Dr. Jože Vogrinc

11. 6. 2009  |  Mladina 23  |  Politika

Za ped ozemlja

Kar sem iztuhtal, je preveč pomembno, da bi vam še naprej prikrival

Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani

Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev. Predava na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani
© Borut Krajnc

Slovenska in hrvaška elita prisegata pri vsem, kar jima je sveto, da državi druga drugi ne bosta odstopili niti pedi svojega ozemlja. Dolgo sem tuhtal, kaj naj bi tako priseganje pravzaprav pomenilo. Kar sem iztuhtal, je preveč pomembno, da bi vam še naprej prikrival.
Najprej seveda zbode bralca v oko, poslušalko pa v uho starinsko izražanje. Kje smo že nazadnje slišali take besede? Ali ni bilo to še takrat, ko so nam kot otrokom pred spanjem brali pravljice? Kaj je že bilo s Pedenjpedom? Politiki se navadno ne izražajo tako. Govorijo latovščino svoje branže, ki je nekakšen miks pravniške in ekonomistične, za okrasek pa eni rajši razderejo kakšno domačo, drugi pa sežejo v literarno zakladnico. Kaj jih je pičilo, da so naenkrat prešaltali v jezik pravljic za lahko noč? Nam hočejo namigniti, da je to s pedmi ozemlja pravljica za lahko noč? So se spremenili v pravljičarje? Takšno hipotezo zavračam. Kakor je verjetno in je dovolj široko znano, da politiki svojemu narodu z veseljem pripovedujejo pravljice, pa vendar vemo tudi to, da pripovedujejo te vsakodnevne pravljice v svoji navadni latovščini, pri tem pa se ne ozirajo posebej na to, za kakšno priložnost gre. Čemu bi torej o odstopanju ozemlja svoje države sosednji naenkrat spregovorili v besedišču pravljic za otroke?
Ne morem se izogniti sklepu, da očitno mislijo dobesedno. Ne odstopajo niti pedi našega oziroma njihovega ozemlja. A če je tako, se spet pojavijo novi misteriji. Čemu jemljejo za mersko enoto ozemlja mero, ki so jo najbrž nehali uporabljati enkrat vmes med francosko revolucijo in pomladjo narodov? Poleg tega je, kolikor se spominjam iz osnovne šole, ped dolžinska mera, ozemlja pa se v praktični rabi, npr. v geodeziji, merijo s ploščinskimi merami. Ne vem niti, da bi bili kdaj kje uporabljali kvadratne pedi, pa četudi v kakšnih zelo odročnih krajih, npr. v Suhi krajini ali na Velebitu. Mera se mi zdi tudi nekam kratka, pa četudi namerite ped po kakšnih zelo dolgih prstih, da nanese, denimo, za 20 cm. Že površina otroške sobe nanese kar nekaj pedi, iztegnjenih ali kvadratnih. Zakaj bi se mučili s tako kratko mero, ko merimo ozemlje države?! Sploh pa - zakaj bi politiki opustili lepe in praktične mere za take namene, kakor so kvadratni metri in kilometri, da arov in hektarov niti ne omenjam?
Prav malo manjka, pa bi me začele obhajati bogokletne misli, da naši (in njihovi) voditelji mogoče niso tako modri, kakor nedvomno so, ampak jim malce manjka kaj vem kje, mogoče v praktičnem zemljemerstvu.
Še bolj se stvari zapletejo, če se vprašamo, katere in čigave pedi imajo možje (no, v glavnem so možje, zato žena ne bom omenjal) v mislih. Ni mi znano, da bi v uradnih listih obeh suverenih republik zadnje čase izšel kakšen zakon, ki bi določal uradno slovensko in hrvaško ped. Bo imela vsaka država svojo? Praktično bi bilo, da bi se odločili oboji za isto. Ampak najbrž ni niti misliti, da bi se Slovenija odrekla svoji pedi, hrvaška pa svoji (če je pravilno hrvaško »pedalj«, se bratskemu hrvaškemu jeziku kajpak opravičujem!)? Kdo bo odločal - Olli Rehn, arbitraža, Haag ali Bog Oče? Ali prepustimo njim, da izberejo svojo ped? Jo sploh imajo? Če ne, kdo jo bo določil, evropski parlament? Združeni narodi? Ali pa imajo gospodje, kadar to pripovedujejo, v mislih vsak svojo ped - predsednik republike svojo, premier svojo, zunanji minister svojo, veleposlanik svojo in tako naprej? Tako vendar ne bo šlo!
