18. 6. 2009 | Mladina 24 | Politika
Namesto spomina vzbujanje strasti
Vatikanski nuncij Santos Abril y Castello je v pridigi prestopil prag dobre diplomatske prakse
Apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castello, pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu med mašo v spomin na tamkaj pobite domobrance in druge po 2. svetovni vojni.
© simona fajfar-fotodokumentacija delo
V soboto 6. junija je apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castello, pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu vodil slovesno mašo v spomin na tamkaj pobite domobrance in druge po 2. svetovni vojni. Dvajseta po vrsti je bila. Prvič pa je nastopil na slovesnosti, ki je namenjena spominu pobitih domobrancev, kar je eno izmed najbolj občutljivih in tragičnih poglavij slovenske zgodovine, tuj diplomat, pa čeprav papeški odposlanec.
V pridigi je apostolski nuncij, nič kaj spravno, govoril, kako so se tisoči mladih fantov in mož, razoroženih vojakov in civilistov med »špalirjem nahujskanih in od krvi in alkohola pijanih rojakov, ob zmerjanju in ob udarcih s koli, pomikali proti breznu, kjer so jih čakali drugi, ki so jih s streli iz pušk enega za drugim pošiljali v smrt ... Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene in dekleta in celo otroke«. In ker zločinci še niso znani, je zatrdil, so se skušali ti zločini »prikriti in zanikati«. Seveda je tudi papeški nuncij, tako kot doslej vsi govorci, pa naj gre za cerkvene dostojanstvenike ali druge osebe, kot če bi denimo poslušali slovenskega kardinala dr. Franca Rodeta, pribil: »Gre za strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati, v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili Božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme.« S sovražnim in militantnim govorom sta mu sledila poslanka SDS Eva Irgl in dr. Anton Drobnič, predsednik Nove slovenske zaveze, edine eksponentke medvojnega domobranskega gibanja.
Kdo je Santos Abril y Castello, ki mu danes mnogi očitajo, da je prestopil meje dobrega okusa in diplomatske prakse? 74-letni Španec je leta 1967 vstopil v vatikansko diplomatsko službo. Služboval je Pakistanu, Turčiji in v Vatikanu. Leta 1985 je bil posvečen v škofa in postal nuncij v Boliviji, nato pronuncij v treh državah: Kamerunu, Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. Od leta 1996 do leta 2000 je bil nuncij v tedanji ZR Jugoslaviji, do prihoda v Slovenijo pa v Argentini. Od leta 2003 je nuncij v Sloveniji ter hkrati še v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji. Ker je izkušen diplomat, se zdi, da je bil njegov govor Pod Krenom premišljena poteza in politično »pokritje« Vatikana, s svetovljanskim pridihom, za borbeni antikomunizem, ki ga zganja del slovenskega katoliškega klera in politične desnice.
Nič čudnega ni, da ga je na lepe manire v diplomaciji v oddaji Studio ob sedemnajstih na Radiu Slovenija opozoril predsednik države Danilo Türk, ko je ocenil »pridigo nuncija kot neprimerno za diplomatskega predstavnika Vatikana«. Predsednik je javno zavrnil takšen način delovanja tujega predstavnika države v Sloveniji, ki bi »moral biti bolj občutljiv do naše zgodovine. V njegovi pridigi je bila povedana neka pomembna resnica, vendar ne vsa resnica. In omejevanje teh razlag na ideološke vidike ni dobro. To je samo del zgodbe, če se že o tem govori, in rekel bi, da bi morali diplomatski predstavniki bolj paziti, kaj povedo na svojem delu. Jaz vem, da je nuncij imel pridigo, ampak tudi to je javni nastop in paziti bi moral, da se ne vmešava v notranje zadeve Slovenije.«
Dolgoletni diplomat in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose dr. Jože Kunič se strinja z mnenjem o neprimernosti nuncijevega nastopa in dodaja, da »čeprav je Nj. E. nuncij imel govor kot pridigo pri sveti maši, je tudi tedaj nuncij in bi moral spoštovati diplomatska pravila oziroma uzance«. In Castello je sicer duhovnik, vendar diplomat. Ti pa v javnih nastopih izražajo stališča svoje vlade, jih utemeljujejo in tudi razlagajo. Gre za »javno diplomacijo«. V nobenem primeru pa diplomati v svojih javnih nastopih ne posegajo v notranje zadeve gostiteljice, javno ne svetujejo državi gostiteljici, kako naj ravna ob določenem vprašanju, kajti to povedo v zasebnih pogovorih, ko pa gre za resnejše zadeve, uporabijo diplomatska sredstva, kot sta ustna demarša in diplomatska nota, njuna vsebina pa je usklajena z diplomatovim ministrstvom za zunanje zadeve. Zanimivo je, da se je slovenska vlada ob takšnem nastopu tujega diplomata na slovenskih tleh zavila v molk. Od uradnega govorca na zunanjem ministrstvu, dr. Milana Balažica, smo zvedeli le, da je predsednik Türk postavil stvari na pravo mesto, pri njih pa za zdaj »še nimajo konkretnega odziva«, so se pa o njem začeli dogovarjati.
