25. 6. 2009 | Mladina 25 | Politika
Za koga je država?
Skrajni čas je, da se država zave, da so državljani tisti, ki jo bodo nazadnje zapustili. Državljani niso kot kapital, ki se “odseli” pri prvih znakih upadanja dobička. Naša država pa še po tem, ko je kapital selil podjetja v tujino, ni ugotovila, da kapital ni zvest.
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Zapis Frančka Drenovca Pred nevihto (Mladina, 12. junija 2009) je mogoče v celoti podpisati. (In čuti se, da je bil pisan za dušo.) Kljub vsemu pa ni odveč, če se podobna vsebina pove še enkrat, drugače, skozi druge oči, z drugimi besedami. Kljub duhamornosti tega početja je vendarle treba analizirati našo preteklost, kajti ta določa našo sedanjost in ta našo bodočnost. Upamo namreč lahko, da se iz preteklih napak česa naučimo. Čeprav je o tem mogoče tudi dvomiti.
Fascinantno je, kako današnje razmere spominjajo na razmere po drugi svetovni vojni. Tako kot so se ljudje takrat začudeno spraševali, kako se jim je po skupnem idealističnem boju za osvoboditev zgodila »totalitarna komunistična diktatura«, tako se lahko mi sprašujemo, kako se nam je po osamosvojitvi zgodil ta primitivni neoliberalni kapitalizem.
Ob eksplicitni odločitvi za osamosvojitev smo se implicitno odločili tudi za demokracijo, politični sistem, ki bo drugačen, kot je bil prejšnji, sistem »diktature komunistične partije«. Prav tako implicitno smo se odločili za tržno gospodarstvo (tržna menjava sicer ni nič novega, je stara skoraj kot človeštvo) in upoštevanje načela, da se za pošteno delo dobi pošteno plačilo. Zakaj se nam torej zdaj zdi, da nas kot državljane upoštevajo manj kot prej in da so najbolj profitirali tisti, ki so bili najmanj pošteni? In zakaj se ta občutek, da je doseženi rezultat ravno nasproten od naših namenov, krepi?
Analiza sedanjega trenutka ni lahka. Slovenija ima ta trenutek več vrst težav, ki so se nesrečno ujele. Imamo finančno krizo, ki je bila neposredni povod za recesijo. Treba pa je reči, da bi recesija prišla prej ali slej. Recesija nas je čakala, ker se je vedelo, da je 1) trg zasičen, 2) da bo treba končno začeti plačevati škodo za onesnaževanje okolja in 3) zdi se, da je končno prišel čas (menjava generacij) za obrat v novo miselnost, ki bo temeljila na ekološki vzdržnosti in trajnostnem razvoju.
Ob vsem tem pa ima Slovenija še svoje tipične tranzicijske težave.
Tu je najprej splošno razočaranje (ali deziluzija?), kar zadeva strankarsko demokracijo, kar zadeva »nepošteno naravo politike« nasploh, naše oligarhične partitokracije pa še posebej. V tem pogledu se lahko samo strinjamo z razmišljanjem dr. Franceta Bučarja v knjigi Slovenci in prihodnost, s kritičnim zapisom Frančka Drenovca pa dr. Franja Štiblarja v knjigi Slovenci in svetovna kriza, z zapisi dr. Kovača, dr. Mencingerja, dr. Kosa. Verjetno ima vsak prebivalec Slovenije svojo opis, svojo zgodbo razočaranja nad razvojem slovenske družbe in države.
Po osamosvojitvenem navdušenju so državljani za nekako samoumevno sprejeli tezo, da bo »njihova« država, ki so si jo sami ustanovili, že poskrbela za svoje državljane. To se ni zgodilo. Slovenska država, tako kot vsaka institucija (in kot vsaka država), je najprej poskrbela zase. Pri tem pa je bolj upoštevala interese kapitala kot interese ljudi.
