Darja Kocbek

11. 6. 2009  |  Mladina 23  |  Svet

Roubinijevih devet točk

Politiki v drugi polovici leta optimistično napovedujejo okrevanje gospodarstva, ekonomist Nouriel Roubini pa navaja devet razlogov, zakaj se hitrega okrevanja ne gre veseliti

O nadzoru in regulaciji finančnega sistema, ki bi preprečila špekulacije, zaradi katerih je bil na robu propada, se prerekajo finančni ministri članic EU. Prihodnji teden bo to predvidoma tudi ena od tem razprav voditeljev držav članic na vrhu EU. Prepirajo se v času, ko še vedno ne vedo, koliko ničvrednih vrednostnih papirjev se še vedno skriva v bančnih bilancah, koliko dodatne pomoči davkoplačevalcev bo treba še zagotoviti bankam in realnemu gospodarstvu, da bi se ustavila rast števila brezposelnih, podjetja pa bi spet postopno prešla na normalno poslovanje, kar bo omogočilo postopno okrevanje gospodarstva.
Ker so finančni ministri politiki, ki v skladu s svojo funkcijo lepo govorijo, so v torek po zasedanju sveta EU za ekonomske in monetarne zadeve (Ecofin) v Luksemburgu seveda davkoplačevalcem in državljanom, ki se tresejo za svoja delovna mesta, poslali optimistično sporočilo, da je kriza dosegla dno, in zdaj pričakujejo počasno okrevanje. Kako, kdaj natančno, so pustili odprto, to lahko sklepajo na podlagi signalov in nekaterih kazalnikov, so dodali.
Seveda tudi niso pozabili povedati, da so zadovoljni z izvajanjem protikriznih ukrepov na podlagi evropskega programa za oživitev gospodarstva in z davkoplačevalskimi svežnji za pomoč bankam in drugim finančnim ustanovam, ki so se znašle v težavah. Čudno bi bilo, če ne bi bili zadovoljni, saj bi morali kritizirati sami sebe. Ukrepe sprejemajo in izvajajo sicer vlade, a finančni ministri so ključni ministri pri tem poslu. Evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Joaquin Almunia je omenil, da so države članice iz odobrenih shem za pomoč bankam do zdaj porabile le okrog polovico denarja, toda dodal je tudi, da bodo nekatere institucije še potrebovale nove injekcije, da bo finančni sistem spet lahko začel normalno delovati in z denarjem oskrbovati realno gospodarstvo. Med vrsticami je komisar vendarle priznal, da ni vse tako lepo, kot se sliši v uradnih sklepih.
Komisar je jasno povedal, da je finančni sistem še zmeraj krhek, a kljub temu ni videti nikakršnega navdušenja ne pri bankah ne pri vladah, da bi prečesale bilance in odstranile ničvredne papirje, kar bi bil pogoj, da bi prišle na čisto. Zdaj je očitno čas za optimistične informacije za davkoplačevalce, ne gre jih vznemirjati z novimi zneski, ki jih bodo morali zagotoviti, da se banke ne bodo sesule, predvsem pa je zdaj čas, ko rešujejo nekatera velika gospodarska podjetja, kot je recimo Opel. Kot poroča Spiegel, nemški finančni minister Peer
Steinbruck na vprašanje, koliko davkoplačevalskega denarja bo vlada še morala zagotoviti bankam, mrko odgovarja, da ne ve, to bo šele vedel, ko bo problem rešen. Enako velja za druge finančne ministre. Ni ga tudi finančnega ministra, ki bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj narediti, da bo gospodarstvo spet začelo rasti - bodo podjetja dobila dodatna naročila, bodo imeli njihovi zaposleni spet posel za polni delovni čas, bodo spet investirala -, hkrati pa proračunski primanjkljaj ne bo skočil v nepredstavljive višave, ki jih ni mogoče obvladati. Za zdaj so si ministri enotni, da novih ukrepov za spodbujanje gospodarstva z davkoplačevalskim denarjem ne bo. Treba je izvajati tisto, kar je že sprejeto.
