Napaka in odstop?

»Opozorili smo na korupcijo v primeru javnih podjetij, Mobitel, Ultra, ključni funkcionarji v največji vladni stranki, nič se ni zgodilo,« je pred skoraj petimi leti v parlamentu dejal Janez Janša. Bil je čas izrednih sej. Čas korupcije in klientelizma. Volitve so bile pred vrati.
Janša je nekaj tednov po tem dramatičnem nastopu prevzel oblast. In v štirih letih je Golobičeva Ultra, po zatrjevanju njenega vodstva, izgubila večino poslov z državnimi podjetji. Tudi s Telekomom, Petrolom, Mobitelom. Revizija, ki jo je leto po volitvah v skupini Telekom opravila revizijska hiša Deloitte, je v podjetju Telekom ugotovila nepravilnosti, vendar te niso bile povezane z Ultro. »Pri poslovanju Telekoma Slovenije in Mobitela z družbo Ultra ni bilo nobenih nepravilnosti, niti jih ni odkrila nobena revizijska hiša,« pravijo v Telekomu in dodajajo, drugače kot pri Ultri, da so s tem podjetjem poslovno vseeno sodelovali. Do 3. maja 2007.
A kakorkoli, predvolilna politična gesla o korupciji in Gregorju Golobiču v štirih letih Janševe vlade niso imela pravnega učinka. Ni bilo ovadb, obtožnic, pravnomočnih obsodb. Čeprav je prejšnja vlada napovedala boj z gospodarskim kriminalom, čeprav je ta boj napovedalo tudi tožilstvo, čeprav je o gospodarskem kriminalu govoril pravosodni minister Lovro Šturm.
Minilo je skoraj pet let, vmes se je zamenjala vlada, Golobič se je vrnil v politiko, vstopil v vlado, pred vrati so nove volitve, zdaj v evropski parlament. In tudi tokrat se je sredi razpravljanja o ekonomski smiselnosti posojil, politični odgovornosti in samoomejevanju od nekod vzela pozabljena Ultra. Anonimko je prva pograbila RTV Slovenija. Anonimni očitki podjetju so bili prepričljivi. Ultra in njeni sopotniki naj bi bili dobili za okoli 21 milijonov evrov nezavarovanih kreditov. To pomeni, da naj bi jim bila NLB kredite podelila brez ustreznih varovalk, zgolj na lepe oči. »Odgovor za milijon dolarjev je, kako nekdo dobi kar 21 milijonov evrov kredita, ne da bi ga ustrezno zavaroval,« se je dramatično spraševal mlad novinar na TV Slovenija. »Tile podatki so skorajda bolj zastrašujoči za Ljubljansko banko kot pa za Ultro,« je dejala voditeljica Odmevov. Oglasila se je tudi politika. Mirko Zamernik, kandidat za evropskega poslanca na listi SDS, je predsedniku vlade Borutu Pahorju poslal pismo o šokantnih razkritjih o »enormno visokih kreditih brez vsakih zavarovanj«.

Zavarovana posojila

Kakšna je druga plat, resnica podjetja Ultra? Tako dramatična, kot jo je predstavila nacionalna televizija, ni. Celotna skupina podjetij je zadolžena za slabih 6 milijonov evrov. Ti krediti so, tako pravita NLB in Ultra, ustrezno zavarovani. Z bianco menicami, s hipotekami, z osebnimi poroštvi vodstva družb, z zastavo terjatev do naročnikov. Pod hipoteko naj bi bili, tako trdijo v podjetju, poslovni prostori v Zagorju v velikosti 2900 kvadratnih metrov in 6000 kvadratnih metrov veliko zemljišče. Zavarovanje z osebnimi poroštvi pomeni, da bi ob nezmožnosti plačila kredita banka zasegla celotno premoženje vodstvu družbe, tudi hiše članov vodstva, banka pa bi ob črnem scenariju postala tudi lastnica podjetja. So bila zahtevana dovolj visoka poroštva? »Ljuba Marija, govorimo o dvakratni, še več kot dvakratni vrednosti posojila,« pravi Miloš Urbanija, ustanovitelj in lastnik podjetja. »Kaj pa lahko še naredim, lahko grem v NLB in zahtevam vse evidence znotraj tega procesa, pa boste videli, kaj je res in kaj ni.« Je podjetje Ultra pripravljeno razkriti vse kreditne pogodbe? »Z veseljem, lahko jih tudi pokažem, morda jih tudi bom, s tem nimam nikakršnih težav. Poglejte, gre za krog, na eni strani smo mi in banka, ki pravimo nekaj, na drugi strani pa TV Slovenija. Nekdo v tem krogu nima prav.« Urbanija je napovedal, da bodo tožili medije, ki naj bi bili napačno poročali o kreditih njegovega podjetja in jim s tem povzročali poslovno škodo. »Moja bitka je približno takšna: kot če bi šel na balkon, vzel blazino in jo raztrgal, perje bi zletelo po ulici, vi pa bi rekli, daj, Miloš, zberi perje in ga prinesi nazaj, napolni blazino. To je zgodba o laži.«
Na TV Slovenija zmote ne priznavajo. Rajko Gerič, odgovorni urednik informativnih oddaj, pravi, da so informacije preverjali pri več virih, da so se z zgodbo ukvarjali nekaj dni. »Kot odgovorni urednik stojim za vsako črko, ki smo jo objavili. Izredno se veselim tožbe, v kateri bomo lahko dokončno preverili svoje navedbe in dokaze zanje.«

