Dr. Božo Repe

23. 4. 2009  |  Mladina 16  |  Politika

Na katerih slikah bomo iskali vrednote?

Odporniško gibanje je kljub stranpotem, na katere je danes zreducirana vsa zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem, temeljni kamen slovenske državnosti in narodnega obstoja

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani
© Toni Dugorepec

Je mogoče današnjim mladim generacijam, ki zgodovinsko »znanje« pobirajo iz izjav raznih »analitikov« in politikov v prepirljivih TV-oddajah ter iz zmerjanj po spletnih forumih, razložiti razsežnosti štiriletne partizanščine in pomen njene zmage za obstoj slovenstva in nastanek slovenske države? Danes slovensko nebo varujejo potomci tistih, ki so nekoč požigali slovenske vasi in streljali talce, plačani slovenski vojaki pa za boljšo eksistenco branijo slovensko ozemlje in demokracijo nekje v afganistanskih hribih. Druga svetovna vojna ni bila drugega kot komunistična revolucija, njen konec pa pogrom nad nedolžnimi. Partizani so bili zavedeni, zavedla jih je (zločinska) komunistična partija, sploh pa so po nekakšni kavbojski logiki pobili »samo« nekaj tisoč Nemcev, njihov cilj je bil predvsem pobijanje sonarodnjakov. Kot da bi šlo zgolj za pobijanje in kot da vsak malo razgledan človek ne ve, kakšna so razmerja med žrtvami agresorskih armad in okupacijskega aparata na eni strani in civilnimi žrtvami ter gverilskim odporom na drugi strani, pa naj gre za nacistično nemško armado v Sloveniji ali ameriške enote v Vietnamu in še kje. Pa je bilo, kot je izračunal dr. Marjan Linasi, samo na avstrijskem Koroškem, torej v uradno nacistični Nemčiji, brez vse druge dejavnosti Osvobodilne fronte, 747 evidentiranih bojev, akcij in spopadov med partizani in nacističnimi oboroženimi silami.
Kolaboracija je bila izsiljena, odpor proti okupatorju nelegalen, za Slovence bi bil najboljši »atentizem«, ponovno ponižno čakanje, da nas osvobodi kdo drug in nam znova določi, kje in kako bomo živeli, če bi vojno fizično sploh preživeli, seveda. Škof Rožman, ki je že od nastopa škofovske funkcije v začetku tridesetih let sistematično ustvarjal jurišne klerofašistične organizacije in indoktriniral mlade ter vse ravnanje podrejal ideološkemu boju po navodilih iz Vatikana (kot jih je pač pojmoval), jih postavljal pred zvestobo narodu in je tako na osebni ravni gotovo eden od najbolj odgovornih za razkol med Slovenci, je v novodobni interpretaciji postal neke vrste humanitarec tipa matere Tereze. Se je treba čuditi, da Grki, ki imajo popolnoma drugačen odnos do odporništva v drugi svetovni vojni (četudi so imeli veliko bolj krvav medsebojni spopad), danes vztrajno branijo svoje nacionalne, pa tudi socialne in druge pravice, če je treba, tedne in mesece, in če je treba, tudi na ulicah, medtem ko brezpravne Slovenke in Slovenci, ko jih mečejo iz tovarn, jokajo v kamere in iščejo pomoč psihoterapevtov? Geslo francoske revolucije Svoboda, enakost, bratstvo (beri solidarnost) je pri Slovencih zreducirano na (sicer hvalevredno) polnjenje skladišč dobrodelnih organizacij. Smo filozofijo odporništva, ki nas je med vojno ohranila, sedaj, ko imamo svojo državo in naj bi bili »na vrhuncu« zgodovine, znova konformistično zamenjali s filozofijo kolaboracije in servilnosti ali, kot so rekli včasih, hlapčevstva?
