25. 6. 2009 | Mladina 25 | Politika
O domoljubju in speči pošasti
Kaj hoče predsednik Danilo Türk s poudarjanjem domoljubja?
Predsednik Republike Danilo Türk s Spomenko Hribar in ostalimi udeleženci posveta o domoljubju
© Borut Peterlin
O domoljubju ali patriotizmu se na Slovenskem rado govori. Zato ni nič čudnega, če je domoljubje pojem, ki je v javnem prostoru prežet z različnimi konotacijami, vrednostno pa se o njem opredeljujejo literati, profesorji in veteranske organizacije. Najglasnejši recepti za več domoljubja pa navadno prihajajo iz zatohlih domačijskih kuhinj slovenske politične desnice. Glavni govorec, ki celo prekaša pogosto ekstremističnega skrbnika za slovenske nacionalne interese in prvaka SNS Zmaga Jelinčiča, pa je poslanec SDS Branko Grims. V včasih kar sluzasti retoriki o ljubezni do doma, domovine in države, ki ima v odnosu do tujcev, predvsem pa do izbrisanih, že sovražne konture, se takšno domoljubje lahko sčasoma spremeni v nestrpnost, rasizem. V zgodovinskem kontekstu je bilo vir fašizma in neonacizma. Če poslušamo aktualne slovenske »domoljube«, se ni mogoče izogniti zgodovinskemu spominu na besede Benita Mussolinija »Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato«, kar v prevodu pomeni »Vse znotraj države, ničesar zunaj nje, nič proti državi«.
Zaradi slabih zgodovinskih izkušenj je poseganje v plasti človeških pripadnosti, tudi če je dobronamerno, tvegano in v Evropi tudi sumljivo početje. Dve skrajnostni ideologiji in politični praksi sta na njenih tleh - mislimo na eni strani fašistično in na drugi sovjetski boljševizem, ki je pridigal, da so »delavci brez domovine« - zapustili katastrofalno dediščino. In največkrat zaradi zapovedane državne ljubezni do domovine! Zato so pomembne razlike, ne le v odtenkih, o domoljubju, ampak tudi kdo o njem govori. Za dr. Leva Krefta je »domoljubje tam, kjer si doma in so ljudje, s katerimi živiš. Sam ga razumem mnogo bolj intimno in osebno, ne pa na državni ravni. Državni patriotizem je navadno v službi politične manipulacije. Sam tiste vrste skupinske pripadnosti, kjer bi delil svoje domoljubje z drugimi v institucionalni, državni, šolski itd. popularizirani skupnosti, ne jemljem kot posebno kvaliteto življenja«. Da je domoljubje ali patriotizem nekaj primarnega, vanj pa se država ne bi smela vtikati, sodi tudi dr. Aleš Debeljak, ki je v knjigi Evropa brez Evropejcev, v poglavju o kozmopolitizmu, poudaril, da je »patriotizem s tega vidika nujno treba ločiti od nacionalne države. Treba ga je skrčiti nazaj na njegovo izvorno področje, na pokrajino in njene ljudi, s katerimi smo imeli in imamo resnične, ne le namišljene stike. Kako lahko to storimo? Danilo Kiš nam svetuje, da prisluhnemo kronikam lokalnih dogodkov in življenjepisom ljudi, ki so ali še vedno živijo v določeni pokrajini. Lokalna zgodovina je namreč vedno že del svetovne zgodovine. Smiselno je slaviti razlike med nami, vendar ne kot nekaj naključnega ali nepomembnega, temveč kot različne načine gledanja na svet. To bi nam nemara dalo priložnost za razmislek o absolutnih vrednotah, s tem pa spoznanje, kaj sploh je to, kar si delimo z drugimi«.
Toda v Sloveniji lahko zaznamo v politični retoriki zlasti desnice in različnih društev neonacionalistične provenience domoljubje, za katerim se skriva njegov siamski dvojček - nacionalizem, ki je izključujoč do drugosti in drugačnosti. V tem negativnem pomenu počasi vse bolj odvzema ostrino vulgarnemu nacionalizmu, besedo domoljubje pa, ta žlahtni pojem človeške pripadnosti, izničuje. Hkrati z besedo domoljubje prekriva vso svojo nevarno navlako. Gre za pojav, ki nosi v sebi nekaj nevarnega, saj še bolj kot nacionalizem, do katerega imamo v Evropi diskurzivno in zgodovinsko distanco, zadeva čustva primarnih pripadnosti. Izziva namreč nevaren refleks »krvi in zemlje«. Takšno domoljubje je še bolj problematično, če ga zaukaže država, saj so po Kreftu takrat »za domoljube tisti, ki niso domoljubni, vedno sporni«.
Kakšna količina domoljubja, da ne ogroža drugih, je najustreznejša za stabilnost in napredek, ni mogoče izmeriti. Predsednik države Danilo Türk je v lanskem oktobru na vojaški vaji na Počku denimo dejal, da »želimo biti varni in spoštovani, zato moramo imeti domoljubje in vojsko, ki nam to domoljubje zagotavlja«. Toda njegov pogled na domoljubje ni zožen na vsebino citirane izjave, ampak domoljubje vsebuje tudi sestavine, kot so demokratično odločanje, ohranjanje demokratične tradicije, razvijanje novih oblik demokracije, preprečevanje korupcije in splošna skrb za krepitev kakovosti v naši družbi. »Vse to so sestavine domoljubja in patriotske vzgoje,« je dejal Türk.