Brez dvoma je bilo povabilo vatikanskemu nunciju, da pridiga Pod Krenom, dobro premišljena poteza, ki je umeščena v sedanje aktualne razprave o totalitarizmih in še o nenehnem in senzacionalističnem odkrivanju povojnih grobišč na Slovenskem. Tega nam seveda dr. Janez Gril, predsednik pripravljalnega odbora in direktor Družine, ki je soorganizatorka svečanosti Pod Krenom, kajpak ni priznal. Prostodušno nam je dejal, da »je vedno na slovesnosti sodeloval tudi škof. In ko smo razmišljali, kdo bi imel mašo, je nekdo predlagal apostolskega nuncija. In nuncij Castello se je odzval«. Tudi njegov odgovor na naše vprašanje, ali je Castello v svoji pridigi posegel v notranje zadeve Slovenije, kar mu je očital tudi predsednik države, je pričakovan: »S takšno oceno in argumentacijo se ne strinjam.« So pa s pravim rafalom obtožb proti predsedniku Türku nastopili v Društvu katoliških izobražencev. Vodi jih prof. dr. Jože Balažic, njegovi podpredsedniki so mag. Stanislav Baluh, Srečko Klančar, Igor Milavec, člani pa Jože Bartolj, Anton Kokalj, Franci Koncilija, dr. Tomaž Kranjc, Sebastijan Magdič, mag. Damjana Pintarič, Tanja Povšnar in Justin Stanovnik. V pismu predsedniku Türku so zapisali, da so jih besede nuncija »prizadele ne kot varuha vam zaupanega naroda, ampak kot varuha lažnih pridobitev, temelječih na zamolčanih zločinih«. In še: »Ob vaši izvolitvi za predsednika smo verjeli, da boste predsednik vseh Slovencev in da boste kot oče naroda prisluhnili vsem našim problemom. Že kmalu pa se je pokazalo, da gledate na svoje podanike samo z enim očesom, z drugim pa mižite. Tako so v vašem pogledu nekateri državljani osvetljeni, drugi pa zatemnjeni«. Na očetovskem izpitu je Türk po njihovem »padel, ko je ob odkritju Barbarinega rova, največjega zločina v naši zgodovini, zamahnil z roko, češ, to je drugorazredna tema ... S tem ste pokazali, da ne veste, kako so množični zločinski povojni poboji najusodnejši narodov problem. Od njegove rešitve je najbolj odvisna naša prihodnost. Nekaj časa je morda njihovo zamolčevanje komunističnim oblastem koristilo, danes pa, ko o njih vemo vse več, vse bolj zahtevajo priznanje krivcev in narodno spravo«, so zapisali.
