4. 6. 2009 | Mladina 22 | Politika
Leva? Desna! Leva? Desna!
Zamenjam Titovo ulico za Marxovo pot
Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Levi in desni odklon - oba sta slabša!
(Stalin)
S Slavojem Žižkom je mogoče samo soglašati, da niti evropske niti slovenske »levice« ni mogoče pisati brez narekovajev, saj na krizo kapitalizma odgovarjata s podrejanjem kapitalu. Prav tako mu je mogoče pritegniti, da se krah slovenske »levice« jasno kaže v nemoči, da bi bila priznala krivdo partije za povojne poboje, in v paglavem ponovnem imenovanju ulice po Titu. V nadaljevanju bom poskusil pokazati, zakaj se je »levica« v Sloveniji spotaknila in telebnila ob tem dvojem.
Kaj je politično elito »levice«, rojeno večinoma po vojni, oviralo, da ni mogla pobojev raziskati, analizirati, premisliti, se nedolžnim opravičiti in umrle pokopati? Če tega niso zmogli prej, zakaj ne v drugi polovici 90. let, v času prve Drnovškove koalicije, ko bi lahko bili obračunali s preteklostjo na samostojno izbran način? Odgovor ne more biti krilatica, ki so jo nova družbena gibanja (če se ne motim, je bila domislica Mastnakova) sredi 80. let zabrusila Novi reviji in Spomenkinemu lansiranju teme narodne sprave v center slovenske politične domišljije, da namreč vse to, beli in rdeči, narod in tisočletne sanje, »niso naši boji«, ampak so, kot je pela skupina Laibach, to »sami tuji boji, mi pa bi bili radi svoji«. Prav tako ni dovolj meniti, da je takrat imela LDS (ki s poboji ni imela nič) pač ideološko premoč nad komunisti, ki so si do takrat že oblekli združeno listje, in bi jih upravičeno lahko šteli vsaj za dediče kolektivne krivde.
Ključno je, da je takratna »leva« koalicija kot tranzicijska oblast nadaljevala družbeni proces privatizacije in postsocialistične akumulacije kapitala, ki se je pravzaprav začel že pred Demosovo prvo osamosvojitveno vlado, formalnopravno še v socializmu in v SFRJ. Načelovala je tvorbi novega kapitalističnega vladajočega razreda. Utelešala je torej družbene sile, za katere je Titova in Kardeljeva KP po letu 1945 želela verjeti, da jih bo uničila, če fizično iztrebi osebe, ki so takrat po muhah zgodovine naključno utelešale »antikomuniste« in »buržoazijo«. Zgodovina se nam je maščevala za vulgarni, nedialektični materializem in za historični idealizem jugoslovanskega boljševizma. Vulgarni materializem zato, ker so pozabili, da razredi niso le konkretne osebe, za katere se, recimo, ve, ali so npr. imele cukrarno v lasti, ali pa so v njej umirale za jetiko; razredi se rojevajo v družbenih bojih in ponovno formiranje kapitalov pač formira kapitaliste tudi iz komunistov, če so v pravem trenutku na pravem mestu pripravljeni zamenjati partijsko knjižico za lastninski certifikat. Historični idealizem, ker so se v vodstvu KPJ 1945 pač morali ščipati v lice, da so lahko verjeli sami sebi, da so iz peščice preganjancev, ki niti v Moskvi niso vedeli, ali bodo preživeli, postali predstraža Zgodovine in so s poboji utrdili svojo vero na temelju kolektivne krivde. Porušili so mostove za seboj, pobili so sovražno preteklost, da bi odkorakali v prihodnost.
Tako leve kot desne vlade v samostojni Sloveniji so soglasno izpeljale glavne točke tranzicijskega programa, od denacionalizacije do vstopa v Evropsko unijo in v Nato, in se tudi danes razlikujejo kvečjemu v finesah politične taktike, ne pa v tem, da skladno z EU podrejajo družbene cilje zahtevam kapitala po ponovnem zagonu globalne mašine za prekomerno produkcijo blaga. Države v tem trenutku nastopajo kot agencije za podrejanje vseh družbenih sil najmočnejšim kapitalskim interesom na njihovem ozemlju, zato se družbena moč še bolj nevarno koncentrira in uhaja izpod nadzora, saj državni aparati razpolagajo z represivnim in ideološkim aparatom v funkciji nadomestnih kapitalistov, ki sproti in vnaprej razlaščajo podrejene, od malih in srednjih podjetij prek javnega sektorja do abstraktnih anonimnih »davkoplačevalcev«. Družbene razmere, kakršne vladajo v Sloveniji že 20 let, poznajo samo sredino. »Levica« je samo prometni znak, saj ni prikladno obe, opozicijo in koalicijo, imenovati »desnica«.
