu nakupovalnega središča in podjetniškega centra na Primskovem. Na njegovem zemljišču, vrednem več milijonov evrov, ki se razprostira na 45 tisoč kvadratnih metrih, naj bi po novem zrasla stanovanjska soseska in luksuzni hotel. Zemljišče nekdanje tovarne Gorenjskih oblačil, ki je prav tako na elitni lokaciji, pa so prodali - vrednost nakupa je bila 3,5 milijona evrov - podjetju Monsun iz Šenčurja, ki želi tam postaviti stanovanjsko-poslovni objekt z osemdesetimi nadstandardnimi stanovanji. Ta čas, verjetno zaradi krize, se na teh zemljiščih pravzaprav nič ne dogaja. Poleg tega mora občina še spremeniti namembnost zemljišča in ga prekategorizirati iz industrijskega v poslovno-stanovanjskega. A tovrstne naložbe so tek na dolge proge. Tudi če preteče med nakupom in dokončanjem naselja nekaj let, to dobič-konosnosti ne zmanjša.
Podobne zgodbe se dogajajo tudi drugod po Sloveniji. Tekstilna, oblačilna in usnjarsko-predelovalna industrija se umikajo hotelom, trgovinam in stanovanjskim soseskam. Številke so zgovorne. Če je bilo v letu 1990 v tej industrijski veji zaposlenih 82 tisoč delavcev, jih je danes le še 21 tisoč. Podjetja v tej panogi niso ujela razvojnega koraka s svetom, niso se bila sposobna prestrukturirati, tako kot je to denimo uspelo tržiškemu Peku ali pa žirovski Alpini. A obe tovarni sta živ dokaz, da je tudi obutvena industrija na Slovenskem - ima pa dolgo tradicijo - lahko uspešna, če jo vodijo sposobni ljudje, ki znajo zajeti veter sprememb v jadra razvoja. Zgodba o vrhniški IUV, ki je dajala nekoč kruh tisočem ljudi in vlagala tudi v občinsko infrastrukturo, je očitno pripeljana do konca. IUV ni več. A zanimivo: občinski svet Vrhnike je že leta 2004 sprejel odlok, da se lahko objekt IUV, če ne bo v njem več proizvodnje, spremeni v poslovno-stanovanjskega.
Tudi slovenska lesna industrija nima v sebi nič od duha in poslovne učinkovitosti znane svetovne znamke IKEA. Vrhniški Liko, ki je v lasti Igorja Laha, sicer znanega po nepremičninskih apetitih in drugega najbogatejšega Slovenca, za zdaj ohranja proizvodnjo v Borovnici. Lah je kot zlonamerne zanikal govorice, da hoče ukiniti proizvodnjo v borovniški tovarni, ki leži sredi vasi, in tam zgraditi stanovanja. Ni še jasno tudi, kaj bo z lokacijo na Verdu, vendar je 90.000 kvadratnih metrov tovarniških zemljišč velik denar, ki se ne plemeniti, če se na teh zemljiščih nič ne dogaja.
Tudi v novomeškem Novolesu so se odločili za koncentracijo proizvodnih obratov. Obrate iz Krškega, Brežic in Račjega sela pri Trebnjem selijo v Stražo, kjer je poslovno in proizvodno jedro Novolesa. Predvidevajo tudi tesnejšo povezavo z gozdnim gospodarstvom Novo mesto, kar naj bi Novolesu zagotavljalo varno oskrbo z osnovno surovino. S temi operacijami bodo v Novolesu letno prihranili tri milijone evrov, delo pa bi obdržalo vseh 790 zaposlenih. S prodajo dislociranih obratov naj bi jim uspelo poplačati za 17 milijonov dolgov državi in bankam.
Vse pa ne gre po načrtih Novolesovega vodstva. Brežičani bi namreč radi obdržali svoj obrat in predlagajo Novolesu, da preseli obrat Pohištva Brežice iz središča mesta v poslovno cono na obrobju mesta. Sedanje 32.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče v mestu je ocenjeno na 4,85 milijona evrov, občina pa bo prekategorizirala zemljišče sedanjega obrata v mestu iz proizvodnega v stanovanjsko-poslovnega in mu dejansko tako še povečala vrednost. Toda nad predlogom, da bi premestili proizvodnjo na novo lokacijo v Krškem, v Novolesu niso navdušeni.
