Marjan Horvat

23. 4. 2009  |  Mladina 16  |  Svet

Pregnani, pobiti, izginuli

Približno 75 družin s slovenskimi koreninami, ki so prej živele na Kosovu, živi danes v Srbiji in v srbskem, severnem delu Kosovske Mitrovice

Dragica Jerič, poročena Majstorović, zdravstvena tehnica, po rodu Slovenka, je do junija 1999 s soprogom, z dvema sinovoma in s starši živela v Prištini. Ko je Miloševićeva vojska in policija tega leta, po bombardiranju tedanje Zvezne republike Jugoslavije zaradi poskusa etničnega čiščenja Albancev s Kosova, morala zapustiti to pokrajino, se je spremenilo tudi življenje Dragičine družine. Že julija 1999 so jih pripadniki Osvobodilne vojske Kosova (OVK) izgnali iz stanovanja in jim ga zaplenili. Postali so brezdomci. Pravi križev pot pa se je za Dragico začel avgusta tega leta. Na poti v šolo iz Prištine v Podujevo je izginil njen sedemnajst-letni sin Ivan, dijak tretjega letnika gimnazije. Za njim se je izgubila vsaka sled. Od takrat Dragica poskuša izvedeti, kaj se je zgodilo z njenim otrokom.
V Beogradu, kamor se je družina preselila, je pomagala ustanoviti Združenje družin ugrabljenih in izginulih s Kosova in Metohije, kajti OVK je »takrat ugrabila veliko ljudi, ki so nato umrli v Albaniji. Mnogi so postali tudi žrtve trgovcev s človeškimi organi.« Mednarodne organizacije so že leta 1999 vedele za t. i. »rumeno hišo« na severu Albanije, kjer so ujetnikom ilegalno odstranjevali organe in jih prodajali v Turčijo. V tistem času je bilo ubitih - tako Jeričeva - najmanj 1500 prebivalcev Kosova nealbanskega rodu, več kot 200.000 pa jih je bilo pregnanih z domov. »Tistim, ki niso bili naklonjeni samostojnosti Kosova, ne glede na nacionalno pripadnost, se ni dobro godilo. Med njimi smo bili tudi Slovenci,« je povedala Dragica Jerič. Njena širša družina je štela trideset članov. Danes ni iz njene rodbine na Kosovu nikogar več.
Zgodbe o Slovencih na Kosovu so različne. Prvi Slovenci so prišli v to pokrajino v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot ekonomski migranti in so delali v rudnikih in topilnici svinca in cinka Trepča na severu Kosova. Kmalu so se jim pridružili Slovenci iz Primorske in s Krasa, ki so bežali pred italijanskim fašističnim nasiljem. Med njimi je bil tudi Dragičin ded Bernard Jerič. Ti prebežniki so se naseljevali predvsem v Prištini, na Kosovem polju in v Prizrenu. V tretjem valu, pred drugo svetovno vojno, pa so prihajali državni uslužbenci in železničarji, žandarji, učitelji, zdravniki, geologi. Po mnenju nekaterih naj bi pred drugo svetovno vojno na Kosovu živelo nekaj tisoč Slovencev, a so morali po aprilskih spopadih leta 1941 - ko sta si Italija in Nemčija razdelili Kosovo in Metohijo - pokrajino zapustiti. V obdobju industrializacije Kosova v Titovi Jugoslaviji pa so Slovenci na Kosovo odhajali začasno, to so bili strokovnjaki, ki so odšli delat v kosovske rudnike, na železnico in v tekstilno industrijo. Po razpadu SFRJ leta 1991 so se le redki vrnili v Slovenijo, večina je ostala na Kosovu, saj so si tam ustvarili družine.
