25. 6. 2009 | Mladina 25 | Politika
Kako daleč na desno še?
Predsednik republike še kako potrebuje predsednika vlade: nepogrešljiv je, ker je neviden, neslišen in ker molči
Čeprav je večina od skoraj petih milijonov priseljencev in njihovih potomcev na predsedniških volitvah leta 2007 volila socialistko Ségolene Royal, so se s prihodom Nicolasa Sarkozyja naposled lažje sprijaznili tudi zato, ker je v prvo vlado svojega premiera Françoisa Fillona, junija 2007, med drugimi povabil potomko senegalskih priseljencev Ramo Yade kot državno sekretarko za človekove pravice na zunanjem ministrstvu, potomko alžirsko-maroških staršev Rachido Dati kot pravosodno ministrico, potomko alžirskih priseljencev Fadelo Amaro kot državno sekretarko za stanovanjska vprašanja in ne nazadnje, Bernarda Kouchnerja, socialista, soustanovitelja združenja Zdravniki brez meja, kot zunanjega ministra. Potem ko druga in tretja Fillonova vlada po volitvah nista prinesli bistvenih kadrovskih sprememb, je povsem drugače s četrto ...
Nihče si ni mogel predstavljati, da bo Sarkozy evropske volitve izkoristil za tako obsežno rekonstrukcijo vlade. Pomenljivo je že dejstvo, da nove vlade ni naznanil njen predsednik, pač pa Claude Guéant, šef kabineta predsednika republike, od katerega je marionetni premier odšel le nekaj minut pred tem. Ne le, da je Sarkozy, zaradi dveh članov ekipe, ki odhajata v Bruselj, odslovil osem članov skoraj štiridesetčlanske ekipe ministrov in državnih sekretarjev, krepko je premešal karte tudi med tistimi, ki so ostali; državni sekretarji so postali ministri in ti državni sekretarji, nekateri so bili 'kazensko' premeščeni, drugi so dobili močno želena ministrstva in nove funkcije: skupno število menjav je tako 17. Čeprav se je sprva zdelo največje presenečenje imenovanje nečaka nekdanjega socialističnega predsednika republike Françoisa Mitterranda, 61-letnega simpatizerja levice, filmarja, televizijskega voditelja, poznavalca evropskih kraljevih družin, kulturnega kritika in gejevskega aktivista, Frédérica Mitterranda za kulturnega ministra, se je izkazalo, da je tokratna rekonstrukcija vlade še eden v nizu korenitih zasukov v desno. Namesto Datijeve je pravosodna ministrica in čuvarka državnih pečatov postala dosedanja notranja ministrica, militantna 62-letna Michèle Alliot-Marie, ena redkih pripadnic Chiracovega klana v Fillonovi vladi, ki je nekoč že vodila ministrstvo za čezmorska ozemlja, za mladino in šport ter vsa represivna ministrstva vključno z obrambnim. Znana je po svoji neizprosni drži do priseljencev, zavzema se za strožje kazni za storilce kaznivih dejanj. Če bi jo spustili z verige, bi nemara poskušala ponovno uvesti giljotino. Na položaju ministra za notranje zadeve jo je nasledil še en krvoločni konservativec, Sarkozyjev osebni prijatelj in eden vidnejših desničarskih vojščakov, Brice Hortefeux, donedavni šef spornega ministrstva za priseljevanje, integracijo in narodno identiteto (!), ki je o tem položaju sanjal leta. Rekonstrukcija je odnesla tudi Ramo Yade, ki bo odslej državna sekretarka na ministrstvu za šport, njen dosedanji položaj državne sekretarke za človekove pravice na ministrstvu za zunanje zadeve je kratkomalo - ukinjen.
Sarkozy, čigar stranka UMP je na evropskih volitvah dobila udobnih 28 odstotkov, se je tako pred začetkom druge polovice svojega mandata s perfidnim manevrom poskušal še bolj zavihteti v sedlo in povsem zdesetkati opozicijske vrste, saj je socialistom »vzel« Mitterranda, ki sicer ni njihov član, je pa njegovo rodbinsko ime prestižna znamka, ki je z njimi tradicionalno povezana, desnosredinski stranki MoDem Françoisa Bayrouja pa glavnega finančnika, ki bo odslej vodil ministrstvo za okolje in prostor. Nobenega dvoma ni, da gre za začetek predvolilne kampanje za predsedniške volitve leta 2012 in za travestijo, s katero je poskušal prikriti napake in spodrsljaje svojega dosedanjega vladanja.
Medtem ko se število brezposelnih v državi nevarno približuje petim milijonom, se v parlamentu končujejo obravnave več nevarnih zakonov, ki jim opozicija ostro nasprotuje: prepoved nošenja kapuce in uvedba policijskega snemanja na javnih zborovanjih, do tri leta zapora in 7500 evrov kazni za nepooblaščen vstop v izobraževalne ustanove in tri leta zapora ter 45 tisoč evrov kazni za »pripadnost« nasilniškim tolpam. Levica trdi, da bo po tem zakonu v Franciji mogoče zapreti skoraj kogarkoli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.