4. 6. 2009 | Mladina 22 | Politika
Med jezo in upanjem Evropejcev
Po raziskavah Evrobarometra so za Evropejce bistveni mir, spoštovanje človekovih pravic in delujoča socialna država. To pričakujejo od EU. Vse ostalo je za Evropejce le (neo)liberalni blef, razkošje, ki lahko pride za povrh.
© Dare Čekeliš
Volitve v evropski parlament, ki v državah članicah Evropske unije potekajo od 4. do 7. junija, je treba vzeti resno, prepričujejo ljudstvo strankarski voditelji povsod po Evropi. Toda hkrati ne pokažejo zanje ravno velike vneme, pa tudi volilne kampanje so manj stresne. Zato ni čudno, če jih ljudje jemljejo kot drugorazredne. Tudi sami kandidati za evroposlance so razpeti med evropskimi in nacionalnimi temami. Celo tisti, ki so že bili v evropskem parlamentu, se sprenevedajo in igrajo na nacionalne karte, da bi pridobili čim večjo podporo volivcev.
Računica je preprosta. Dr. Samo Uhan s FDV pravi: »Kandidat, ki ne bi izpostavil povezave nacionalnih interesov in Evrope, se sam izloči iz igre. Večina kandidatov, z redkimi izjemami, zato volivcem 'zamolči', da bodo v evropskem parlamentu pravzaprav zastopali barve politične opcije, ki ji pripadajo, ne pa držav, iz katerih prihajajo.« Tako ravnajo tudi zato, ker so volivci državljani EU apatični, saj se ne prepoznajo v konkretnih odločitvah tega velikega transdržavnega kolosa. Večina »evropskih« tem je za državljane oddaljena od njihovega življenja, problemi se zdijo abstraktni, po drugi strani pa je usposobljenost volivcev za razumevanje političnih tem razmeroma nizka.
Zato je pozivanje predstavnikov EU, pa tudi skupen poziv francoskega predsednika in nemške kanclerke, naj se državljani udeležijo volitev, svojevrsten cinizem. Ko namreč obljubljajo demokratično in močno EU in v njej demokratično izvoljen parlament, ki bo dobil z Lizbonsko pogodbo še več pristojnosti, pa s svojimi konkretnimi, tudi protekcionističnimi ukrepi spodjedajo to skupnost. Toda v resnici EU korak po koraku razlašča nacionalne države, ki ostajajo gole in bose, brez temeljnih atributov države. »Le na fiskalnem področju je država še ohranila svoje pristojnosti,« pravi dr. Jože Mencinger. Vse druge pomembne odločitve sprejemajo v Bruslju, nacionalni parlamenti pa le potrjujejo že vnaprej dogovorjene sklepe.
Takšna evro-nacionalna vladavina pa v resnici omogoča mnogo sprenevedanja in prevalitev odgovornosti z nacionalnih institucij na evropske ter obratno. Nacionalne politične elite, ki so vendarle bližje ljudem, izkoriščajo takšna razmerja v svoj prid, zato ne preseneča, da ustanove EU v percepciji ljudi ne kotirajo visoko. Pravzaprav so ljudje nanje jezni, kajti če kaj ne ustreza ljudem v državi, se lahko nacionalni politiki hitro izgovorijo, češ da je Bruselj tako sklenil. Dr. Vlado Miheljak na to odgovarja, da se »institucije EU ubadajo s podobnimi problemi kot institucije nacionalnih držav. Vsaj za nove članice iz postkomunistične Evrope lahko to rečemo. To pomeni, da je zaupanje izredno nizko. Prenizko, da bi imele ustrezen javnomnenjski 'mandat'. Drugače je v starih članicah, kjer je z nekaterimi izjemami (npr. Italija) zaupanje v institucije nacionalne države solidno visoko, zaupanje v evropske institucije pa nizko«. In odziv volivcev bo bržkone temu ustrezen.
Seveda ne gre zgolj za umetno ustvarjanje razkoraka med interesi nacionalne države in EU. Dogajanje na evropski politični sceni ponuja dovolj razlogov za jezo Evropejcev. Upravičeno jezo. V času najhujše gospodarske in finančne krize, ki je spravila ob delo na milijone ljudi, se kandidati za poslance v predvolilni retoriki ukvarjajo z drugorazrednimi temami. Vsa stvar pa je začinjena še z neokusno visokimi poslanskimi plačami, različnimi bonitetami, razkrivanjem špekulacij z javnim denarjem in zlorabo proračunskih sredstev. Odgovori poslanskih kandidatov pa so nebogljeni. Tudi med slovenskimi kandidati za evropske poslance so se pojavili »dobri« samaritani, ki so »spoznali«, da jim dobre plače omogočajo početi dobra dela, in obljubljajo del plače za različne humanitarne sklade in štipendije.