Medtem ko evropska komisija napoveduje, da bo dosledno ukrepala proti članicam, ki bodo pri proračunskem primanjkljaju presegle maastrichtsko mejo 3 odstotke BDP, - slovenski finančni minister tovrstno pismo iz Bruslja pričakuje jeseni -, francoska finančna ministrica Christine Lagarde zahteva, da bi primanjkljaj, ki je posledica financiranja ukrepov zoper krizo, vodili posebej. Kot je videti, ima med ministri kar precej podpore. Kaj to pomeni za davkoplačevalca in za stabilnost držav nasploh, še ni bilo slišati. To je še eno pomembno vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno.
Je pa že jasno, da od velikih zagotovil voditeljev, ki se sestajajo v okviru G20 - ta vključuje najbolj razvite in najhitreje rastoča gospodarstva -, in voditeljev članic EU, da je treba zagotoviti boljši nadzor in regulacijo finančnega sistema, ki bosta onemogočila finančne špekulacije in omogočila hitrejše odzivanje na prve znake kriz, ne bo ostalo prav veliko. Gospodje, ki sedijo na borzi Wall Street v New Yorku, pa v Londonu in finančnih središčih drugod po svetu, imajo še vedno prevelik vpliv na politike, da bi ti res izvedli spremembe, ki jih nenehno obljubljajo. V EU je bila dejansko sprejeta le direktiva, na podlagi katere bodo banke smele odobriti veliko posojilo največ v višini 25 odstotkov lastnega kapitala.
Glede izboljšanja nadzora in regulacije se nadaljuje spor med Francozi, Nemci in drugimi starimi članicami iz kontinentalnega dela Evrope, ki zagovarjajo poostritve, ter Britanci, Irci in novimi članicami EU, ki še vedno stavijo na prosti trg. Kakor ugotavlja Spiegel, morajo Britanci in Irci z vsemi sredstvi braniti svojo finančno industrijo, saj realnega gospodarstva tako rekoč nimajo več. Nič ne pomagajo svarila evropske komisije, da zdaj ni na voljo nikakršnega instrumenta, s katerim bi lahko ocenili tveganja, da bi lahko pravočasno ukrepali zoper krize, da se tak kolaps, ki smo mu priča zdaj, ne bi več mogel ponoviti.
Države članice se prerekajo tudi o predlogu za poostritev pogojev za zagotovitev lastnega kapitala bank, z njimi bi preprečili preveč tvegane posle, zaradi katerih jih je bilo treba lani in letos reševati z davkoplačevalskim denarjem. Na mizi je predlog, da bi se hedge skladi morali registrirati v EU in razkriti svoje posle, ki jih financirajo s krediti. Po predlogu evropske komisije bi bonitetne agencije morale pridobiti v EU licenco, hkrati pa bi jim morali prepovedati, da bi produkte, ki jih same razvijajo, hkrati tudi ocenjevale, kar so počele do zdaj, zaradi tega so rizični finančni produkti, ki jih ni nihče razumel, do zadnjega imeli zelo visoke bonitetne ocene.
Ob optimističnih napovedih politikov gre vsekakor opozoriti na devet razlogov, ki jih ugledni ekonomist Nouriel Roubini navaja v članku za Project Syndicate, zaradi katerih bo gospodarska rast v prihodnjih dveh letih šibka, torej bo okrevanje gospodarstva precej bolj počasno, kot bi si želeli.
Prvič: Zaposlenost v ZDA in drugih razvitih državah še vedno močno pada. Zato bo stopnja brezposelnosti leta 2010 višja od 10 odstotkov, to bo slabo vplivalo na potrošnjo in izgube bank.
Drugič: Sedanja kriza je kriza solventnosti, ne le likvidnosti, a prave spremembe se še sploh niso začele, saj gospodinjstva, finančne institucije in tudi podjetja izgub in zadolženosti niso zmanjšali, so jih samo socializirali in prenesli na državo. Dokler te spremembe ne bodo izvedene, banke ne bodo mogle normalno posojati denarja, gospodinjstva trošiti in podjetja investirati.
