Marcel Štefančič

28. 5. 2009  |  Mladina 21  |  Svet

Norci

Zakaj kapitalizem potrebuje Kima Džonga Ila in zakaj Kim Džong Il potrebuje atomsko bombo

»Kim Džong Il je nor,« je 25. maja kriknil svet. »Detoniral je atomsko bombo z močjo atomske bombe, ki je padla na Hirošimo!« Kim Džong Il je morda res nor, toda atomske bombe z močjo atomske bombe, ki je padla na Hirošimo, ni vrgel na Hirošimo, ampak jo je detoniral pod zemljo. Pod svojo zemljo. Za razliko od Američanov, ki so atomsko bombo z močjo hirošimske atomske bombe detonirali nad Hirošimo. In potem še nad Nagasakijem. Kaj je podzemsko detoniranje atomske bombe z močjo hirošimske bombe v primerjavi z detoniranjem atomske bombe v Hirošimi? Kaj je večja norost? Tudi Francozi so atomske bombe testirali daleč od doma, recimo pod polinezijskim atolom Mururoa. Kaj je večja norost? To, da atomsko bombo detoniraš doma ali daleč od doma?
Kar pa naj vas ne zavede: na tej točki postanejo stvari zelo relativne. Še enkrat se vprašajte: kaj je večja norost - to, da atomsko bombo detoniraš doma, ali to, da jo detoniraš daleč od doma? Jasno, rekli boste: to, da jo detoniraš daleč od doma, po možnosti na dvorišču kake druge države, recimo Avstralije (atol Mururoa). Toda pomislite: ali ni večja norost, da atomsko bombo detoniraš doma? Kim Džong Il je storil prav to: atomsko bombo je detoniral doma. Pomeni, da je nor. Le kdo bi atomsko bombo detoniral doma? In ob tem povzročil potres z jakostjo 4,7 Richterja? Razumete: d-o-m-a! Na svojem dvorišču! Prav res, le kdo je tako nor? Toda če je Kim nor zato, ker je atomsko bombo detoniral doma, ne pa recimo v Tokiu ali Seulu, potem so nori tudi Američani, ki so ogromno atomskih bomb detonirali doma, v svojih puščavah. To, kar je pred nami, je torej pogovor norcev o norosti.
A kot rečeno, svet je kriknil. Kimovo impersonacijo hirošimske apokalipse so obsodili vsi - od Varnostnega sveta Združenih narodov do Evropske unije, od Nemčije do Britanije, od Južne Koreje do Japonske, od Rusije do Kitajske. Vsi so izrazili »zaskrbljenost« in »zgroženost«. Vsi so rohneli, da gre za kršitev dogovorov, obljub, resolucij in mednarodnega prava, da gre za ogrožanje regionalnega in globalnega miru, da gre za spodkopavanje regionalne in globalne varnosti, da gre za blodnjo in »resno grožnjo« in da tega ne bodo tolerirali. Najbolj je kakopak kriknila Amerika. Predvsem desnica je takoj oznanila, da bo Kim zdaj izsiljeval svobodni svet in oboroževal Al Kaido, da je treba nujno ukrepati, da je treba odločno odgovoriti, da je predsednik Barack Obama na prvi veliki preizkušnji in da je treba Severno Korejo udariti z novimi sankcijami. Da jo je treba torej še bolj osamiti in še bolj odrezati od sveta. »Severna Koreja tvega, da se bo njena izoliranost še poglobila,« so ponavljali zahodni državniki.
Ampak Severna Koreja hoče prav to: izolacijo. Ni države, ki bi se tako trudila, da bi živela v popolni izolaciji. Severna Koreja je naredila vse, da ne bi imela stikov z zunanjim svetom. Ko so začele iz Amerike prihajati napovedi novih sankcij, je Severna Koreja, ki je prvo atomsko bombo testirala leta 2006, sporočila le: »Severna Koreja ne potrebuje nobenih pogovorov z Ameriko. Amerika je polna trikov in nezaželena. Dogovorov ne spoštuje. Sankcije nas ne skrbijo. Če bodo proti nam uvedli sankcije, bomo postali le še močnejši.« Ergo: Severna Koreja ne potrebuje Amerike - Severna Koreja potrebuje sankcije! Ker jo sankcije okrepijo. Severna Koreja ne bo protestirala zaradi sankcij, ampak jih bo sprejela kot darilo - kot mednarodno pomoč. Kot humanitarno pomoč! Sankcije so dobre, ker jo ločijo od zunanjega sveta. Ker potrgajo vse tipalke, ki se stegujejo proti njej. Ker jo osamijo. Ker izpolnijo njeno veliko željo: popolno izolacijo. Nihče ne živi v večjem strahu pred kapitalizmom kot Severna Koreja. Ali kot pravijo: »Test atomske bombe bo prispeval k obrambi suverenosti naše dežele, naroda in socializma, obenem pa bo zagotovil mir in varnost na korejskem polotoku in v regiji.« Severna Koreja živi v totalni, popolni, kompletni, absolutni karanteni: da je ja ne bi okužil virus kapitalizma. Ko so pred časom v Severno Korejo pripeljali dva italijanska chefa, ki naj bi Kima izmojstrila v peki pizz, so jima na kliniki najprej pregledali urin, kri in možgane.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.