Toda evropski volivci bi morali biti zares besni predvsem zato, ker so prepustili svojim nacionalnim političnim elitam in administraciji EU, da so jih speljale na pot razvoja, ki se jim zdaj pred očmi sesuva v prah. Opozorila kritične znanosti in javnosti, da bodo posledice neoliberalističnega, pohlepnega in socialno neodgovornega razvoja po njegovem zlomu hude, niso zalegla. Bruseljska administracija sicer ponuja Evropejcem množico stvari, ki jih ne potrebujejo. Tudi debelino paradižnika in obliko kumaric predpisuje. (Ne)hote pa presliši opozorila, tudi v raziskavah javnega mnenja, da Evropejci zahtevajo od nje najprej zagotovitev miru in spoštovanje človekovih pravic. Še bolj kritični pa so Evropejci do EU zato, ker je zanemarila tradicionalno vlogo evropske socialne države in se kot transnacionalna tvorba ni bila sposobna zoperstaviti deregulirani logiki neoliberalizma. Ne nekoč in v boljših časih. Ampak zdaj in tukaj. V času krize. Zaradi tega so Evropejci jezni na komisijo, svet ministrov in parlament. Vse ostalo je za Evropejce le (neo)liberalni blef, razkošje, ki lahko pride za povrh.
In ker političnim elitam EU in njenih članic ni uspelo pravočasno zaznati, kam vodi neoliberalistična pot razvoja, so v precepu. Z nalaganjem polen na ogenj neoliberalizma so skupaj z drugimi pripeljale svet na rob gospodarske in socialne vzdržnosti. Povzročile strah med ljudmi. Temu pritrjuje tudi dr. Samo Uhan ko pravi, da »jeza ljudi niti ni usmerjena v posamezne institucije EU, ker jih niti ne poznajo, temveč v EU kot celoto. Če pogledamo aktualen primer gospodarske krize: v razmerah, ko naj bi se izkazal evropski način razmišljanja o reševanju težav, povezanih z gospodarsko krizo, ki naj bi temeljil na večji socialni pravičnosti in razumevanju potreb državljanov, kar je vendarle del evropske politične tradicije, se izkaže, da je EU predvsem v zadnjem desetletju povsem nekritično prevzemala neoliberalni model in po zaslugi prevlade desne politike v parlamentu krepila t. i. kulturo tveganja, z manj sociale, s privatizacijo javnega sektorja itd., kar v sedanjih razmerah nekatere šibkejše kategorije prebivalcev izpostavlja izjemnemu tveganju. Del evropskih politikov rešitev za težave zato ponovno vidi v krepitvi nacionalne države in njenih institucij«.
Toda takšen preobrat bi bil za Evropo, ki je z EU vendarle pokazala, da je skupaj sposobna razreševati težje gospodarske probleme, katastrofa. Čeprav se evroskeptična retorika pred sedanjimi volitvami krepi, pa vendarle ne gre za držo prevladujočega toka. Dr. Miheljak pravi, da je sicer »evroskepticizem legitimna drža posameznih interesnih skupin, toda večji problem nastane, ko so evroskeptične celotne nacionalne države kot članice. Te jemljejo celotno zvezo za talca. Tako denimo pogosto Poljska, Velika Britanija, najbolj pa seveda Irska. Ker sistematično razbijajo duh skupnosti, hkrati pa ne izstopijo, načenjajo celotno skupnost«. Zanimiv je pogled na predvolilno kampanjo v deželah, kjer so leta 2005 zavrnili Pogodbo o ustavi za Evropo. Nizozemske volivce je leta 2005 na referendumu o evropski ustavi najbolj motila preveč neoliberalna smer razvoja Evrope, vendar se je tam evroskepticizem celo okrepil. Volivci svoji vladi zamerijo, da si prednje ni upala z Lizbonsko pogodbo in jo je potrdila le v parlamentu. Po besedah Jana Roodsa, vodja programa evropskih študijev na univerzi v Haagu, se »v primerjavi z Dansko profilirani politiki neradi odločajo za odhod v Bruselj, kar volivci razumejo kot znamenje, da evropske volitve niso zelo pomembne«. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Franciji, vendar pa zdaj ponujajo na evropskem političnem parketu nekaj bolj prepoznavnih politikov, kar daje slutiti, da mislijo zdaj z Evropo resneje.