Moram priznati, da si na začetku nisem mogel predstavljati, do kako hudih dilem me bo ped za pedjo pripeljalo tuhtanje. Kaže, da sem v slepi ulici. Kaj pa, če bi naredili miselni eksperiment. Predpostavimo, da je ped dogovorjena. Do kod pridemo, če jo uporabimo?
Ne vem, ampak če iztegneš palec in kazalec, kar se le da, skoraj 180 stopinj narazen, pa postaviš palec točno na mejo med državama, potem pa zarišeš s kazalcem polkrog, je to nekam malo ozemlja. Če izračunate ploščino polkroga, boste dobili kakšnih 500 ali 600 cm2. Kadar torej reče npr. g. Marjan, da ne da niti pedi slovenske zemlje, ali to pomeni, da bi dal v najbolj radodarnem trenutku malo manj kakor eno ped? Kaj pa bo sosednja država s tem? Bo postavila tja lonček in vanj majcen kaktus?
Zdaj pa me je začel glodati črv drugega dvoma. Prosim, da se javi kakšen natančen geograf in mi pove, ali so drugod v Evropi meje res tako natančno določene, da je mogoče za sleherno ped ugotoviti, ali je to ped ene ali druge države, ali pa vsake nekaj? Kako je, denimo, v skalah, na drevesu, na morju, sredi reke? Ali je, recimo, hipotetično mogoče mejo med našima bratskima državama določiti dovolj natančno, da ko meja seka, postavimo, sračje gnezdo z dvema jajcema v duplu na smreki, ugotovimo, da je južno jajce njihovo, severno pa naše? Če govorimo v pedeh in o pedeh, potem ne bi smelo biti težav. Potem se lahko pogovarjamo, ali damo drugo jajce Hrvatom ali pa hočemo obe jajci zase. Kaj pa, če meja načeloma ni določljiva na ped natančno? Bojim se, da se v takem primeru tale, pravkar opravljeni miselni preizkus izkaže za ničnega.
Vendar ne, ne bom še takoj popustil. Mogoče sem se namreč zmotil glede načina uporabe dolžinske pedi. Kaj pa, če ped ozemlja pomeni ped globoko v smeri teritorija sosednje države? Če zaradi preprostosti izračuna postavimo, da je meja med sosedama dolga 500 km in da meri ped 20 cm, potem nanese ob vsej meji ozemlja za 10 ha. To pa bi bilo že posestevce, če ne bi imelo tako nerodne oblike. Pomenilo bi, da sta se sosednji državi morda pripravljeni odreči skoraj 0,1 km2. To pa se skoraj že pozna! Je tiste, ki govorijo o pedi ozemlja, kdo pooblastil za to ali govorijo neavtorizirano? So pa že previdnejši tisti, ki ne bi odstopili od ozemlja svoje države sosednji niti cm2! Načeloma bi se dalo oceniti vrednost tolikšnega ozemlja, čeprav zaradi nerodne oblike in lege najbrž ni zazidljivo in čeprav bi se bilo spet treba zmeniti, kako določiti cenilca itn. V bistvu bi se na tolikšnem ozemlju z nekaj truda še najlažje dal zgraditi zid, debel slabo ped. Da bi se potem naslednja stoletja točno vedelo, kje je meja, in bi točno vedeli, da je na drugi strani zidu sosed mejak.
Ampak, kot rečeno, ni zanesljivo niti to, da je mejna črta določljiva dovolj natančno. Glede na to, da se ozemlja (z morebitno izjemo naše in njihove države) merijo v ploščinskih merah, bi teoretično lahko »ped ozemlja« pomenilo kvadratno ped, torej približno 400 cm2. V tem primeru velja podoben premislek kakor prej: znese kvečjemu za keramično ploščico. Če bi Slovenija malce manj kakor ped ozemlja prepustila Hrvaški, bi lahko nanj s skupnimi močmi postavili keramično ploščico in vanjo v obeh jezikih vgravirali npr. napis, da je to ozemlje Slovenija prepustila Hrvaški v prid trajno in tradicionalno odličnih medsosedskih odnosov. Razume se, da bi tudi sosednja država ravnala enako in bi malo manj kakor ped svojega ozemlja prepustila naši državi, tja bi postavili keramično ploščico itn. po protokolu, kakršen je pač v navadi pri tovrstnih obredih.