Danes živi na Kosovu le peščica Slovencev, ker so se mnogi odselili od tam, kjer po mnenju albanskih skrajnežev ni prostora »za slovansko kri«. Nekaj Slovencev je v tistih prevratnih časih na Kosovu »vzela megla«. Med njimi je bila tudi Vlasta Purg, slovenska državljanka iz Maribora, ki je skupaj z možem izginila leta 1999. Enaka usoda je doletela Vilko Krstić iz Dečanov, ki so jo pripadniki OVK ugrabili julija 1999. Nekaj Slovencev še živi v srbski enklavi v Gračanici, večinoma pa so se preselili v Srbijo. Približno 75 družin s slovenskimi koreninami, ki so prej živele na Kosovu, živi danes v Beogradu, Kraljevu, Nišu, v srbskem, severnem delu Kosovske Mitrovice, nekaj pa se jih je preselilo tudi v Slovenijo.
»Seznam je še nepopoln,« pravi Miroslav Miha Piljušić, predsednik Kulturne skupnosti Ivana Cankarja in koordinator skupnosti kosovskih Slovencev, ki si prizadevajo opozoriti na usodo Slovencev s Kosova in spodbuditi mednarodno javnost, pa tudi slovensko, naj sproži dosledno preiskavo o dogajanju v tej pokrajini. Po Piljušićevih besedah so šele zdaj začeli odkrivati zamolčano resnico o dogajanju na Kosovu. Tudi o usodi Slovencev. »Seznam oblikujemo po spominih Slovencev, ki so živeli na Kosovu. Največ informacij sem dobil od članov Odbora pregnanih Slovencev iz AP Kosovo in Metohija. Predvsem Erika Burja, medicinska sestra v pokoju, ki je nekoč živela v Obiliću, pozna veliko takšnih usod,« pravi Piljušić, ki je bil do nedavna analitik v razvojnem oddelku ZN na Kosovu, danes pa je predavatelj predmeta poslovni menedžment na univerzi v Zaječarju. Po njegovem mnenju »je na Kosovu živelo več kot 2000 ljudi slovenskega rodu. Vsaj osemdeset odstotkov jih je zapustilo Kosovo, saj je bilo ogroženo njihovo življenje, ostali so brez dela, pa tudi brez domov. Ostale so le ženske, ki so poročene z Albanci, pa tudi - verjemite mi - številni Albanci so morali pobegniti s Kosova.«
Zdaj so se predstavniki Slovencev s Kosova obrnili na slovenske državne organe, vendar še niso dobili odgovora. Pismo so poslali tudi prvaku SNS Zmagu Jelinčiču - Plemenitemu, ki je maja lani v parlamentu opozoril, da je bilo s Kosova pregnanih od 500 do 1000 Slovencev. »Ljudje so bili pretepeni in mnogi mladi Slovenci so bili odpeljani v Albanijo, kjer so jih razrezali in prodali kot rezervne dele v trgovini z organi,« je opozarjal predsednika vlade Janeza Janšo, a temu se je zdelo »vse skupaj zelo neverjetno« in je Jelinčiču očital, da je »tokrat malo pretiraval«.
Pred dvema letoma je na trgovino s človeškimi organi na Kosovu v knjigi opozorila nekdanja haaška tožilka Carla Del Ponte. Te dni si lahko na spletni strani BCC ogledamo pričevanja o tem, da so pripadniki OVK ugrabili in umorili okoli dva tisoč ljudi in prodali njihove organe. Kosovski premier Hashim Thaqi je zavrnil takšne očitke rekoč, da so »posamezniki po vojni zlorabili uniforme OVK, vendar so bile takšne zlorabe minimalne, OVK pa se je od njih distancirala«. Težko se je prebiti do resnice, ki so jo prikrivali celo desetletje. »Resnica mora na dan,« pravi Dragica Jerič, »več bi lahko storila tudi Slovenija, če bi razumela problem in bi ji bilo mar za svoje ljudi. Moram vedeti, kaj se je zgodilo z mojim otrokom. Na odgovore čakam že deset let. Dokler jih ne dobim, ne bom imela miru ...«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.