Zdaj smo na odločilni točki. Prav zato, ker med njimi ni razlike, je treba vedno znova priklicevati iz steklenice duha preteklosti, da nas opremi z rdeče-belimi etiketami, da se razlikujemo vsaj po zmerljivkah, saj se ve, kdo je farški in kdo je komunajzar. Da ne bo nesporazumov: državljani te dežele smo tranzicijo s preobrazbo samoupravljalske tehnobirokratske elite v močnejše krilo nastajajočega kapitalističnega razreda sprejeli samo zato, ker je bilo to manj naporno in bolj ekonomično od druge variante istega, ki nam jo je obetala desnica, ne pa zato, ker bi nas bila pretentala nekakšna tajna združba, udbomafija. Desna različica bi bila še slabša, ker bi se bili »rdeči« povzpetniki silovito upirali »belim«, ker je desnica imela in še ima kratko malo slabše politične, gospodarske in ideološke kadre in ker bi si bili nakopali na glavo še cerkveno ideološko dresuro - vse to skupaj bi bilo za slovenske državljane še bistveno dražje od te variante, ki jo igramo že 20 let. Dokler ne bo realne alternative, so anahronistični ideološki boji za politično elito funkcionalni, ker proizvajajo umetne razlike in nasprotja, ki eliti omogočajo, da monopolizira polje političnega. Ne nehajo se torej zato, ker še vedno opravljajo svojo družbeno vlogo: ideološko prikrivajo temeljno soglasje v slovenski politični eliti. Pri tem jim do popolne bebavosti strežejo mediji, kolikor namenjajo »prepucavanju« med osebami, ki se slučajno kobacajo po stolčkih, neskončno več energije kakor informiranju in razpravljanju o bistvenih družbenih problemih.
»Levica« ni mogla priznati grehov preteklosti zato, ker po svoji družbeni vlogi pač ni levica v prvotnem pomenu družbenih sil, ki bi si prizadevale za preobrazbo kapitalistične družbe v socialistično, medtem ko njena ideološka hegemonija nad delom slovenske družbe temelji prav na iluziji, da »še vedno zagovarjamo iste ideale«. Borci pri tem sprenevedanju sodelujejo, saj zanikajo, da je NOB bil tudi revolucionarno gibanje. V dejanski zgodovini je bil NOB nespodbitno tudi gibanje za socialistično preobrazbo družbe. Koliko partizanov bi pa bilo v NOB, če bi jim bili po vojni obljubljali obnovitev predvojnega reda? Prava levica bi vztrajala, da je njena vrednota oboje skupaj, narodna in družbena osvoboditev. Če se temu odpoveste, ste padli v nacionalizem, k Jelinčiču, in se pridružite desnici v blodnji, da smo pol stoletja živeli zunaj zgodovine, in morate biti pripravljeni, da boste vse, kar doživljate v krizi, morali požreti kot normalen tek dogodkov. Ker »levica« v Sloveniji ne zastopa antikapitalističnih sil, ampak bolj ali manj prevladujočo frakcijo vladajočega razreda, in ker je večinoma relativno mlada, se subjektivno tudi v resnici ne čuti solidarno do nekdanjih komunistov, še manj pa odgovorno za njihova dejanja. Prav pa ji pride, da se šteje za dedinjo zmagovalcev v drugi svetovni vojni, saj se tako lahko identificira z Natom in z Evropsko unijo. Tako se desnica in »levica« v Sloveniji odlično ujemata tudi v svojem odnosu do povojnega obdobja: če je odnos desnice do njega odnos načrtnega poenostavljanja in potvarjanja, ki samosvoj družbeni razvoj socialistične Jugoslavije za nazaj spreminja v neprepoznaven spaček »boljševiškega totalitarizma«, pa je odnos »levice« načrtna amnezija in je najbolj srečna, če so vsa ta leta v oklepaju in se jih po možnosti ne spominjamo ne v dobrem, ne v zlem. Trnuljčica!