Neoliberalni ekonomisti zagovarjajo teorijo, da je za svobodno konkurenco potrebna enakost akterjev (država je v primerjavi z njimi kot akter na trgu in kot regulator v »nepošteni prednosti«). Vendar pozabljajo, da četudi se država umakne iz gospodarstva, ne pomeni, da bodo na trgu samo še enaki akterji. Pozabljajo na realnost sveta, na asimetrijo moči (ali informacij ali pameti ali denarja). Zagovarjanje svobodnega trga je zagovarjanje sistema, kjer se ve, da so eni v (pogosto nezasluženi) prednosti. To je igra, za katero se ve, da v njej nekateri goljufajo. V tem smislu hočejo državo kot edino dovolj močno branilko manj močnih izločiti iz igre. Na podlagi te teorije so širili ideologijo neoliberalizma. In če jim te teorije ni uspelo vpeljati na ideološki ravni, so jo vpeljali na praktični ravni, tako da so problem države, ki varuje pravice nemočnih, praktično reševali tako, da je kapital »podkupil« državo, da je delovala v skladu z njegovimi interesi in bila kot branilka interesov manj močnih tako ali tako bolj ali manj brezzobi tiger.
V zadnjih 18 letih so nas tako naučili, da smo pač neumni, če pričakujemo, da naj bi bili politiki, gospodarstveniki, menedžerji ipd. kaj več kot egoistični kruhoborci. Da smo zaplankani idealisti, če ne razumemo temeljnih postulatov sedanjega časa. Ampak čeprav v tej smeri lahko rečemo, da smo pač v istem čolnu kot ves svet (samo poglejte angleške parlamentarce), je v Sloveniji dodaten znak za preplah, da so trenutno v slabem stanju vsi družbeni podsistemi hkrati: gospodarski, finančni, politični, pravni, izobraževalni, zdravstveni in javni sektor.
Težava ni več samo v tem, da so nas razočarali politiki in menedžerji, ampak v tem, da imamo občutek, da v tej družbi ni več niti enega podsistema, ki bi si prizadeval za skupno dobro, in da to čedalje bolj velja tudi za podsisteme, katerih smisel in glavni namen je skrb za skupno dobro, kot so zdravstveni sistem, izobraževanje, sodni sistem, tj. bolj ali manj ves javno-državnopolitični sistem. Zdi se, da so vsi po vrsti postali žrtve partikularnih interesov. Kje je še kdo, katerega temeljni cilj in smer njegovega delovanja je skupno dobro?
Vsi ti podsistemi so se zadnjih 18 let nenadzorovano napihovali ali v svojem obsegu ali v svoji relativni moči - hkrati pa so vsi ti sistemi padli na temeljni točki svojega obstoja, v odnosu do sočloveka, skrbi za sočloveka in v odgovornosti do bodočih rodov.
Rešitev je le ena: civilna družba, ki jo sestavljajo in predstavljajo opolnomočeni in svobodni posamezniki. Nujno je treba dati državljanom pooblastila, da bodo lahko začeli sodelovati v družbenem dialogu. Treba je širiti zavest o položaju, v katerem smo, in izzivih, na katere se moramo odzvati - vsak posameznik in vsa civilna družba. Pa tudi država.
Proces prehoda v »fordistični način proizvodnje«, ki ga je podrobno opisal Drenovec (in ki ga spremljajo procesi, kot so industrializacija, deagrarizacija, urbanizacija), je vzporedni proces profesionalizacije. V tem okviru je dr. Veljko Rus (v knjigi Socialna država in država blaginje, 1990) opozoril na eno glavnih težav sodobne družbe: da o naših potrebah čedalje bolj odločajo različni poklicni krogi (zdravniki, profesorji, pravniki, uradniki), ki te potrebe krojijo glede na razvoj svoje stroke, glede na kapacitete, s katerimi razpolagajo, in glede na kader, ki jim je na voljo. V proizvodnji storitev se tako vzdržuje podobna logika hipertrofije, kot jo že dolgo opažamo pri materialnih dobrinah. Prevlada strokovnjakov pri produkciji tistih storitev, ki naj bi zadovoljevale temeljne potrebe porabnikov, je še posebej nevarna, ker je porušeno recipročno razmerje med proizvajalcem in porabnikom. Med strokovnjaki in porabniki se oblikujejo izrazito enostranski odnosi odvisnosti, ki so socialno, politično in kulturno zelo nevarni - vse je prepuščeno strokovnjakom in ti odločajo o naših pravicah in naših potrebah. Ta proces so v drugih državah nekako sproti amortizirali z večanjem pravic uporabnikov in njihovih možnosti nadzora. Edina rešitev paradoksa socialne države je v bolj egalitarni distribuciji moči strokovnjakov in uporabnikov.