Saj ni treba velikih zgodovinskih razprav, vprašanja se lahko lotimo zelo sodobno. Danes v vsaki reviji berete analize drže in obrazne mimike tega ali onega, iz tega se delajo cele štorije, določajo značaji, razbirajo vzroki in ozadja odločitev, napovedujejo padci vlad. Kaj, ko bi kateri od teh strokovnjakov samo bežno pogledal slike škofa Rožmana na vseh številnih italijanskih in nemških proslavah in manifestacijah, na katerih je sodeloval. Ne samo ob domobranski prisegi, pač pa tudi pri mašah, ki jih je bral v čast fašističnih zmag, ob podelitvi visokega odlikovanja, ki so mu ga dali italijanski okupatorji in ga je slovesno sprejel (v srcu z odporom, seveda, kot domobranci prisego »brezimenemu« vodji nacistične Nemčije), ob nacističnih praznikih. Štiri leta se ni hotel srečati in pogovarjati z voditelji OF, čeprav so bili med njimi tudi krščanski socialisti, z Rösenerjem, ki je v smrt poslal na tisoče Slovencev, pa se na slikah prijazno rokuje in se mu smehlja! Močno dvomim, da bo še tako skrben opazovalec razen res izjemoma videl kakšno »izsiljenost« na Rožmanovem obrazu, prej uživanje v pozornosti, če ne kar samozadovoljstvo. In kaj bo videl na slikah borcev prvih partizanskih čet (po Rožmanu »brezbožnikov«, proti katerim je pomagal organizirati protikomunistične milice in domobranstvo in jim pošiljal kurate), npr. Brežiške čete, ki je skupaj z drugimi hotela preprečiti množično izseljevanje iz Obsotelja in Posavja? Še po smrti je na skoraj otroških obrazih videti brezmejen pogum in odločenost, na puški enega od padlih je vrezano: »Smrt fašizmu, svoboda narodu! No pasaran fašisti! KPS.« In peterokraka zvezda s srpom in kladivom.
Brez zgodovinskega znanja in tudi brez demagogije je jasno, kje sta bila tedaj slovenski obstoj in prihodnost in kdo ju je ustvarjal. Na katerih slikah bomo iskali vrednote, če jih sploh kdo še hoče?
Vsi trije okupatorji Slovenije so imeli enoten cilj - izničiti slovensko narodno eksistenco. Pri tem so stalno kršili mednarodno pravo: streljali so talce, pošiljali ljudi v koncentracijska taborišča, jih sistematično izseljevali, da bi izpraznili slovensko nacionalno ozemlje, izvajali prisilno mobilizacijo, požigali vasi, da bi preprečili povezavo prebivalstva s partizani. Slovenske razmere med drugo svetovno vojno so bile po vseh primerjavah med najtežjimi v okupirani Evropi. OF, ki je politično vodila slovensko odporniško gibanje, je bila tesen zaveznik svetovne protifašistične koalicije in je z njo zmagala v drugi svetovni vojni. Za nekaj dni ob koncu vojne je dosegla tudi star narodnopolitični cilj združitve vseh ozemelj, na katerih živijo Slovenci, torej tudi ozemelj v današnjih Avstriji, Italiji in Madžarski.
Izjemnost in posebnost slovenskega odpora zoper okupatorje se kaže prav v OF, ki ji je sredi okupacije uspelo ustvariti »državo v državi«. Delovala je izvoljena oblast z lastnim gospodarskim in denarnim sistemom, mrežo skritih bolnišnic, delavnic, tiskarn, kurirskih postojank ... Svojo vitalno moč je črpala zlasti iz kulture, ki je Slovencem skozi stoletja pomagala ohranjati nacionalno identiteto. Odporniško gibanje je bilo kljub zgrešenostim in stranpotem, na katere je danes zreducirana vsa zgodovina druge svetovne vojne na Slovenskem, temeljni kamen slovenske državnosti in narodnega obstoja.
