4. 6. 2009 | Mladina 22 | Politika
Teža obljub in velikih načrtov
Nič načelno novega v ameriški politiki do Izraela
Ko pride do reševanja oziroma bolje rečeno govorjenja o reševanju bližnjevzhodnega krvavega problema, je ameriška uradna politika sila predvidljiva zadeva. Če si jo ogledamo na primerih treh zadnjih predsednikov, gre nekako takole: Bill Clinton je ob začetku svojega predsedniškega mandata razlagal, da je optimističen glede mirovnega procesa med Izraelci ter Palestinci. Konec svojega drugega mandata je izjavljal, da je še vedno optimističen glede napredka na tem področju. George W. Bush je ob prevzemu predsedniškega položaja zatrjeval, da bo sklenil mir med Izraelom in palestinskimi območji. Proti koncu predsedovanja je še vedno izžareval optimizem, da mu bo tik pred zdajci uspelo doseči dogovor med obema stranema. In pridemo do Baracka Obame. Ta teden so svetovni mediji povzeli: »Obama poln upanja glede Bližnjevzhodnega miru.« Jasno je torej, da se je Obama odpravil na svoje romarsko potovanje z istim zanosom, kakršnega so imeli njegovi predhodniki. Vprašanje samo je, kdaj bo malha obljub in velikih načrtov, ki si jo je na startu oprtal na ramo, tudi zanj postala pretežka. Že sedaj je namreč precej očitno, da šepa.
Še preden se je odpravil na svojo prvo turnejo po Bližnjem vzhodu, v sklopu katere je obiskal Savdsko Arabijo in Egipt, je pred mediji vadil recitiranje, ki ga očitno mora znati na pamet vsak predsednik ZDA: »Ni le v interesu Palestincev, da dobijo svojo državo, temveč je tudi v interesu Izraelcev, da se situacija stabilizira. In končno, tudi za ZDA je pomembno, da imamo dve državi, ki živita druga ob drugi v miru in stabilnosti.« Na turneji je med drugim dodal, kako verjame, da bodo ZDA »sposobne organizirati resna pogajanja« med obema stranema. In prav tu se začnejo grmaditi paradoksi. Medtem ko Washington poskuša dajati vtis, da bodo Izraelci in Palestinci enakovredni partnerji v morebitnem mirovnem procesu, ZDA pa nevtralne, je dejstvo to, da jedro ameriške politike do bližnjevzhodnega problema ostaja nespremenjeno. Tudi Obamova administracija je namreč zvesta »posebnim odnosom« s Tel Avivom, oziroma kot se je izrazila državna sekretarka Hillary Clinton: »Izrael uživa našo neomajno podporo.«
To je bilo izjemno očitno ob nedavnem obisku izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja v Beli hiši. Je bilo kaj govora o letošnjem izraelskem masakru v Gazi? Je bil govor o apartheidskemu zidu? O nezakoniti okupaciji palestinskih ozemelj? Ne. Ne. Ne. Obama je ubral predvidljivo pot: »V moji politiki do Bližnjega vzhoda je najpomembnejša varnost Izraela.« Zato je tudi bila prva tema pogovorov med voditeljema Iran in palestinsko vprašanje je bilo znova sekundarnega pomena. Vizija dveh držav, o kateri govori Obama, je jalova. Uradno stališče Izraela je, da palestinski državi nikoli ne bo dovolil izvajanja suverenosti na področjih, kot sta obramba ali varovanje svojih meja, kjerkoli naj bi te že bile. Edina resnična kritika, ki jo Obama namenja Tel Avivu, zadeva nadaljnje širjenje judovskih naselij na Zahodnem bregu. Tu ameriški predsednik pravilno ugotavlja, da je prav to trenutno največja ovira za mir oziroma začetek novega mirovnega procesa. Izraelsko stališče, kot ga je konec maja predstavil tiskovni predstavnik tamkajšnje vlade Mark Regev, pa je: »Izrael ne bo gradil novih naselij, a življenje v obstoječih bo teklo normalno naprej, kar pomeni, da se bodo nekatere gradnje nadaljevale.« In smo spet v labirintu slepih ulic, pri čemer je povsem na stran odrinjena zahteva Palestincev, da bi se Izrael pravzaprav moral umakniti z vseh nezakonito okupiranih ozemelj.
Bistvo je v tem: ZDA imajo na voljo vse vzvode, da dobesedno izsilijo mir na Bližnjem vzhodu. Vsako leto Izraelu namenijo za tri milijarde dolarjev vojaške pomoči, vendar pa za to pomoč niso nikoli postavljeni kakršnikoli pogoji. Washington se tudi noče soočiti z izraelskimi vojnimi zločini ali apartheidskim režimom. Obama je ob zaprtju Guantanama izjavil, da morajo ZDA spoštovati mednarodno pravo, ne pa ga prilagajati svojim interesom. S tem je naredil korak v pravo smer, a zdaj so tudi pričakovanja muslimanskega sveta glede Bližnjega vzhoda toliko večja. Če mu bo tu spodletelo, in to zaradi pomanjkanja politične volje ter popustljivosti Izraelu, potem bo za dolgo dolgo časa ugasnilo tudi najmanjše upanje na mir. Kajti Palestinci so že do grla siti zahodnega optimizma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.