23. 4. 2009 | Mladina 16 | Politika
Kriza ... Kriza? Kriza! Kri za ...? Kri?
Nič strahu! Bo že še slabše!
Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
© Borut Krajnc
Doslejšnje »reševanje« krize ima pogubno slabost: svetovni politiki in tudi vodilni ekonomisti, ki načrtujejo ukrepe vlad ali pa so upoštevani kritiki ukrepov (npr. Krugman ali Stiglitz), še vedno ravnajo s krizo kot z zgolj ekonomsko. Naloga vlad naj bi bila vzpostaviti ekonomske razmere, kakršne so menda veljale v mitični preteklosti, ko se baje finance še niso strgale z verige in so baje poganjale svetovno gospodarsko rast in je še niso zajedale. Pogubna ideološka prevlada neoliberalizma ne v politiki ne v medijih še ni popustila. Skupno verovanje lahko strnemo v »arhimedovsko« držo ekonomistov do voditeljev najmočnejših držav: »Priskrbite nam trdno točko, od koder bomo z ekonomskimi vzvodi svetovno gospodarstvo spet pognali v tek!« Prešuštno nagnjenje k posegom države v ekonomijo ni prav nič socialistično, ampak stoodstotno neoliberalno. Nad blaginjo in svobodo večine ljudi na svetu je postavljena dolžnost držav, da »skrbijo za delovanje prostega trga« ali, v prozi, za razširjeno globalno akumulacijo kapitala brez ovir in ne glede na posledice. To pa ni nič novega. Izredni ukrepi naj bi le podmazali škripajoče kolesje business as usual.
Žal se ne bo izšlo. Razlaga, da so finance zbezljani konj, ki ga je treba spet vpreči v (»realni«) gospodarski voz, močno potvarja ekonomsko, politično in družbeno zgodovino od 70. let prejšnjega stoletja. Vlade ZDA so v občasne krize odtlej posegale z ukrepi, ki jim na dolgi rok ni uspelo ohraniti profitabilnosti realnega sektorja, pač pa so močno povečali družbene razlike v razvitih deželah. Nobena skrivnost ni, da plače odtlej v glavnem zaostajajo za stopnjo rasti, izkoriščanje delavcev pa se je povečalo v nerazvitih in razvitih deželah, zlasti v ZDA. Celo v vzhodni Aziji spremlja hitro rast spektakularno uničevanje okolja (npr. izsekavanje gozdov in onesnaževanje vod in zraka) in močno povečanje družbenih razlik. Drugod so »razvojne« politike pod diktatom Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada pomagale uničiti zametke samostojnih gospodarstev in ekonomskih politik. Kmete, ki ne morejo preživeti, so pognale v barakarska naselja, večja od velemest, katerih »predmestja« so. Države so spremenile v biriče, ki nadzirajo dolžniško suženjstvo svojih lastnih državljanov in utirajo pot transnacionalkam, da ropajo naravo, izžemajo ljudi, lastninijo zdravilne učinkovine in gene, onemogočajo oblike preživljanja, ki niso zajete v njihovo akumulacijo. Vse oblike pomoči nerazvitim so usmerjene v vzdrževanje njihove sposobnosti odplačevanja dolgov.
Da je svetovno gospodarstvo zadnja desetletja »rastlo«, je pogled z nebotičnikov Wall Streeta, Cityja, Šanghaja, Trga republike ... To ni pogled iz favel in shantytownov, niti s pločnikov Bronxa ali spred vrtičkarskih kočic za Savo. Vsa ta desetletja so ZDA zasuke v ekonomski politiki, s katerimi so se odzivale na najvidnejša znamenja kriz, usklajevale z glavnimi prizadetimi partnerji (Evropa, Japonska) in že dolgo v ospredju prizadevanj ZDA ni bila npr. bilančna stabilnost države, pač pa vse bolj izsiljeno spodbujanje potrošnje.
Doslejšnji ukrepi vodilnih držav ne po vsebini ne po obliki niso novi in ne vsebujejo kvalitetnega premika v ukrepanju ali razmišljanju. Finančne injekcije so bile kvečjemu še bolj kratkoročen ukrep kakor ukrepanje v doslejšnjih krizah. Blažila, ki se zdijo korenita, npr. univerzalni temeljni dohodek, so adaptacija starih načinov, kako na kratek ali srednji rok obenem miriti rajo (= preprečili bomo, da poginete od lakote) in subvencionirati podjetja (= mezde je mogoče znižati, če država tudi zaposlenim daje par sto evrov na mesec). Da na dolgi rok to zavira tehnološko prenovo, ekonomistov ne zanima preveč. Dolgi rok ni njihova domena. To naj skrbi »politiko«.
