14. 5. 2009 | Mladina 19 | Družba
Digitalna dilema
Je Slovenija pri uvajanju digitalne televizije napredna ali neracionalna?
Oddajnik na Nanosu je zadnji od večjih oddajniških centrov v Sloveniji, ki še ni opremljen z digitalnim oddajnikom.
© RTVSLO
Do konca leta 2010 bomo v Sloveniji dokončno prešli na digitalno prizemno TV-oddajanje (DVB-T). Do takrat bodo ugasnili vsi analogni TV-oddajniki, prek katerih danes sprejemamo signal. Za večino gospodinjstev, tistih, ki televizijske programe spremljajo s pomočjo kabelske, satelitske ali IP-televizije, se ne bo spremenilo tako rekoč nič, tistih približno 200 tisoč gospodinjstev, ki za sprejemanje TV-signala še vedno uporabljajo navadne TV-antene, pa bo moralo za nadaljnje sprejemanje signala kupiti posebno napravo (t. i. dekoder oz. set top box), ki bo sprejeti signal prevedla v sliko. Digitalna TV naj bi prinesla boljšo kakovost slike, možnost spremljanja slike z visoko ločljivostjo (HDTV), večje število programov in možnost nekaterih dodatnih funkcij, kot na primer elektronski programski vodnik.
Televizijski programi bodo v digitalnem načinu združeni v t. i. multiplekse. V analognem načinu lahko prek kanala na +oddajniku oddajamo le en sam program, prehod na digitalno oddajanje pa lahko s pomočjo kodiranja več programov združi na en sam kanal. Multipleks je torej digitalni skupek več programov. Za zdaj edini delujoči slovenski multipleks, ki ga upravlja RTV Slovenija, ima prostora za sedem programov. Posledica tega je, da sedem programov zaseda eno samo frekvenco, kar pomeni sprostitev mnogih frekvenc, prav tako pa precejšen prihranek energije, ki bi bila sicer potrebna za delovanje več oddajnikov.
V svetu trenutno obstajata dva standarda kodiranja digitalne televizije - MPEG-2 in MPEG-4. Prvi ima nekoliko nižjo stopnjo »stiskanja« podatkov, zato je mogoče prek enega multipleksa spremljati manj programov (4-5). Zanj se je odločila večina zahodnoevropskih držav, ki so se o prehodu na digitalno oddajanje odločale, še preden je bil standard MPEG-4 sploh razvit. Slovenija, ki je bila pri odločitvi nekoliko pozna, se je odločila za MPEG-4, odločitev pa je bila sprejeta jeseni 2006 na drugem sestanku Foruma za digitalno radiodifuzijo v Sloveniji. Ta izbira je zdaj zapisana tudi v novelirani Strategiji za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, ki jo je februarja sprejela vlada.
Verjetno se ne bomo preveč zmotili, če na tem mestu zapišemo, da večina Slovencev o prihajajoči spremembi ne ve praktično nič. Informacije o tem na svojih spletnih straneh med uradnimi viri nudita le Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) in RTV Slovenija, tu in tam se v dnevnem časopisju pojavi kak članek. Tudi zato je pismo, ki so ga v Sobotni prilogi Dela konec aprila objavili trije nekdanji tehnični direktorji z RTV Slovenija, Slavko Pernuš, Jože Mastnak in Leopold Gregorač, spodbudilo živahno razpravo. V pismu opozarjajo, da je prehod na kodirni standard MPEG-4 neracionalen, saj da so dekoderji za ta sistem približno štirikrat dražji kot tisti za MPEG-2, prednosti novejšega sistema pa teh dodatnih stroškov ne upravičujejo. Prav tako opozarjajo, da zaradi dejstva, da vse sosednje države (z izjemo Madžarske) uporabljajo sistem MPEG-2, zamejski Slovenci ne bodo mogli spremljati slovenskih televizijskih programov oz. bodo morali za njihovo spremljanje kupiti dodaten dekoder. Spremljanje z MPEG-4 kodiranih programov namreč v sistemu MPEG-2 ni možno. V obratni smeri, torej spremljanje MPEG-2 signalov z MPEG-4 dekoderji, pa deluje, zato bomo v Sloveniji lahko brez težav spremljali programe sosednjih držav. Glavni argument trojice proti uvajanju sistema MPEG-4 pa je v tem, da je Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) že standardizirala sistem DVB-T2, ki naj bi v prihodnjem desetletju nadomestil vse dozdajšnje načine kodiranja in sistem digitalne televizije poenotil na svetovni ravni. Zakaj torej plačevati več za opremo, ki ne prinaša bistvenih prednosti in ki bo v nekaj letih tako ali tako zastarela, se sprašujejo.