Najbolj udarni del OF je bila partizanska vojska. Nobeno zgodovinsko mnenje ne more mimo dejstva, da so se na začetek vstaje najbolj pripravljali komunisti: zbirali so orožje, ustanavljali vojaške komisije in borbene skupine, urili člane v ravnanju z orožjem, pripravljali posvete z aktivisti. Usmeritev v odpor je očitna že v času med ustanovnim sestankom OF 26. aprila in napadom na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. V Sloveniji je CK KPS na ta dan ustanovil Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, odpor pa naj bi se bil začel (kot je bilo uradno določeno po vojni, ker je bil dan OF za jugoslovanske razmere »prezgoden«), mesec kasneje, 22. julija, ko je skupina ilegalcev pod Šmarno goro napadla slovenskega orožnika v nemški službi in ga ranila, nato pa ustanovila Rašiško četo. Kljub še veljavnemu paktu Hitler-Stalin, ki pa je v slovenskih razmerah imel bistveno manjši vpliv kot npr. na Poljskem ali v Franciji, so se posamične skupine komunistov na odpor pripravljale tudi samoiniciativno, brez povezave z vodstvom. To kaže sestanek gorenjskih komunistov (nekateri so bili španski borci) že 20. aprila 1941, torej teden dni pred nastankom OF, na Slamnikih nad Bohinjsko Belo. Glavna tema sestanka je bilo zbiranje orožja (veliko so ga že do tedaj potegnili iz Save, kamor ga je odvrgla jugoslovanska vojska), skupaj s pripravami na oboroženi odpor. Beseda je tekla tudi o taktiki odpora, ki naj bi bila glede na okoliščine partizanska. Okvirno strategijo oboroženega boja so sicer določili na partijski konferenci v Ljubljani 1. junija: ne zgolj diverzantske akcije in sabotaže, za kar se je zaradi sovražnih postojank in gostih komunikacij zavzemal del komunistov, temveč tudi partizanske enote, ne množična vstaja, pač pa ob dobri organizaciji več manjših žarišč, iz katerih se bo širilo narodnoosvobodilno gibanje. To strategijo so, razen Stare pravde, ki je iz OF izstopila, sprejele vse organizacije.
Načelna odločitev za oboroženi odpor je sicer povezana že z ustanovnim sestankom OF. Mimogrede, kot je dokazal dr. Bojan Godeša, se je OF že od vsega začetka imenovala tako, izraz Protiimperialistična fronta sta v nekaterih kasnejših poročilih iz partijskih razlogov uporabljala Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Seveda je bila odločitev za odpor zelo tvegana. Leta 1941 je na Slovenskem nastalo 32 samostojnih partizanskih čet v sedmih bataljonih, skupaj kakšnih 2000 partizanov. Kar 15 čet je bilo razbitih. Prvo leto je bilo pobitih ali zajetih in ustreljenih 231 bork in borcev, konca vojne ni dočakalo 882 prvobork in prvoborcev, torej skoraj polovica. Dileme so bile v vodstvu OF velike. Josip Vidmar je v spominih na ustanovni sestanek OF zapisal: »Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? Spominjam se, da sta Jože Rus in Tone Fajfar drug za drugim takoj sprejela predlog KP v celoti. Mi trije kulturniki pa smo bili počasnejši. Hoteli smo vedeti, kako naj si konkretno predstavljamo oborožen odpor in njegovo organizacijo. Pojasnili so nam, da gre kajpada za partizanske akcije, ali z drugo besedo, za gverilsko vojno. Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to ...«
Niti Italija niti Nemčija nista priznavali partizanov kot vojskujoče se sile, ki bi jo varovalo mednarodno pravo, zato so okupatorji vojne ujetnike in ranjence pobijali ves čas vojne. Samo leta 1941 so na Slovenskem ustrelili vsaj 100 ujetih pripadnikov partizanskih enot. Šele septembra 1943 je nemški okupator za območja jugovzhodne fronte tudi partizansko vojsko priznal kot vojskujočo se silo in kot redno armado. Hitler je o tem izdal odredbo, a ta odredba za Slovenijo ni veljala do jeseni 1944, ko je general Erwin Rösener izdal odlok, naj se ujeti partizani obravnavajo kot vojni ujetniki. Odlok na terenu ni bistveno spremenil razmer, Nemci so še naprej ohranjali taktiko pobijanja partizanskih ujetnikov, tudi, ali še posebej, ranjencev. Prav tako so ustrelili precej zavezniških letalcev, če so jih dobili pred partizani ali so jim jih izročili domobranci. Partizanom je uspelo rešiti 303 ameriške in 30 britanskih pilotov ter nekaj tisoč vojnih ujetnikov iz različnih držav protifašistične koalicije.