Politične vešče

Afera je namenjena Gregorju Golobiču, ki je bil nekoč zaposlen v Ultri. »Če bi vedel, kakšne bodo konsekvence tega, da je Golobič prišel v podjetje, bi to storil še enkrat, in to še z večjim ponosom,« pravi Urbanija. »S krediti nimam popolnoma nič, kot razumem, so bili dolgoročni najeti, še preden sem prišel v Ultro, kratkoročni pa so letošnji, ko mene v Ultri že nekaj časa ni bilo več,« pravi Golobič.
Izvore zgodbe Golobič vidi drugje, ne samo pri politiki, pač pa pri ljudeh, ki naj bi jim nova politika stopila na prste. »Na neki način je enako kot pred petimi leti. Le da je akterjev več in so malo drugačni. Janša nekoč ni vedel, kaj govori, kakšna so dejstva, sedaj to ve, saj je v štirih letih uporabil vsa sredstva, da bi v Ultri našli karkoli nezakonitega.« Po Golobičevem mnenju pa so danes drugačne tudi okoliščine. »Nekateri fantje, združba, ki je dobro sodelovala s SDS, danes poskušajo prek neke druge stranke, ki ni LDS, vplivati na vlado. Govorim o tistih veščah, ki se vedno spreletavajo od največje vladne stranke do največje vladne stranke. To so posamezniki, ki jih je strah, da se bo razkrilo, kaj so počeli v upravah, nadzornih svetih. Zato so dali ven prirejene, ponarejene podatke o višinah kreditov, o zavarovanjih. Na drugi strani so tudi razni tajkuni, ki imajo v nekaterih medijih svoje ekspoziture.«

Konflikt interesov

Katera je tista stranka, ki ni LDS, ni težko ugotoviti. Pred dnevi se je v parlamentu oblikovala nenačelna koalicija, Luka Juri in Dejan Levanič, dva mlada poslanca SD, sta skupaj s SDS nasprotovala vladnemu predlogu, naj se področje elektronskih komunikacij prenese z gospodarskega ministrstva na visokošolsko. Na visokošolskem ministrstvu je sicer že direktorat za informacijsko družbo, zato se je zdelo vladi smiselno, da Lahovnikovo ministrstvo formalno še upravlja Telekom in Pošto, na Golobičevem ministrstvu pa naj bi skrbeli za regulativo in nadzor. Lobnikar, državni sekretar z ministrstva za javno upravo, pravi, da je pač treba »področje združiti z elektronskimi komunikacijami v eno področje, tako kot je že bilo pred leti, npr. pod okriljem ministrstva za informacijsko družbo«.
Morda - a pojavila se je težava. Eden od odvodov sveže afere Ultra je podatek, da je Gregor Golobič 10-odstotni lastnik nizozemskega podjetja Ultra Sum, ki je 70-odstotni lastnik slovenske Ultre. Ultra se med drugim ukvarja tudi s telekomunikacijami, razvila je recimo sistem M-pay, ki je v Sloveniji znan kot Moneta. Gre torej pri Golobiču za konflikt interesov, ker bo na njegovem ministrstvu deloval direktorat, ki sprejema zakonodajo o elektronskih komunikacijah? »Konflikt interesov bi se pojavil, če bi imel minister neposredne pristojnosti na področju, s katerimi se ukvarja neko podjetje. Minister bi se moral v tem primeru izločiti iz odločanja. Seveda pa je to odvisno od vsakega posameznega primera,« na načelni ravni pojasnjuje članica komisije za preprečevanje korupcije Barbara Lavtar. Vsak od ministrov je sicer lastnik nekega premoženja. Že sedanji zakon nedvoumno določa, kaj je konflikt interesov, nastajajoči zakon o integriteti v javnem sektorju pa naj bi to urejal še natančneje in strožje.
Nekdo iz vlade je bistveno ostrejši. »Sporno je samo z vidika politike. Z združevanjem na ministrstvu za visoko šolstvo se odpravi velika nevarnost iz časov prejšnje vlade, ko je minister Vizjak uporabljal regulativni organ, da mu je prirejal pravila tako, da bi lahko prodal Telekom Slovenije. Če bi se to zgodilo, bi bil danes Telekom v stečajni masi Islandije. In kaj se dogaja sedaj? Želijo le, da bi šel ta organ kam drugam, recimo na ministrstvo za promet, ki ga vodi Patrick Vlačič.«