Pri nas se ta problem - prevlade strokovnjakov z njihovimi partikularnimi interesi - kaže v čisto vseh družbenih podsistemih: v javno-državnopolitičnem, izobraževalnem, zdravstvenem in javno-državnem (sodnem podsistemu). Poglejmo najprej bolonjski fiasko.
Za uspešno visoko šolstvo so potrebni dobri programi, motivirani študenti in preizkušeni profesorji ter sodelovanje univerz z okoljem. V Sloveniji nimamo nič od tega. Imamo pa strokovnjake (profesorje), ki si pišejo programe, pri katerih se bodo potem zaposlili. Ob tem ti profesorji v glavnem niso nikoli študirali niti podobnega programa, kot je ta, ki ga sedaj pišejo, ker je od takrat minilo že veliko časa in je bilo izpeljanih veliko reform, niti niso nikoli delali na področju, za katerega poučujejo (razen nekaterih izjem, kot so na primer profesorji na medicinski fakulteti), njihovo delo na univerzi pa je odvisno v glavnem od produkcije člankov, ne pa od predavateljskega dela ali sodelovanja z okoljem.
Bolonjska reforma, kot je bila izvirno predstavljena, je obljubljala kakovostno temeljno znanje, hkrati pa tudi izbirnost, ki bi omogočala interdisciplinarno in uporabno nadgradnjo. Izbirnost naj bi omogočila večjo povezanost z znanstvenimi inštituti, z delovnim okoljem, s fakultetami v tujini ... Izbirnost naj bi delovala kot dodatna motivacija za študenta, da sooblikuje program po svojih sposobnostih in v skladu s svojimi cilji ter seveda v skladu s pričakovanji mogočih delodajalcev. Tako naj bi bili programi za prvo bolonjsko stopnjo sestavljeni približno takole: polovica kreditov (trije semestri) temeljno znanje. Na podlagi tega znanja pridobiš naziv, npr. diplomirani inženir ali diplomirani sociolog ali diplomirani germanist itd. Druga polovica kreditov (trije semestri) bi morala zagotoviti izbirno znanje: od tega en semester (kredit) za dodatne izbirne vsebine s temeljnega področja, en semester (kredit) za študij na tuji univerzi in en semester za interdisciplinarne vsebine, uporabne ali znanstvene projekte. Za dodatni dve leti bolonjskega študija, ki naj bi že sam po sebi pomenil odločitev za specializacijo, naj bi bila polovica kreditov namenjena temeljnim vsebinam specialističnega področja, izbirna polovica pa naj bi odslikavala znanstvene ali zaposlitvene cilje študenta. Tak način študija pomeni opolnomočenost študentov, da soustvarjajo svoj študijski program.
Hkrati bi morali biti študenti, še posebej pa diplomanti, pomembno vključeni tudi v evalvacijo programov. Diplomanti so tako rekoč edini, ki lahko ocenijo program kot celoto - saj so ga kot celoto preizkusili na svoji koži. Njihovo poznavanje predmetnika, pa tudi izvajalcev predmetov je neprecenljiva informacija. Vsaka fakulteta bi morala natančno anketirati vsakega svojega diplomanta o pripombah, predlogih in mnenju ter dobiti od njega oceno predmetnika in izvajalcev predmetov. Anketiranje teh diplomantov bi morali čez pet let ponoviti. Čez pet let lahko vsak diplomant zanesljivo oceni uporabnost znanja, ki ga je pridobil s študijem. Ti študenti so edini, ki lahko zanesljivo ocenjujejo uporabnost pridobljenega znanja z ultimativno oceno, ali jim je to znanje omogočilo pridobitev želenega poklica. (Mislim, da je imel nekaj podobnega v mislih nekdanji, znani ravnatelj celjske gimnazije Jože Zupančič, ko je rekel, kakšna škoda, da se pri prenovi gimnazij ne upoštevajo najkompetentnejši ocenjevalci gimnazijskega programa, gimnazijci.)