Nekateri zgodovinarji v dokaz prenagljenosti in brezkompromisnosti odpora, ki se menda ni oziral na civilne žrtve, radi navajajo referat Lojzeta Udeta pred krščanskimi socialisti 8. januarja 1942. Ude je zapisal, da lahko nastane ogromna škoda, če bi z oboroženo akcijo prehitevali svetovni položaj, in naj se boj proti nacizmu in fašizmu ne razume tako, da morajo Slovenci žrtvovati sebe ali svoj obstoj, in da oborožena akcija ne more biti pomožna akcija za Sovjetsko zvezo. Vendar je odpor kot nujen silobran tudi podprl, še več, zapisal je, da se morajo Slovenci boriti, četudi niso neposredno ogroženi (kot je v tistem trenutku menil, da ni Ljubljanska pokrajina), saj imajo do drugih narodov tudi dolžnosti. Kritiziral je iskanje rešitve v podpiranju sil osi po hrvaškem zgledu. Ude je v svoji kritiki priznal, da je laže govoriti, kot se po teh besedah ravnati, in da »nastopanje okupatorjev, zlasti v onem delu Slovenije, ki je zaseden po Nemčiji, nas skoraj vsak dan postavlja v situacije, ki izzivajo upor,« in da je bolje, da slovenski kmet, ki je jedro naroda, če je že tako, leži v slovenski zemlji, ne pa v tuji. Udetov govor je bil v funkciji izboljšanja delovanja OF (skupaj s kritiko pobijanja denunciantov in kolaborantov, še posebej brez zanesljivih podatkov o krivdi) in ostre obsodbe kolaboracije, ne pa nasprotovanja odporu, saj je tudi sam šel v partizane.
Relativiziranju pomena začetka in razvoja organiziranega odpora so namenjene tudi teze o tem, da ga je začela skupina tigrovcev, ki so jih Italijani presenetili na Dolenjskem, ali da so brez povezave z OF nastale skupine katoliške provenience »s pravim odporniškim predznakom«, pa označevanje strankarskih milic za odporniške, poudarjanje obveščevalne dejavnosti liberalnih krogov še pred napadom na Jugoslavijo in nekaterih posameznikov, tudi iz domobranskih vrst, kasneje. Iz fragmentov naj bi tako za nazaj z nekakšno mešanico »odpora« in kolaboracije kolaboracijo relativizirali in ustvarili vtis o drugem, nekomunističnem odporniškem gibanju, ki je trezno in preudarno čakalo na »pravi« trenutek. Če bi vse skupaj dobronamerno sešteli, pa dodali še skupni partizansko-četniški napad na Ratež spomladi 1942 (kmalu zatem so četniki začeli napadati partizane in se nato zatekli pod italijansko varstvo) in četniški napad na Malečnik leta 1944 (tudi tam so takoj nato sklenili sporazum z Nemci), je to bolj ali manj celotna slika o odporu zunaj OF. V glavnem v smislu kalkulacij, ne pa osebnega tveganja in akcije. Več kot skromno celo za kakšen Luksemburg! Zato je treba v neskončnost ponavljati tezo, da komunisti niso »dopustili« odpora zunaj OF. Le kaj bi se (lahko) zgodilo četnikom ali komu drugemu, če bi se v resnici boril proti okupatorju in bi to zaznavala in podpirala tudi protifašistična koalicija, skupaj s Stalinom, ki je priznaval kraljevo begunsko vlado in svaril Tita pred ustvarjanjem nove, partizanske ob-lasti? Kaj pa so drugega pričakovali in zaman zahtevali, od Churchilla navzdol? Če že, bi se zadeve razpletale ob koncu vojne, tako kot v Grčiji, nastanka in razvoja alternativnega odporniškega gibanja, če bi ga kdo resnično želel, pa ne bi mogel preprečiti nihče.