Pismo je hitro zaokrožilo po strokovni javnosti. Direktor direktorata za elektronske komunikacije na ministrstvu za gospodarstvo Matjaž Janša se z argumenti ne strinja. »Glavni razlog, da smo se odločili za MPEG-4, je v tem, da je MPEG-2 tehnologija, ki je že nekoliko zastarela in ki se počasi umika. Danes proizvajalci razvojno več ne podpirajo izdelkov, prilagojenih za MPEG-2, vsi razvijajo samo še MPEG-4 ali novejše produkte.« Ko so se leta 2006 odločali med sistemoma, je bila po njegovih besedah edina dilema v tem, da je bila oprema za MPEG-2 še precej draga. Vendar, poudarja, je cena od takrat precej padla, po pričakovanjih pa naj bi do prihodnjega leta, ko si bodo uporabniki to opremo, dekoderje, dejansko morali priskrbeti, še padla. Še en pomemben razlog pa je po Janševih besedah v tem, da dva multipleksa, za katera imamo v tem trenutku frekvence, v tehniki MPEG-2 skupaj ne bi mogla prenašati več kot pet ali šest televizijskih programov, torej bi zelo težko upravičili prehod z analogne na digitalno televizijo, saj bi imeli velike težave z digitalnim oddajanjem že vseh trenutno obstoječih TV-programov. Z MPEG-4 se je ta prostor več kot podvojil. »Vzpostaviti omrežje MPEG-2, potem ko za tistimi, ki so se prvi odločili za uvedbo, zaostajamo za nekaj let, bi bilo nesmiselno,« je prepričan.
Tudi zdajšnji tehnični direktor RTV Slovenija Marko Filli odločitev za MPEG-4 podpira. Slovenija, pravi, je bila res med prvimi, ki se je odločila za ta sistem, vendar pa se za njo tako rekoč nobena država ni odločila za starejši MPEG-2. »V tistem trenutku je šlo za drzno odločitev, za katero se je pozneje izkazalo, da je bila pravilna.« Kot poudarjajo na APEK-u, imajo danes vse države, ki so se odločile za MPEG-2, pripravljene načrte za izvedbo prehoda na MPEG-4, ki bo prav tako zahteven in boleč, kot je bil prehod z analognih na digitalna televizijska omrežja. Države, ki imajo podoben tempo uvajanja digitalne prizemne televizije kot Slovenija, pa se odločajo za sistem MPEG-4. Tako so ravnale Danska, Norveška, baltske države, Slovaška, Madžarska, Poljska, Rusija in praktično vse države na Balkanskem polotoku. Na nedavni konferenci, ki jo je organizirala mednarodna telekomunikacijska zveza ITU, naj bi Slovenijo celo izpostavili kot zgled in promotorko tehnologij, ki omogočajo razvoj digitalne televizije.
Filli pa tudi priznava, da je verjetno ta odločitev povzročila, da se digitalna TV pri nas še vedno ni dovolj »prijela«. Zamuda je po njegovem mnenju nastala predvsem zaradi cene dekoderjev. »Vsi smo malo presenečeni in razočarani, ker smo ves čas računali, da bodo cene hitreje padle na raven MPEG-2 sprejemnikov. Gre pač za to, da je trg za MPEG-4 manjši in je zato cena razvoja na posamezen produkt višja. S prehajanjem držav na MPEG-4 pa se bo trg zelo povečal in posledično se bodo, upam, cene znižale in bo debata postala nepomembna.« Janša prav tako opozarja, da v tem trenutku na slovenskem trgu še nimamo zadostne ponudbe za MPEG-4. »To je delno tudi naša krivda, ker še nismo začeli aktivne promocije in še nismo izvedli testiranja ustreznosti te opreme, so pa dobavitelji obveščeni in pripravljeni na prihod na slovenski trg.«
Tako Janša kot Filli zavračata tudi argumente, češ da je možnost HDTV, ki jo prinaša MPEG-4, nepotrebna, saj da se visokoločljivostna televizija, ki zahteva precej drago opremo, še vsaj kako desetletje ne bo bistveno razmahnila. »Intenzivno investiramo v tehnologijo visoke ločljivosti, prav tako tudi POP TV in Info TV. Mislim, da smo, kar se tiče možnosti za produkcijo HDTV, v Sloveniji precej napredni. HDTV bo v Sloveniji realna opcija, ne pa samo na papirju. Že jeseni bomo na RTV začeli ponujati prve redne vsebine v HD-tehniki, od avgusta lani pa HD-signal testno oddajamo na območju Ljubljane,« pravi Filli. Janša pa poudarja, da je bil pri odločitvi za MPEG-4 pomemben tudi pritisk velikih TV-hiš. »Predvsem Pro Plus je zagotavljal, da želi čim prej oddajati v HDTV, za HDTV pa je MPEG-2 povsem neuporaben, ker enostavno nima dovolj pasovne širine.«
Kar se tiče opozoril, da bo tudi sistem MPEG-4 v prihodnjem desetletju zastaral in da ga bo nadomestil univerzalni DVB-T2, Janša poudarja, da je ta standard še zelo nov in da opreme, ki bi ga podpirala, še ni na voljo. »Drži, da se bo v nekem obdobju pojavil DVB-T2. Vendar danes ni znano, koliko v resnici ta standard pomeni boljše lastnosti za uporabnika. Razlika med MPEG-2 2 in MPEG-4 je po moji oceni mnogo večja.« Prav tako pa pravi, da bo treba kmalu v vsakem primeru nadgrajevati sistem, ne glede na to, za kaj se odločimo danes. Tudi Filli opozarja, da DVB-T2 »ni opcija za danes. Sicer pa je tudi slednji zasnovan na MPEG-4 kodiranju« ...