Tretjič: V državah z visokim proračunskim primanjkljajem morajo državljani prenehati trošiti in začeti dolgoročno varčevati. Zaradi potrošnje na kredit, zmanjšanja varčevanja, padca cen nepremičnin in tečajev delnic so potrošniki izgubili del premoženja, zmanjšala sta se jim prihodek in zaposlenost.
Četrtič: Finančni sistem je kljub političnim ukrepom poškodovan. Večina sivih bančnih poslov je izginila, klasične poslovne banke pa se soočajo z bilijoni pričakovanih izgub zaradi posojil, ki so jih odobravale, in jih imajo slabo zavarovane. Banke so hkrati močno podkapitalizirane. Zaradi tega kreditni krč ne bo hitro popustil.
Petič: Majhna dobičkonosnost, visoki dolgovi in tveganje zaradi izgub, nizka gospodarska rast - in posledično prihodki -, ter deflacijski pritiski na cene bodo podjetja odvračali od povečevanja proizvodnje, zaposlovanja in investiranja.
Šestič: Zadolženost države bo vodila do povečanja obrestnih mer, kar bo vplivalo na zmanjšanje potrošnje in povečalo tveganje za refinanciranje premoženja.
Sedmič: Tiskanje denarja za financiranje vedno večjih izdatkov države na kratek rok ne povzroča inflacije, ker ima stagnacija proizvodnje in zaposlovanja deflatorne učinke. Toda v centralnih bankah nimajo strategij za zmanjšanje dvakratne ali trikratne količine denarja v obtoku, zaradi tega je pričakovati inflacijo ali pa bo sledil bodisi nov kreditni bodisi premoženjski balon ali kar oba. Zadnja rast vrednosti premoženja, dobrin in drugih tveganih naložb je nedvomno povezana s povečano količino denarja v obtoku.
Osmič: Nekatera hitrorastoča gospodarstva, ki nimajo ustreznih gospodarskih temeljev, se kljub pomoči Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ne bodo mogla izogniti hudi finančni krizi.
Devetič: Zmanjšanje globalnih neravnotežij pomeni, da je zmanjšanje proračunskega primanjkljaja razvitih držav (zlasti ZDA in anglosaških držav) povezano s presežki v bolj varčnih državah (Kitajska, Nemčija, Japonska). Toda če se v varčnih državah povpraševanje dovolj hitro ne poveča, bo rast veliko počasnejša, kot bi lahko bila, navaja Nouriel Roubini.
V nedavnem predavanju na konferenci Gospodarska kriza in ekonomska znanost v Kanadi pa je Roubini opozoril, kaj bi se ekonomska znanost morala naučiti iz sedanje krize. Strokovna literatura je po njegovih besedah polna teoretičnih in empiričnih študij o finančnih krizah in sistemskih tveganjih. Povezava in analitična analiza teh študij kaže, da »največja finančna in gospodarska kriza po veliki depresiji« sploh ni »črni labod«, prej »beli labod«. Ta kriza je bila kar predvidljiva. Majhno, a pomembno število ekonomistov, analitikov in mislecev je opozarjalo na številna tveganja in negotovosti, ki so pripeljali do nje. Pomembno je povedati, pravi Roubini, da je majhno, a pomembno število mislecev pogledalo čez okvir črne škatle, zavedali so se tveganj in pomanjkljivosti. To niso bili dr. Skrajneži, ampak dr. Realisti, to so bili dosledni analitiki, ki so se odločili za intelektualno pošteno in kritično presojo, namesto da bi udobno odobravali, kar je bilo splošno prepričanje. Enak pristop je potreben zdaj pri presoji, kdaj bo kriza dosegla dno in bo gospodarstvo začelo okrevati, navaja Roubini. Boljši nasvet za ministre in politike nasploh, ki še vedno iščejo gnile kompromise in razmišljajo predvsem o svojih kratkoročnih interesih, je težko najti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.