Krizo bomo dojeli šele, ko dojamemo, da je to strukturna kriza globalnega kapitalizma. Je kriza družbe, ki verjame v neomejeno rast in ji podreja vse druge družbene cilje. Družbeno jedro krize je tistim, ki ga hočejo videti, razvidno že dolgo. Politični izraz pa bo kriza dobila, ko se bodo zdajšnje razmere dovolj zaostrile, da bodo ljudje zahtevali temeljne spremembe. To pa se bo zgodilo, ko bodo postale vidne posledice zdajšnjih ukrepov. Ti namreč jasno peljejo v zaostrovanje neravnovesij v družbeni moči v posameznih deželah. Različna globina krize in diametralno različne posledice ukrepov pa bodo zaostrile odnose med državami v svetovnem merilu in znotraj grupacij, kakršna je EU. Ukrepi, ki bodo enim koristili, bodo druge v temelju ogrozili.
Na daljši rok je očitno, da je potrošniški kapitalizem bogatih v krizi hiperprodukcije. Najlepše to vidimo v avtomobilski industriji. Nakup novega avta lahko odložimo. Če bi delali trajne avtomobile, bi pri zdajšnjih zmožnostih tehnologije lahko enega vozili vse življenje. Celo pri potratnem zdajšnjem načinu življenja s »potrebo« po osebnih avtih ni nikakršne notranje nuje, da bi morali imeti novega vsakih nekaj let. Seveda lahko EU predpiše nove ekološke standarde, zlasti prisilno opustitev pogona na naftne derivate, in tako potrošnikom vsili nova vozila, del industrije pa zaradi tehnološke zahtevnosti reši pred selitvijo celotne panoge v Indijo, Brazilijo ali Južno Afriko. Avtomobilska industrija povsod v razvitem svetu ne bo preživela, njeno sesutje v ZDA in preselitev v nerazvite dežele pa bi spremenila ne samo ameriško gospodarstvo, ampak razmerja med vplivnimi državami.
Na strani potrošnje je temeljno vprašanje krize, kdo bo sploh trošil. Kdo pa je z zaviranjem mezd in razslojevanjem v razvitih deželah iz potrošnje naredil privilegij bogatih? Če bodo državne politike hotele oživiti potrošnjo, bodo morale ugrizniti v kislo jabolko prerazdelitve družbenega dohodka. Neoliberalizem je ideološko diskreditiral socialno državo in socialno politiko, zato je zelo naivno pričakovati racionalne in hitre politične ukrepe socialističnega tipa. Celo na videz radikalno dopuščanje delavcem, da prevzamejo tovarne, ki bi jih lastniki prepustili stečaju, je neposredno le dokaz, da je »socialistični« produkcijski otoček v kapitalizmu morda trpežnejši od podjetnika, ki izčrpava podjetje, da bi prenesel kapital v okolje, kjer se bo prej oplodil. Na dolgi rok samo nekoliko zavre selitev kapitala v panogi tja, kjer je delovna sila cenejša.
Zato je pričakovati, da bo odzivanje vlad in opozicij z napredovanjem krize vedno bolj demagoško in nacionalistično: v lastni državi in v tujini bo iskalo grešne kozle, politični ukrepi pa bodo kratkoročni in iracionalni, da bi »pomirili javnost« - in obdržali oblast ali, kar je še bistveno bolj nevarno, da bi se dokopal do nje tisti del kapitalističnega razreda, ki mu grozi razlastitev in mu kot edino upanje na rešitev ostane, da razlastitev nasilno prepreči.
Priljubljena zabava komentatorjev je primerjanje zdajšnje krize s tisto iz leta 1929. S tem ko primerjajo kazalce, kot so stopnja brezposelnosti ali globina padcev na borzi, zanemarjajo neprimerljivost družbenih okoliščin takrat in danes. Hkrati krizo podcenjujejo kratko malo s tem, da jo omejujejo na padec rasti (vsi rečejo »negativna rast« namesto »nazadovanje« ali »padec« - naenkrat sta to bolj obsceni besedi kot »pizda!« med mašo). Bistvo strukturnih kriz kapitalizma v zgodovini pa je bilo, da so bile hkrati globoke družbene in politične krize. Prej ali slej so se iztekle v spopad (ne nujno, a pogosto v dejanski vojni spopad) za vodilno mesto v svetovnem gospodarstvu in politiki.
Krugman je nedavno opozoril, da ekonomske krize v 30. letih ni rešil New Deal, ampak druga svetovna vojna. Sweezy bi temu dodal, da ne le zato, ker so ZDA razvile svoje kapacitete in kreditirale najprej vojno, potem pa obnovo, ampak tudi zato, ker so delavci, poraženi po spodleteli revoluciji v Evropi in vzponu nacifašizma, sprejeli razredni kompromis med vojno in po njej in ker je bila obnova sesutih dežel zlata jama za investitorje (in sta si bolj sesuti Japonska in Zahodna Nemčija opomogli hitreje od zmagovalke Britanije).