Najvidnejši evropski voditelji pozivajo na volitve. Za temi pozivi ni le volja za zmago »svoje« politične opcije, ampak tudi strah pred nevarnostjo, da bi se preveč okrepile skrajno desničarske stranke in tiste, ki z večjo skepso gledajo na prihodnjo združeno Evropo. Sedanja gospodarska in politična kriza je naravno gojišče, tako uči zgodovina, za nastop radikalnejših političnih grupacij tudi na institucionalni evropski politični sceni. Bojazen pred okrepitvijo t. i. politike nacionalnega refleksa v EU, ki jo evrobirokrati označujejo kot nasprotje evropskim integracijam, je upravičena. Tudi zato, ker skrajno desničarske stranke iz mandata v mandat krepijo svojo prisotnost v evropskem parlamentu. Zdajšnji rezultati raziskav javnega mnenja kažejo, da se bo tudi tokrat prebila v parlament tujcem sovražna Le Penova Francoska nacionalna fronta, tokrat tudi Britanska nacionalna stranka Nicka Griffina, ki je v središče volilne kampanje postavila »svinjsko« ravnanje poslancev z davkoplačevalskim denarjem. Nigel Farage, vodja druge britanske evroskeptične stranke UKIP (Britanska stranka za neodvisnost), želi spraviti Britanijo iz Evropske unije. Napovedujejo mu celo 15 odstotkov glasov na volitvah. Tudi na Nizozemskem, ki ima 25 poslancev, pridobiva vse večjo težo stranka Geerta Wildersa. V njenem volilnem programu najdemo ostra protimuslimanska in protipriseljenska sporočila in celo zahtevo za izključitev Bolgarije in Romunije iz EU. Že ta šopek evroskeptičnih strank zgovorno kaže na jezo Evropejcev do načina delovanja EU.
Izstopajoča po glasnosti in politični profiliranosti pa je skupina Libertas. Njeni zametki so nastali na Irskem, financirala pa naj bi jo tudi ameriška orožarska industrija, ki ji ni po godu preveč povezana Evropa. Doslej največji uspeh je Libertas zabeležila s svojim angažiranjem proti irski potrditvi Lizbonske pogodbe. Njen voditelj, irski finančni mogotec Declan Ganley, je pred dnevi dejal, da stranka Libertas kandidira za evropski parlament s šeststo kandidati po vsej EU. Nastopajo s populističnimi gesli in v slogu ameriških predvolilnih kampanj, vendar brez jasnega programa. Ganley pravi, da je sicer za Evropo, a po njegovem je »panevropska kampanja Libertasa izraz protesta proti nedemokratični Lizbonski pogodbi in neizvoljenim birokratom v Bruslju, ki bi najraje videli, da jim ne bi bilo treba nikoli Evropejcev prositi za njihov glas«. Za »demokratično« retoriko Libertasa pa se skriva znana in, upajmo, že presežena politika neoliberalnega razvoja Evrope, ki se po Uhanovem mnenju »napaja« s »partikularnimi populizmi, ki jih najdemo v posameznih članicah. Paradoksalno in tudi licemersko je, da poskušajo kariero v Evropi narediti politiki, katerih edina točka njihovega političnega programa je nasprotovanje Evropi. Seveda je pojav skupine Libertas povezan z nezadovoljstvom, ki je mešanica domačih frustracij in neustreznega evropskega odgovora nanje«.
Drugače in zanimivo pa se je lotil svoje kandidature Danec Johannes Lebech, sicer socialni liberalec, ki z vlakom križari po osmih državah EU in pridobiva glasove za svojo stranko. Javnosti kaže, kako bi morale potekati prave evropske volitve. Po njegovem bi morali Evropejci imeti možnost voliti tudi kandidate iz drugih držav za evropski parlament in »upa, da bodo volivci v meni videli v Evropo noro zaverovanega Evropejca«.
Tudi Mojca Drčar Murko, dosedanja evropska poslanka v svojem pozivu k udeležbi na volitvah opozarja, da v prvotnih državah članicah tožijo o utrujenosti in si domišljajo, da bi jim bilo bolje v domnevno varnejšem zatišju zahodnoevropskega trga. V na novo pridruženih članicah ne skrivajo razočaranja, da se velika pričakovanja niso uresničila, in težave radi pripišejo »Bruslju«. V obeh delih Evrope je v zraku vprašanje o smislu nadaljevanja združevanja celine. Opozarja, da »bi EU za dolgo časa obtičala v dvomih, če bi bilo premajhno zanimanje evropskih državljanov za volitve mogoče razložiti kot odmik od 'evropskih idej' in kot namig za iskanje rešitev v okviru posameznih držav. Vrnitev domov je nemara kratkoročno privlačno geslo, a za tako majhno državo, kakršna je Slovenija, je v danih mednarodnih razmerah zelo tvegano, morda celo usodno«. To so stare dileme, saj so jih imeli tudi t. i. očetje Evrope, vendar so v »Poslanici Evropejcem« že leta 1948 med drugim zapisali: »Nobena od naših držav ne more resno upati, da bi lahko sama ubranila svojo neodvisnost«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.