Pismo katoliških izobražencev je v bistvu »obtožnica« zoper predsednika države in česa takšnega še doslej v samostojni Sloveniji, če izvzamemo pisanje Nove slovenske zaveze, nismo imeli priložnosti brati. Niti od katoliških izobražencev ne. Je pa v resnici na liniji vsakoletnega dogajanja Pod Krenom, kjer lahko slišimo namesto spravnega sovražni govor. Iz leta v leto, ko je zaradi bioloških zakonov vse manj partizanov in vse manj domobrancev, postaja svečanost Pod Krenom mesto za stare obračune prvakov Slovenske nove zaveze z zgodovinskimi in aktualnimi političnimi nasprotniki. Temu se ne izognejo niti škofje. Spomnimo samo na besede pokojnega beograjskega nadškofa dr. Franca Perka, ki je ob »petnajsti obletni maši za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja«, pojasnjeval, da so med mnogimi žrtvami v kočevskih jamah »pravi mučenci«, ki so se »zaradi vere, obrambe svojega življenja in obrambe krščanskih vrednot slovenskega naroda uprli nasilni komunistični revoluciji. Res je, da niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo, prav tako totalitarno silo. V zmedenih časih, kakršni so bili med 2. svetovno vojno, človek ne more v celoti zajeti globinskih tokov zgodovine, vendar so nekatera dejstva očitna: naši fantje se niso hoteli boriti za zmago nacizma, ampak za svojo svobodo«. Niti besede o domobranskih zločinih in kesanju zanje. Še manj o zablodi medvojnega političnega vrha Mussolinijeve »Ljubljanske province« in tudi vlogi duhovščine, ki je pahnila mnogo, tudi nedolžnih ljudi, v sodelovanje z okupatorjem. Ta gospoda je po vojni uspešno prebegnila na tuje in pustila zavedene na Koroškem same sebi in komunistični oblasti.
Pod Krenom je bil zanimiv tudi predsednik Nove slovenske zaveze dr. Anton Drobnič. Ugotavljal je namreč, da se vse manj ljudi udeležuje spominske prireditve na Rogu. »Pri prvi spominski prireditvi so tukaj na Rogu našteli 30.000 romarjev, kasneje jih je bilo okrog 12.000 in zadnja leta okrog 5000. Še vedno velika množica, vendar zakaj število romarjev upada? Ali ne bi bilo bolj pričakovano, bolj skladno z naravo teh slovesnosti, da bi število romarjev raslo skupaj s svobodo in demokracijo, z našo kulturo in spoznanjem? Ali pa naša svoboda, naša kultura in spoznanje ne rastejo?«
Morda je Drobnič že pozabil, da je pokojni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar na prvem romanju Pod Krenom, 8. julija 1990, dejal: »Z mašo zadušnico in s simboličnim cerkvenim pogrebom smo naredili, kar smo bili dolžni in do česar so imeli mrtvi pravico. Sedaj pa se podajmo na pot naprej. Življenje ima svoje zakone in svoje zahteve. A pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, že kali, že poganja, že prinaša sadove. Bodimo drug drugemu dobri, plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami.« Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan pa: »Različni so razlogi, različne so poti, ki so neredko sinove iste matere pripeljale do groba. A vsakdo od njih je imel mater in očeta in svoje sanje. Mrtev človek nima ničesar več. Spravimo se zato z njimi, pokopljimo jih, a z njimi odnesimo in pokopljimo tudi orožje. Pozabiti ne smemo in ne moremo ničesar. Odpustiti je težko, marsikdaj celo nemogoče. Odpuščanja ni mogoče ne zapovedati in ne izsiliti. Mogoče pa je pogumno pogledati v preteklost, da bi bilo mogoče obrniti pogled v prihodnost. ... Povejmo si: tu, kjer so posute kosti vseh, ki so se borili za takšno ali drugačno resnico, s takšno ali drugačno mislijo, je pravi kraj za tisto spravo, ki jo kot narod, zazrt v prihodnost, potrebujemo. Kar se je zgodilo, iskreno obžalujemo! Končujemo, zdaj in tukaj. Bilo je.«
Tako sta govorila pred skoraj dvema desetletjema prvi mož RKC na Slovenskem in prvi mož države. Njune besede danes na vsakoletni prireditvi Pod Krenom, ki je postala za nekatere nastopajoče politična arena za obračun z drugače mislečimi, ne odmevajo več. Boji niso končani. Pa je vedno manjše število romarjev res presenetljivo, kot se pritožuje Drobnič? Morda pa je vse manj ljudi, ki so takšni govorici in retoriki pripravljeni prisluhniti. Grobišče Pod Krenom bi moralo postati mesto opomina in spomina za vse Slovenke in Slovence, ne pa poligon za vzbujanje sovraštva in nizkih političnih strasti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.