Ta proces opolnomočenja študentov (pri tem jim je vsaj na začetku treba pomagati) bi omogočil, da z lastno samoiniciativnostjo in odgovornimi izbirami odločajo o svoji bodočnosti, poleg tega pa kot »spill over effect« (postranski učinek) - z izbiro dobrih programov in dobrih profesorjev - izboljšujejo kakovost našega študija na dolgi rok. To je tako rekoč edina kakovostna rešitev za preseganje zasebnih, partikularnih interesov profesorjev na naših univerzah.
Ob zapisanem sploh ni upoštevano, da se zadnjih deset let univerzitetni izobraževalni sistem uporablja kot eksistenčna varovalka za brezposelno mladino. Kaj bomo sedaj s tem množičnim študijem vprašljive kakovosti? V naši državi so očitno sposobni samo kratkoročnih kalkulacij, ki kupujejo začasen socialni mir, potem pa nas posledice še desetletja tepejo po glavi. Tako je s socialnimi politikami, ki se ukvarjajo s simptomi, ne pa z vzroki težav. Tako kot so v devetdesetih letih na veliko predčasno upokojevali presežne delavce - zdaj pa imamo starostno neuravnoteženo delovno silo in težave s pokojninsko blagajno.
Podoben, čeprav ne istoveten primer je zdravstvo, kjer se zdi, da se zaradi popolne prevlade enega poklica duši celoten zdravstveni sistem. To se kaže na organizacijski ravni, hkrati pa tudi na vrednotni (statusni) ravni.
V zdravstvu imamo močno zvezo različnih institucij (ministrstvo, zavod za zdravstveno zavarovanje, fakulteta za medicino, zdravstveni domovi, bolnišnice, zdravniška zbornica), ki delujejo po načelih samoupravnih interesnih skupnostih in v katerih prevladuje isti poklic - zdravniki. Res je, da se večina očitkov v zvezi z zdravstvenim sistemom nanaša na organizacijo dela. Kdaj se bo ta poklic končno spomnil, da obstajajo poklici, kot so organizatorji dela, ekonomisti, računovodje, kadroviki, ki bi lahko pomagali organizirati delo tako, da bi zdravniki delali to, za kar so se šolali, torej zdravili. Morda je to res tipično slovenska, tranzicijska zgodba. A razmere nam najnazorneje pokaže to, da ta poklic ni sposoben enakopravnega timskega odnosa z drugimi strokami, na primer z zdravstveno nego, torej z medicinskimi sestrami.
Impliciten (in globalen) pa je problem enakopravnega odnosa, ko gre za odnos zdravnika in bolnika. V Sloveniji neverjetno zaostajamo v procesu opolnomočenje uporabnika (bolnika) v zdravstvenem sistemu. V zdravstveni »tim« je kot kompetentnega sodelavca nujno treba vključiti tudi bolnika. Zdravnik pozna bolezen in zdravila, bolnik pozna sebe.
Zakaj je tako? Ker se stvari v tej državi že dolgo ne izrekajo naravnost, ampak se samo slepomiši in pleska fasada Potemkinove vasi. Deloma je krivda tudi v nepremišljenem prevzemanju evropskih usmeritev. Pa ni težava v evropskih usmeritvah, pač pa v našem odnosu do tega. Se spomnite uvajanja »evropskega delovnika«? Kdo si je to sploh izmislil? V Evropi namreč ni sistema »evropskega delovnika« - kultura delovnega časa je še vedno odvisna od posamezne članice. To je predvsem kulturno vprašanje, v katerem se skriva odnos do prostega časa, odnos do delitve časa med družino in delom itd., ne pa na primer vprašanje plačanih ali neplačanih ur trgovk ali »evropskosti« države.
