18. 6. 2009 | Mladina 24 | Politika
Druga revolucija?
Dogajanje na ulicah Teherana odpira pogled v tisti drugi Iran
Iz Islamske republike Iran te dni prihajajo posnetki, ki jih od tam res nismo vajeni. V državi, kjer je posameznikova svoboda skoraj v celoti omejena s šeriatskim pravom, prepovedane so recimo zahodne pričeske, tako imenovana nemuslimanska oblačila, zahodna glasba in podobno, je končno počilo. Povod za množično ter nasilno manifestacijo nezadovoljstva nad obstoječim režimom je jasen, konkretno pa izhaja iz domnevnih in pravzaprav zelo verjetnih poneverb ob zadnjih predsedniških volitvah, na katerih je vnovič slavil Mahmud Ahmadinedžad.
Ljudje vedo, da živijo v diktaturi, zdaj pa jih je režim oropal še iluzije demokratičnega vplivanja na to, kdo naj državo zastopa na predsedniškem položaju. To še najbolje ponazarjajo fotografije ljudi, ki protestirajo z napisi: »Kje so naši glasovi?« 'Iluzije demokratičnega vplivanja' pravimo zato, ker Irana dejansko ne vodi njegov predsednik, temveč je glavna moč skoncentrirana v rokah vrhovnega voditelja islamske republike, ajatole Alija Hameneja. Slednji predseduje Svetu varuhov, ki lahko zavrne parlamentarne zakone, če niso v skladu z islamskim pravom, in celo parlamentarne ter predsedniške kandidate, če zanje oceni, da se v svojih stališčih oddaljujejo od islama.
Zato bi le stežka lahko rekli, da je Mir Hosein Musavi, glavni poraženec predsedniških volitev, za katerim se zbirajo protestniki, nekakšen tipični opozicijski voditelj, kot smo jih vajeni z drugih koncev sveta. Tudi Musavi ima namreč na svojem čelu žig, da je Svet varuhov odobril njegovo kandidaturo, kar vendarle pove nekaj o njem. In kdo je sploh Musavi? Neizpodbitno ima za seboj bogato politično kariero. Bil je predsednik vlade med letoma 1981 in 1989 ter se nato umaknil v zakulisje na položaj svetovalca predsednika do 2005. V predsedniško bitko se je odločil vstopiti kot samooklicani »reformist, ki se drži načel« islamske revolucije iz leta 1979. In so ga ožigosali ...
Vendar je pa hkrati res tudi to, da se Musavi bistveno razlikuje od Ahmadinedžada v nekaterih ključnih zadevah. Zavzema se za boljše odnose z zahodom, čeprav tu ne odstopa od nadaljevanja nacionalnega jedrskega programa, ki je vendarle glavni kamen spotike. Prizadeva si za več osebne svobode v Iranu in v sklopu tega tudi kritizira prepoved zasebnih televizijskih postaj. Zelo možno tudi je, da ga je večina njegovih volivcev poleg ravnokar omenjenega volila še zato, ker je v času predsedovanja vladi znal voditi močno ekonomsko politiko, kar Iranci nujno potrebujejo, Ahmadinedžad pa jim tega ne zna priskrbeti.
V vsakem primeru so protesti po svoji moči in številčnosti marsikoga presenetili. Težko si je bilo predstavljati, da v Iranu obstaja takšna eksplozivna sila. Vendar obstaja in ne moremo je vezati zgolj na Musavijeve podpornike. Veliko ljudi namreč zahteva popolno ukinitev obstoječega režima, kar jasno ponazarjajo transparenti: »Ne Hameneju!«. Težko je reči, kaj bodo te demonstracije spremenile, če sploh kaj, a upati je, da bodo iz steklenice osvobodile vsaj del duha nekdanje iranske revolucionarne politične levice. Ta je nekoč obstajala in tudi veliko pripomogla k zrušitvi monarhičnega režima 1979, a bila na koncu izdana s strani islamistov, za kar si je bila v bistvu delno sama kriva. Pakistanski geopolitični analitik Tarik Ali v knjigi Spopad fundamentalizmov opisuje, kako so takratni levičarji ob padcu šaha Mohameda Reze Pahlavija nasedli klerikom, ki so pozivali k »brezrazredni družbi«. Levica je, prepričana, da ima ob sebi zaveznike, ostala ideološko zaslepljena in slabo organizirana izven strogih urbanih centrov, po Iranu pa se je bliskovito širila islamizacija družbe. Ko se je levica dokončno zavedela, kaj se v državi dogaja, je bilo že prepozno. In leta 1981 je ni bilo več.
Zdaj je mogoče napočil čas prebuditve. Družba je na razpotju. S tem, ko protestniki zanikajo izid volitev, posredno napadajo Hamenejev režim. To, da je slednji privolil v (najbrž fiktivno) ponovno štetje glasov v nekaterih okrožjih, je znak popuščanja, ki vliva pogum ljudem za nove in nove zahteve, ki bodo, če bodo dosegle svoj vrhunec, v prakso prenesle tisto staro revolucionarno idejo: »V družbi, ki je ukinila vse oblike avanture, je edina smiselna avantura, ki še preostane, ta, da se ta družba ukine.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.