In če je bil menda v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja deležen kritike vsak, ki je hotel iz Ljubljane narediti mesto trgovcev, bančnikov in uradnikov, je tranzicija dejansko pregnala industrijo iz glavnega mesta Slovenije. Najprej je ovenela Dekorativna. Na njenem mestu je danes velika Mercatorjeva trgovina v Šiški. Na mestu vseskozi dobro poslujoče Tobačne tovarne Ljubljana ob Tivolski in Tržaški cesti načrtujejo kompleks 565 dražjih stanovanj, prestižni hotel in dve večnamenski športni ali kulturni dvorani, trgovsko središče, poslovne prostore itd. Vrednost projekta »Tobačni city«, ki sta se ga lotila lastnika Imos in SGP Graditelj, znaša 290 milijonov evrov, kar je več, kot bo stala nova železniška in potniška postaja Emonika.
Projekti z visokimi stolpnicami se pripravljajo tudi na Šmartinski, Dunajski in Celovški cesti pa tudi pri Dolgem mostu. Največ znanega je o projektu Partnerstvo Šmartinka, ki bo nastal na ogromnem zemljiškem kompleksu med Šmartinsko, Pokopališko, Kajuhovo in Kavčičevo cesto. To je tam, kjer so tovarne Žito, Gradisovi obrati, diskontno trgovsko središče ob Šmartinski cesti, Velana in nekdanja Kolinska. Vse kaže, da bodo na skupaj 200 hektarjih zemljišča zrasli novi stanovanjski in poslovni objekti. Mestna občina Ljubljana je že objavila javni urbanistični natečaj za ureditev tega prostora v sodelovanju z lastnicami parcel - BTC-jem, Istrabenzom, KD Group, Triglavom, Žitom, Kolosejem, Gradisom IPGI in tudi Drogo Kolinsko. In obetajo si lahko velike zaslužke, če bodo na dosedanjih industrijskih zemljiščih zgradili stanovanja. Čim višja in luksuzna bodo, tem večji bo donos investitorjev. Po nekaterih ocenah bi bila vrednost tako preobraženega območja lahko tudi nekaj milijard evrov. Naj opozorimo, da je Droga Kolinska, ko se je iz družbenih in nato državnih rok znašla v lasti holdinga Istrabenz, ki je plemenitil svoj dobiček v poslih z nepremičninami in energetiko in preselil proizvodnjo na Primorsko, že sredi lanskega leta prodala 51.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče, zanj pa bi naj iztržila med 20 in 40 milijonov evrov.
Našteli smo le nekaj zgodb o tem, kako izginjajo tovarne, rastejo pa novi trgovski in stanovanjski centri. Nihče ne trdi, da bi morale tovarne za vsako ceno ostati na teh lokacijah še prihodnjih sto let. Problem je v tem, da silnih denarjev, ki se vrtijo v teh poslih, nihče ne investira v proizvodnjo, v modernejše tovarne z razvojnimi oddelki, kar bi zagotavljalo Sloveniji novo dodano vrednost in omogočalo zaposlitev ljudem. Vsi pač ne bomo delali v turizmu, v trgovinah in v bančništvu. Zato je pobuda Dušana Semoliča razumljiva in upravičena. Vendar očitno ni naletela na odprta ušesa, saj so nam z ministrstva za gospodarstvo sporočili, da novih ukrepov za zajezitev sprememb zakonodaje namembnosti industrijskih zemljišč ne pripravljajo. »Prostorsko načrtovanje, s tem pa tudi spreminjanje namenske rabe zemljišč, je naloga, ki je v izvirni pristojnosti občin ... Glede dopustnosti spreminjanja namenske rabe zdajšnjih industrijskih kompleksov v območja za stanovanja nam ni znan noben predpis, ki bi občini kaj takega prepovedoval oziroma omejeval,« pravijo na ministrstvu. Odgovornost je torej na občinah.
Sicer pa za zdaj na lokacijah, ki smo jih omenili, ni strojev, ki bi rušili tovarniške zidove, in tudi ne zidarjev, ki bi gradili nove stanovanjske soseske in trgovske centre. Kriza je udarila tudi po tistih, ki so predvidevali, da bodo lahko takoj po likvidaciji tovarn naredili donosen hiter posel na nepremičninskem trgu. So pa, zagotovo, v pripravljenosti. To je tek na dolge proge.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.