Ostaja pa vprašanje zamejskih Slovencev, ki jih bomo s prehodom na MPEG-4 prikrajšali za spremljanje slovenskih programov. Kot dodatno pojasnjuje Slavko Pernuš, prvopodpisani pod pismo, bi lahko celo rekli, da je uvajanje sistema MPEG-4 nezakonito. 13. člen zakona o RTV Slovenija namreč javnemu zavodu med drugim nalaga tudi »zagotavljanje vidnosti in slišnosti programov RTV Slovenija in drugih programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo, zlasti na območjih v zamejstvu, kjer živi slovenska narodna skupnost, skladno z meddržavnimi pogodbami«. Vendar na APEK-u poudarjajo, da slovenska prizemna televizijska omrežja niso namenjena za pokrivanje Slovencev v sosednjih državah in da za to ni nobene podlage v meddržavnih pogodbah. »Za spremljanje programov slovenske televizije izven meja države je namenjen satelitski signal, ki ga na območju celotne Evrope in Severne Afrike zagotavlja RTVS Slovenija že najmanj desetletje.« Kljub temu, pravijo, bodo signali slovenske digitalne televizije v določeni meri prisotni tudi v sosednjih državah. Za spremljanje teh kanalov bo treba imeti enako opremo, kot jo bodo imeli Slovenci v domovini - torej takšne sprejemnike, ki bodo podpirali sistem MPEG-4. Vprašanje spremljanja televizijskih programov, vsaj kar se tiče Slovencev v Italiji, se jim zdi celo malce nenavadno. »APEK se že leta pogaja z italijanskim ministrstvom o odpravi motenj, ki jih povzročajo italijanske televizijske in radijske postaje in v veliko primerih onemogočajo sprejem slovenskih prizemnih televizijskih programov slovenskih državljanov na slovenskem ozemlju.« Kot so nam povedali na Službi vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu se minister Boštjan Žekš s tem vprašanjem ukvarja že dalj časa in v ta namen pridobiva potrebne informacije od vseh pristojnih ustanov. »Mnenja stroke in javnosti so o tem vprašanju za zdaj različna, bo pa minister v vsakem primeru poskušal najti rešitev, ki bo za naše rojake v zamejstvu najboljša in jim ne bo zmanjševala pridobljenih pravic,« so zapisali.
Za mnenje o dilemi smo povprašali tudi strokovnjakinjo za medije, komunikologinjo Sandro Bašič - Hrvatin, ki pa na celotno zadevo gleda z druge perspektive. »Moti me, da se pri zgodbi o digitalizaciji vseskozi vrtimo okrog tehničnih vprašanj, nihče pa ne razpravlja o tem, kakšne posledice bo to imelo za gledalce in poslušalce, za ljudi. Kaj bodo s tem dobili, kdo bo to plačal in kakšna bo cena? Kaj se bo zgodilo z analognimi frekvencami, ki se bodo sprostile? Jih bodo sprivatizirali ali bodo dali ljudem certifikate, da jih lahko uporabijo za karkoli?« Po njenih besedah odgovorni nenehno ponavljajo mantro, da bomo imeli več kanalov, več vsega, nihče se pa ne vpraša, kaj na teh kanalih bo. »Ta hip je očitno, da skoraj nihče ni zainteresiran zanje. Država ni naredila nič, da bi ljudem stvar razložila. Izdajatelji, ki bi to morali početi, očitno nimajo nobenega interesa.« Zakaj bi ljudje nekaj plačali, če ne bodo dobili nič drugega kot obljubo, da bosta signal in slika boljša, se sprašuje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.