Znano je, da se Trnuljčica iz sna, pa naj je trajal 45 let ali pa tisoč, ni prebudila sama. Moral jo je poljubiti princ. In problem »levice« je, da nima prepričljivega princa. Srce ima morda na levi, a princ prihaja z desne. Zdaj lahko pojasnimo zaplet s Titovo ulico.
Simptomatično je, da »levim« ljubljanskim svetnikom, ki so si izglasovali Titovo ulico, niti na kraj pameti ni prišlo, da bi obenem preimenovali Argentinski (!) park nazaj v Leninov park, kar je bil pred tem, ali Miklošičev park spet v Marxov park. Kaj pa bi jih stalo, če bi namenili Marxu košček Poti spominov in tovarištva (nekdanje Večne poti), npr. tam pri živalskem vrtu, Leninu pa bi pustili kakšno slepo ulico na Rakovi jelši, ali pa še rajši ploščad pred katero izmed tovarn, kjer so delavci letos postali brezposelni? Ni jim prišlo na misel, ker nostalgija po Titu ni revolucionarna želja po družbeni spremembi, ampak je bonapartistični mit »levice«. Medtem ko ni nobenega dvoma, da Janša na desnici figurira kot voditelj (samo poglejte kdaj, kako zaljubljeno ga gledajo njegovi, kadar govori!), pa Pahor v krizi nasproti opozicijskemu liderju nikakor ne deluje suvereno, ampak z nenehnim opravičevanjem in pojasnjevanjem pa iskanjem partnerja na nasprotni strani deluje kot otrok pri žoganju, ki se ves čas pritožuje, da mu partner noče podati ali pa da ga je spet pofavlal. Da se razumemo: kot človek mi je strpni premier simpatičen; problem je v tem, da njegova šibkost na »levici« zbuja nostalgijo po maršalu. Tito je v tej nostalgiji protipol Janši.
Nostalgija po voditelju Titovega tipa, ki bi udaril s pestjo po mizi in vzel nase odgovornost za dejanja, pa tudi za zločine v naš plus, pa priča, da se tudi na »levici« oblikuje ideološko razpoloženje predfašističnega tipa. Desnica že ves čas investira v Janšo pričakovanja po popravi krivic in poplačilu trpljenja v preteklosti (in ali ni bilo najhujše trpljenje takih podanikov kratko in malo, da so bili pod socializmom pridni in tihi kot miške?). Krepitev želje po avtoriteti se odlično ujema z okrepljeno funkcijo državnega aparata v reševanju kapitalizma.
Zato je skrajni čas, da v Sloveniji začnemo intelektualno razpravo o temeljnih družbenih spremembah. Ta razprava bo morala najprej opustiti in preseči okvir političnega nesporazumevanja, ki se ga grejo parlamentarne stranke in glavni mediji. Sam pojem levice je v Sloveniji tako preobremenjen, da po mojem ni več uporaben. Sicer pa je pomembno, o čem se pogovarjamo in kako formuliramo probleme, ne pa, pod katerim imenom smo se zdajle pripravljeni prepoznati.
Zavračam pa okvir debate, kakršnega poskušata začrtati koncepciji druge republike in »ustava 21. stoletja« obeh Hribarjev. V obeh primerih je domet debate strokovnjaško, pretežno pravniško in filozofsko, formalistično reševanje problemov v idejni sferi. Iz dikcije druge republike veje zatohli vonj po voditeljskih skominah in po »poenostavljeni« vladavini elite, kjer se zamolči, da je med eno in drugo republiko ponavadi kakšen naporen cesar. V drugem primeru sta dobrodošla in upoštevanja vredna volja in spoznanje, da so potrebne temeljne družbene spremembe in razprava o njih. Zadržan pa sem do pričakovanja, da je mogoče in smiselno zajeti njihovega duha v pravni dokument. Potrebujemo dejansko razgibanje javnosti in medijev. Potrebujemo razbitje omejujočih okvirov družbenega in političnega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.