Pri nas pa, kot je zapisal dr. Mitja Velikonja (v knjigi Mitografije sedanjosti), je Evropa postala magična formula, moralni koncept, alfa in omega vsega. Namesto da bi jo kritično predstavljali in nenehno preverjali kot pragmatično družbeno konstrukcijo, smo jo obravnavali kot mitološko tvorbo. In ko so nam politiki brez kritičnega in pragmatičnega preverjanja prodajali kot mitološki tvorbi EU in Nato, nam je zveza gospodarstvenikov, bančnikov, finančnikov, ekonomistov enako vsiljevala ideologijo ekonomske rasti, rasti BDP, teorijo neoliberalnega kapitalizma, mantro o konkurenčnosti, o previsokih stroških dela, o nujni fleksibilizaciji delovne sile ipd. Ali opazite, da o zaposlenih ljudeh sploh ne znamo več govoriti drugače kot z ekonomsko terminologijo: človeški viri, človeški kapital, strošek dela?
Franček Drenovec išče konkretno, radikalno idejo - idejo, ki bi spremenila status quo. Išče težek, a izvedljiv projekt, ki bi prispeval k menjavi elite, statusni spremembi poklicev. Predlog temeljnega državljanskega dohodka tem značilnostim ustreza. Uvedba temeljnega državljanskega dohodka, mesečnega dohodka v višini eksistenčnega minimuma je radikalna družbena sprememba v gospodarskem, pa tudi kulturnem (vrednotnem) podsistemu.
Marsikdo meni, da takšne radikalne rešitve niso potrebne oziroma da so lahko celo škodljive, ker ni vse tako slabo: modernizirajmo, reformirajmo raje .... namesto da delamo neke 'revolucije'. A temeljni državljanski dohodek za državljane Slovenije sploh ni revolucionarni preobrat - ampak je prej neke vrste »boj za staro pravdo«. V Sloveniji smo še do pred kratkim, pred 20 leti, imeli sistem, v katerem je imel vsak državljan od države zagotovljen eksistenčni minimum z zagotovljenim delovnim mestom. Edina razlika sedaj bi bila, da bi država neposredno zagotovila eksistenčni minimum posameznikom, ne da bi ponovila napako državnega intervencionizma v gospodarstvo, ko država sili gospodarstvo, da mora zaradi »negospodarskih«, socialnih spodbud sprejemati neracionalne in nekonkurenčne rešitve.
Skrajni čas je, da se država zave, da so državljani tisti, ki jo bodo nazadnje zapustili. Državljani niso kot kapital, ki se »odseli« pri prvih znakih upadanja dobička. Naša država pa še po tem, ko je kapital selil (tudi slovenska) podjetja v tujino, ni ugotovila, da kapital ni zvest. Država so njeni ljudje. In če za podjetja morda ni nujno, da zaposlene vidijo kot nepogrešljiv del svojega obstoja, je to za državo nujno.
Temeljni državljanski dohodek ni samo predlog za izboljšavo sistema socialne varnosti (to je samo eden od njegovih dobrih stranskih učinkov), pač pa je predlog radikalne družbene spremembe, ki jo po posledicah lahko primerjamo z našo osamosvojitvijo. Pri osamosvojitvi je šlo za svobodo, zagotavljanje pristojnosti naši državi, uvedba državljanskega dohodka pa je na ravni posameznika natanko isto: je akt osvoboditve in opolnomočenja posameznika v boju za preživetje. Temeljni državljanski dohodek je radikalna sprememba, ker spremeni razmerja moči v družbi v njenem najpomembnejšem podsistemu, to je v polju eksistence in polju dela. Temeljni državljanski dohodek je lahko »čarobna palčka«, ker odpravlja vzrok problema, ne simptoma: spreminja asimetrijo moči v egalitarnejši odnos.
Uvedba državljanskega dohodka je samo najpomembnejši od potrebnih procesov opolnomočenja posameznika v naši družbi - poleg opolnomočenja študentov, uporabnikov zdravstvenih storitev, delavcev, državljanov ... Opolnomočenje posameznikov spodbuja spremembo v družbi od spodaj navzgor. Je tista rešitev, ki lahko družbo obrne v pozitivno smer. Drugih zamisli ni na vidiku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.