Nebodigatreba, kakršen sem, me takoj obide lenuharska - zlasti pa izdajalska! - misel, da vse skupaj morebiti sploh ni vredno tolikšnega truda. Prosim, da štejete to misel za misel, ki sem jo sam umaknil iz obtoka, ker bi jo kdo upravičeno utegnil imeti za ne dovolj domoljubno.
Skrajni čas je torej, da nehamo s praznimi marnjami in se lotimo problema dialektično. Postavimo v oklepaj, kolikšna je ped, koliko razsežnosti ima (eno ali dve) in kdo komu ne bi odstopil niti pedi (ampak manj, kakor je implicirano). Ohranimo iz naše podmene trdno verovanje v dobro voljo in dobre namene obeh strani. Nobena ne bi dala drugi niti pedi svojega ozemlja. Ali pa sploh potrebujemo - če hočemo vendarle ohraniti vero v zdravo pamet in možnost kompromisa - podmeno, ki smo jo doslej vseskozi priznavali in sklepali na njeni podlagi: namreč, da sta bratski državi pripravljeni na kompromis v pravljični dimenziji malce manj kakor ene pedi?
V resnici te podmene ne potrebujemo! Dialektika veleva in omogoča, da se položaj izboljša takoj, ko situacijo zaostrimo. Postavimo, da se državi sploh nista pripravljeni pogajati o odstopanju ozemlja sosednji državi. Naj bo! Naj državi škripata z zobmi, sikata in se penita! Mi bomo prijateljsko črpali dobiček prav iz tistega, kar je sporno.
Rekli bomo takole: ne glede na to, ali sega slovensko ozemlje samo onkraj Jorasove hiše ali pa noter do Mirne, bodi to slovensko (da dostopa na odprto morje niti ne omenjam posebej). In bodi, v skladu z maksimo hrvaške države, da teče meja po sredi Piranskega zaliva, da je njihova Sv. Gera itn., vse to hrvaško. To je stara, znana in pravična rešitev: kondominij. Sporna ozemlja naj hkrati pripadajo obema državama. Sitnosti, kakršne bi nastopile zaradi schengenske meje ipd., bodo v resnici odpadle same po sebi, saj bo Hrvaška postala članica EU in schengenskega območja prej, preden se bodo strokovnjaki skupnih komisij obeh držav utegnili sestati in dogovoriti, katere te sitnosti sploh so.
Nesoglasja med strokovnjaki v vsaki izmed obeh držav in v obeh skupaj glede tega, koliko ozemlja je spornega in katero ozemlje to je, prav tako niso nepremostljiva ovira za dosego sporazuma. Nasprotno! Peljejo nas v pravilni smeri, nasproti spoznanju, da je daleč najtrdnejši sporazum mogoče doseči, če sta državi druga do druge do konca radodarni in sta pripravljeni prepustiti druga drugi celotno svoje ozemlje. Slovenija da Hrvaški Slovenijo, Hrvaška Sloveniji Hrvaško. Tako bi bili stoodstotno zanesljivo obe državi suvereni na celotnem ozemlju lastne države in o tem ne bi mogli dvomiti niti najhujši šovinisti (pardon, največji domoljubi!). Temu se z drugo besedo reče združitev.
Ob tem spoznanju sem končno doživel razsvetljenje. Prav to je tisto, za kar si že dolga leta prizadevata politični eliti Slovenije in Hrvaške! Na vso moč se trudita, da bi se naša naroda, ki sta vedno doslej živela v miru in slogi in brez ozemeljskih apetitov po koščkih sosednje države, združila v državi, ki bi bila obenem Jadranska Slovenija in Alpska Hrvaška. To je tisto, kar si eliti želita, da bi se posvetilo državljanom!
Če se namreč ne združimo, bo nujno tisto, kar se očitno zdi elitama obeh dežel še neskončno bolj grozno: kompromis! Ampak to je tabu! Tega nisem zapisal! Vrnimo se v pravljico! Poslušajmo rajši še naprej pedenjpede!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.