Žal mi je

Kljub vsemu pa je Golobič naredil politično napako. Javnosti je prikrival svoje lastništvo Ultre. Še več, ko so ga spraševali, katere delnice ima v lasti, lastništva Ultre ni omenjal. Lastništvo je sicer prijavil komisiji za preprečevanje korupcije, o Ultri pa je javno molčal, sam pravi, »ker ni želel, da bi se ime tega podjetja vpletlo v jesensko predvolilno bitko«. A se je zmotil, pol leta kasneje se mu je prikrivanje vrnilo kot bumerang. »Spraševali so me o delnicah, a podjetje na Nizozemskem ni delniška družba, imam pa soustanoviteljski delež, v podjetje sem vložil kakšnih 2400 ali 2500 evrov,« pravi Golobič. »Ustanovili smo ga skupaj. Menedžment Ultre. Zato, ker se posel globalizira. Zato, ker je bilo slovensko domače okolje do Ultre sovražno. Zato, ker je tedanji predsednik slovenske vlade prepovedal kakršnokoli poslovanje družb, na katere je imela vpliv politika, z Ultro.« Golobič priznava, da je naredil napako. Žal mu je, da je zavajal javnost, pravi, da bo premislil, ali bo še ostal v politiki.
V podjetju Ultra sicer niso podrobneje pojasnili, kaj je pravi razlog, da je nizozemsko podjetje Ultra Sum postalo solastnik podjetja Ultra. Trdijo samo, da je bila »družba na Nizozemskem ustanovljena z namenom hitrejšega prodora Ultrinih tehnologij na tuje trge«. Grozdi podjetij prenašajo lastništvo sem in tja zaradi različnih razlogov. Včasih zaradi legitimnih poslovnih odločitev, včasih pa tudi zaradi računovodskih akrobacij in izogibanja davkom ... Ultra je sicer lani 33 odstotkov celotnih prihodkov ustvarila v Sloveniji, preostale pa v tujini. Celotna skupina Ultra pa je leta 2008 v Sloveniji ustvarila 28 odstotkov celotnih prihodkov, preostale pa zunaj države.

Mediji v rokah politike

A ponovimo, zgodba o razkritem deležu, o organizaciji dela v vladi, o regulativah in kreditih, o prikritem lastništvu je pravzaprav zgodba o medijih. In o manipulacijah. Afera Ultra se ni pojavila sama od sebe. Tisti, ki so jo lansirali v javnost, so imeli v zvezi s tem politični ali poslovni interes. S čimer načeloma ni nič narobe - narobe je, da so se navedbe o tem, da krediti niso zavarovani, izkazale za napačne. Napačne so tudi navedbe o višini kreditov. Edino, kar se je izkazalo za resnično, je to, da je Golobič solastnik Ultre. Pa še tega niso razkrili novinarji, niti avtorji anonimke, ampak podjetje in politik sam.
Golobič je dan po prvi objavi novice o kreditih napadel TV Slovenija. »Tega si ni mogoče razlagati drugače, kot da očitno vedo, da razširjajo politično motivirane neresnice in s tem tudi izpričujejo svoj odnos do poslanstva nacionalne televizije.« Je šel Golobič predaleč, ali ni stvar politične higiene, če politik, ki je Janšo vseskozi obtoževal, da ureja medije, medije napada tudi sam? »Zakaj tega ne bi smel reči? Ker politik pač ne sme komentirati medijev? Poimenoval sem izdelke s pravimi besedami. Tudi jaz se bom morda pridružil nekaterim tožbam. In tudi jaz bom nekatere prispevke prijavil na častno novinarsko razsodišče.«
Danes še ni jasno, kakšna bo Golobičeva politična prihodnost. Stranka ga podpira, podpora javnosti bo vidna v nedeljo. Če bo Golobič resnično zapustil politiko, bo to zelo nenavadno. Slovenski politiki so javnost bolj zavajali, nekateri so celo odkrito lagali, pa se zaradi zavajanja in laži nobeden ni poslovil od politike. Janez Janša ni nikoli priznal, da je prepisal del govora Tonyja Blaira, še več, po razkritju je poskusil z novim zavajanjem. A primerov je še veliko.
In Ultra? »Prišel sem v fazo apatičnosti, ne vem, kaj bi morali še objaviti, da bi bil res prizadet. Kdaj pa so naslednje volitve? Takrat sem prepričan, da bomo spet v medijih. Takšen je kalejdoskop življenja,« pravi Urbanija. Sicer pa, če Ultra resnično želi, da podjetje zaradi političnih afer ne bi bilo več na prvih straneh časopisov, mu ne preostane drugega, kot da se ne prijavi na noben razpis, ki ga sofinancira država. Takšen je pač politični kalejdoskop, v katerega je ujeta Slovenija. Da ne bo pomote, gre za dve ločeni zgodbi, eno o politični uporabi medijev, drugo o politikovem zavajanju. Golobič bi seveda moral, še posebno, ker pridiga o novi politiki, svoje lastništvo takoj razkriti.