Ob Krugmanovem opozorilu bi se morali zaradi njegovih implikacij zgroziti. Zadnja strukturna kriza svetovnega kapitalizma je pripeljala v vojno, vojna pa je pomenila pot iz krize. Za astronomski pogled ekonomskega zgodovinarja so bile vse strukturne krize kapitalizma doslej »ciklične«: skoznje sta se gospodarstvo in družba okrepila, prej in potem so obstajali trgi, denar, krediti, banke, kapitalisti, država. Tako je! V oklepaju so države bankrotirale, milijoni ljudi pa so bili žrtve apokaliptičnih jezdecev, z vojno na čelu. Je zadnja modrost politične ekonomije res apokalipsa?!
Zdajšnja kriza ponuja vse nastavke za Harmagedon. ZDA so silovito zadolžene, njihova smrtonosna oborožitev je bistveno predimenzionirana za težave, v katerih so, vladajoča ideologija, prenapihnjena od samopoveličevanja, pa Američanom vliva popolnoma nerealne predstave o njihovi vlogi v svetu. Anahronistični antikomunizem jih ovira pri razmišljanju o razvojnih alternativah. ZDA so potencialno najšibkejši in zato najnevarnejši člen svetovnega kapitalizma. Evropska politika se šlepa na agresivnost ZDA in vzdržuje krepavščino, kot je Nato, in ni sposobna niti koraka samostojne politike z alternativno razvojno perspektivo. Računanje, da bosta svetovno ekonomijo povlekli »lokomotivi« Kitajske in Indije, je vera v parni stroj, saj je krepka rast obeh povezana s silovitim razmahom družbenih nasprotij, in nikakor nista dovolj notranje stabilni, da bi smeli od njiju pričakovati odrešeniško politiko.
Če počasi sklenem: doslejšnji ukrepi svetovne politike niso sprememba ravnanja, ampak strukturno krizo kapitalizma poglabljajo. Še letos lahko pričakujemo hudo zaostritev družbenih bojev in politične krize v mnogih državah. Zaradi omejenosti doslejšnjih ukrepov in tudi analiz položaja je najbrž neizogibno, da se kriza poglobi. Šele potem, ko se bo izkazalo, kje in kako se nakopičena družbena nasprotja izražajo in kakšne spremembe v razmerjih moči se nakazujejo, bomo zares v krizi. Šele takrat bomo lahko povezano razmišljali o njenih družbenih, ekonomskih in političnih razsežnostih in o obsegu in radikalnosti nujnih in možnih planetarnih družbenih sprememb.
Kdor že zdaj ponuja »preverjene« politike za rešitev iz krize, pa naj so iz ropotarnice kapitalizma ali socializma 19. in 20. stoletja, ta blefira. Obenem je treba pustiti na smetišču zgodovine neomejeno vladavino kapitala in »komunizem« komunističnih partij prejšnjega stoletja. Kdor spremlja planetarno pustošenje kapitalizma, mora sprevideti, da družba, ki vse svoje sile prepušča slepemu pehanju za profitom, nima prihodnosti. Prav tako je nima družba, ki duši svobodno združevanje ljudi za reševanje njihovih družbenih problemov (vsak družbeni problem ima politično in ekonomsko razsežnost). Za radikalne spremembe pa potrebujemo radikalno razmišljanje, ki bo upoštevalo, da so trgi, kapital, banke intelektualna in družbena pridobitev človeštva, ko služijo ljudem, ne pa, ko mi služimo njim.
Potrebujemo takojšnje razpravljanje o naši družbeni perspektivi. Ta mora biti planetarna, in ker je Slovenija delček Evrope v svetu, je treba usklajevati različne vidike: planetarnega okolja, svetovne družbe, naddržavnih in poddržavnih ravni družbene organiziranosti ljudi. Idejam, naj bi bil naš temeljni družbeni cilj npr., da »Slovenija postane konkurenčna«, se odpovejmo. Konkurenčnost je od danes do jutri, država pa ni podjetje ali holding. Je samo ena izmed družbenih struktur, s katerimi si organiziramo življenje. Razvoj je trajen, če so družbena razmerja podrejena potrebam trajne reprodukcije ljudi in človeških skupnosti, ta pa je danes planetarna. V tej luči je treba razpravljati o vseh družbenih vezeh in vrednotah. Med prvimi o lastnini. Lastnina ni absolutna pravica posameznika do posesti česar koli. Lastnina je družbeni odnos, ki naj bi zagotavljal reprodukcijo skupnosti, ki jim pripadamo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.