Po skoraj štirih letih trdih bojev je imela spomladi 1945 partizanska vojska okrog 30.000 oboroženih borcev, sovražnih vojakov pa je bilo okrog 135.000. Poleg tega so bile sestavni del partizanske vojske tudi prekomorske brigade, ki so v Italiji in Severni Afriki nastale iz izgnancev, internirancev, vojnih ujetnikov, bivših italijanskih vojakov iz Slovenskega primorja in Istre. Od 35.000 prekomorcev jih je bilo 27.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Niso popustili pritiskom Britancev, naj gredo pod kralja in po grškem zgledu sodelujejo v državljanski vojni, ampak so pomembno prispevali k osvoboditvi Dalmacije in Slovenije.
Januarja 1945 se je oboroženi boj z ustanovitvijo Prekmurske partizanske čete začel tudi v najvzhodnejšem delu slovenskega ozemlja, v Prekmurju in Porabju (do Beneške Slovenije so partizanske enote prišle že leta 1943). S predhodnico Rdeče armade je 3. aprila vkorakala v Mursko Soboto, po krvavih bojih, ko je Mura nosila nekaj sto trupel rdečearmejcev. Sovjetske čete so nadaljevale operacije proti Avstriji, prav tako bolgarske enote, ki niti niso vedele, kaj osvobajajo v Sloveniji (razen plenjenja in posiljevanja, seveda) .
Zaključne operacije so se začele po tem, ko je v aprilskih dneh 4. armada Jugoslovanske armade razbila nemško obrambo in prišla v Gorski kotar, nato pa med nemškima skupinama armad C, katere glavnina je bila v Italiji, in E, ki je obrambo osredotočila med Dravo in Savo, prodirala v Istro in proti Trstu. Drugi krak napada je šel proti Ilirski Bistrici in Št. Petru na Krasu (Pivki). To mu je omogočilo tudi osvobojeno ozemlje ob izviru Kolpe, na južnem Kočevskem in v Beli krajini, ki so ga uspešno branile enote 7. korpusa. Deveti korpus je imel nalogo, da izpelje ofenzivo v sovražnikovem zaledju in prodira po dolini Soče, osvobodi Gorico in Tržič ter prepreči prihod nemških okrepitev iz Italije. V Trstu se je slovensko-italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna slovenska komanda mesta Trst, začelo pripravljati na vstajo. Zavezniške sile so čez Pad prodrle do Piave. Osemindvajsetega aprila so se začeli uvodni boji za Trst, v samem mestu pa so doživeli vstajo in hude boje. Večina Trsta je bila osvobojena do 1. maja z usklajeno dejavnostjo vstajnikov, akcijami 9. korpusa v zaledju in frontalnim prodiranjem 4. armade. Ko je 2. maja prišla v Trst kolona 2. novozelandske divizije, je bil ta - razen nekaj točk odpora, ki so jih Nemci držali zaradi tega, da bi se vdali zaveznikom - že osvobojen. Tudi Gorico so osvobodili partizani, v njej pa sta se namestili obe vojski. Do tedaj je bilo osvobojeno že vse Slovensko primorje, razen dela okrog Ilirske Bistrice, kjer so se enote 4. armade hudo spopadale s četniki in z Nemci.
Posebni motorizirani odred je nato iz Trsta krenil na Koroško. Zavezniki ga niso spustili čez Predel, zato se je prebil čez zasneženi Vršič in se v Kranjski Gori spopadel z Nemci, ki jih je že prej napadal Jeseniško-bohinjski odred. Tudi ta je odšel na Koroško. Kokrški partizanski odred je 4. maja osvobodil ujetnike v Begunjah, nato pa odšel čez Karavanke do Bistrice v Rožu in Borovelj. Osmega maja je skoraj sočasno z zavezniki prišel v Celovec. Na cestah proti Ljubelju so se tiste dni gnetle nepregledne kolone nemških, domobranskih in drugih kvizlinških enot ter civilistov, ki so v strahu bežali na Koroško. Desetega maja, dva dni po nemški kapitulaciji, so nemške in domobranske enote napadle Bračičevo brigado in enote Koroškega partizanskega odreda pri Borovljah, zgolj zato, da bi se vdale britanski vojski. V boju je padlo 180 partizanov, ki so želeli Koroško osvoboditi za zedinjeno Slovenijo!
Naslednje dni so potekali boji za osvoboditev osrednje Slovenije. V Ljubljano so, navdušeno pozdravljene, enote 7. korpusa in 29. hercegovske divizije vkorakale 9. maja.
Tudi v severni Sloveniji, ki je bila glavna smer umika nemških in kvizlinških enot, so hudi boji potekali še po 8. maju, ko je že veljala splošna kapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi. Na Koroško je odšla 14. divizija in je svoje enote razporedila po vsem narodnem ozemlju. Glavnina nemške skupine armad E je bila obkoljena v Celjski kotlini in na Koroškem, spremljala jo je množica raznih kvizlinških enot z Balkana. Njen poveljnik general Löhr je v Topolšici severno od Šoštanja podpisal vdajo. Šele 15. maja pa so se na Poljani na slovenskem Koroškem vdale poslednje enote, tako da so spopadi na Koroškem trajali še teden dni po nemški kapitulaciji in uradnem koncu vojne v Evropi.
Slovenski narodnoosvobodilni boj je trajal štiri leta, partizanska vojska pa je delovala na vsem slovenskem narodnem ozemlju in kljub težkim razmeram nikoli ni zapustila Slovenije. Kar 27.000 bork in borcev je dalo življenja za svobodo. Ob koncu vojne je bila slovenska vojska vključena v Jugoslovansko armado, čeprav je bil med vojno sklenjen dogovor s Titom, da bo ostala samostojna. Danes, ko se uspeh Slovenije meri po šolarskih pohvalah evropskih in natovskih veljakov, naj si politiki ogledajo tedanje ocene zahodnih zaveznikov. Churchillovo izjavo v britanskem parlamentu o tem, da bi tisto, kar so storili Tito in partizani, moralo biti za zgled vsem okupiranim deželam v Evropi, pa poročilo britanskega podpolkovnika P. A. Wilkinsona iz aprila 1944, v katerem je slovenske partizane opisal kot mojstre gverilskega vojskovanja, pa Trumanovo zahvalo za rešene pilote. Podobno velja za številne druge zavezniške dokumente, tudi o lokalnih razmerah. Častniki zavezniških vojaških misij so npr. zelo pozitivno ocenjevali koordinirane napade na komunikacije, reševanje zavezniških pilotov, zadrževanje okupatorskih sil, ki bi jih sicer uporabili drugje. To so bili časi, ko je o slovenskih partizanih izhajal strip v ameriški reviji Life!
Občutenje nekega časa lahko veliko bolj kot zgodovinar prikaže umetnik. Slovenski narodnoosvobodilni boj je v ljudeh sprostil enkratne in neponovljive potenciale na vseh področjih. O tem priča tudi 2300 objavljenih literarnih stvaritev, kar pa je zgolj petina vseh zbranih. Besedna analiza teh stvaritev, ki jo je s sodelavci opravil akademik dr. Boris Paternu, pokaže, da so ključne tri besede odpor, trpljenje, upanje. Partizan in pesnik Ivan Minatti, ki so ga nekdaj poznale vse generacije srednješolcev, je bistvo silnega čustvovanja partizank in partizanov ter prebivalstva v majskih dneh leta 1945 zase strnil takole:
»Razprl bom oči pa legel vznak
In vase srkal svobodno nebo
In petje ptičev, zarjo, dan in mrak
Pa stisnil k sebi puško -
Za slovo ...«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.