Minuli ponedeljek pa je bilo domoljubje celo osrednja tema v predsedniškem dvoru. Vabilu na pogovor so se odzvali vidni predstavniki javnega in kulturnega življenja in veteranskih organizacij. Po mnenju predsednika Türka na posvetu je domoljubje najmočnejše, ko so ogroženi interesi naroda ali pa narod kot celota - zgodovina pa je polna takšnih obdobij. »Sedaj živimo v bolj ugodnih razmerah, toda pomen domoljubja kot vrednote ni zmanjšan, odprto pa je vprašanje njegove politične artikulacije,« kar pomeni, da je potreben premislek o našem odnosu do suverenosti slovenske države in do države nasploh. »Zavedati se moramo, da smo del Evropske unije in da v tej skupnosti ni samo enega demosa, še manj pa samo enega etnosa.« To po njegovem zahteva izostritev odnosa do suverenosti in usklajen odnos med ljubeznijo do svojega naroda s spoštovanjem drugih narodov. Dr. France Bučar se je uprl tezam, da je domoljubje stvar preteklosti, »češ da je današnji človek kozmopolitski in racionalno usmerjen«. Družbeni procesi gredo res v smeri individualizacije, vendar so po njegovem ti procesi pozitivni, le dokler omogočajo posamezniku, da je del lastnega okolja. Z ljudmi, ki so do kraja emancipirani in ne priznavajo nobene absolutne resnice, ni mogoče ustvariti kakršnekoli družbene integracije, ker je za »takšno miselnost, tudi nacionalnost oz. narodnost, ovira«. Po Bučarju ni res, da je domoljubje skregano z racionalnostjo in da se je treba zaradi kozmopolitstva in Evrope odreči lastnemu narodu. »Ravno obratno je res,« pravi Bučar in opozarja, da če hočeš biti Evropejec, moraš biti najprej Slovenec ali Nemec itn. »Če izgubiš svojo nacionalnost, izgubiš svojo evropskost« in zanikanje domoljubja in narodnosti je neracionalno dejanje.
Po mnenju sociologinje dr. Spomenke Hribar izhaja domoljubje v eksistencialnem smislu iz lastnega jezika oz. iz materinščine, spoštovanje drugih narodov pa je imanentna vsebina takšnega domoljubja. Opozorila je na svojevrstno blokado naroda, ki ne pozna svoje zgodovine, in nanizala nekaj hipotek iz narodove zgodovine, ki še niso razčiščene. V času socializma se zaradi strahu pred nacionalizmom ni veliko govorilo o domoljubju, vendar so se ljudje seznanjali z njim posredno. In ker je »domoljubje občutljiva tkanina«, je njegovo preveliko poudarjanje slabše, kot če ga ni. Hribarjeva je proti domoljubju kot ideologiji, ki bi jo »nasilno infiltrirali v mlade duše«, temelji na spoštovanju, medtem ko se nacionalizem kaže kot sovraštvo. S tega vidika »Slovenci, hvala bogu, vsaj v odnosu do drugih narodov nimamo prevelikih grehov,« je dejala Hribarjeva, saj se »rajši žremo navznoter«.
Zgodovinar dr. Janko Prunk je opozoril na zelo pristno negiranje lastne narodnosti skozi zgodovino, kar se je kazalo v nemškutarstvu in jugoslovanskem unitarizmu. Pedagoškemu inštitutu zameri, da je v svojem zborniku za leto 2005 zanikal potrebo po poučevanju domoljubja v šolah. Z vso ostrino pa je napadel izjavo filozofa Slavoja Žižka, »da mu pornografski ameriški film pomeni več kot vsa slovenska kultura«. Po osamosvojitvi se je povezanost med ljudmi in državo razrahljala, trdi Prunk, in opozarja, da politika po Maxu Webru ne bi smela dajati vtisa, da ima »občutek za profiterstvo«, ampak da ima »čut za skupnost«.
Dr. Vladimir Prebilič s FDV je na posvetu postregel z nekaterimi izsledki raziskave o poznavanju politično-domovinskih tem med slovenskimi učenci, dijaki in njihovimi učitelji zgodovine. Med motivi učencev in dijakov za spoznavanje slovenske zgodovine in politike je zasedlo zadnje mesto, zanimanje za nastajanje slovenske države pa trinajsto mesto. Več kot petdeset odstotkov vprašanih učencev ni znalo odgovoriti na vprašanje, po čem so se volitve leta 1990 razlikovale od prejšnjih, zgolj dvanajst odstotkov dijakov pa je poznalo vsebino in namen majniške deklaracije iz leta 1989. Kar 46 odstotkov dijakov v raziskavi ni vedelo, kdo je bil prvi predsednik slovenske vlade, in učitelji so v raziskavi »priznali, da bi jim koristilo več znanja« s tega področja.
Debata o »domoljubju« je nenavadna, saj gre za družbeni fenomen, ki ima v različnih družbenih skupnostih različne konture. Zagotovo drži, da smo Slovenci kot narod utemeljeni na kulturno-etnični podlagi, in zato je v naši biti manj utrjena državljanska zavest. Država mora kar nekaj časa obstajati, da »proizvede« svojo nacijo, in če se lotevamo vprašanja domoljubja, bi se morali trdno odločiti za utrjevanje državljanske nacije. »Če ima predsednik Türk to v mislih, potem takšno iniciativo podpiram,« pravi Kreft in opozarja, da za utrjevanje državljanske zavesti, »se pravi zavesti o pravicah državljank in državljanov v odnosu do države in njenih institucij, v vseh treh vejah oblasti, takšne pobude ne morejo prihajati z vrha države navzdol - to velja tudi za domoljubje - ampak ravno narobe, to se ustvarja s pritiski državljanov in državljank na državo, da izpolnjuje tisto, kar je obljubila z ustavo in zakoni.« Sicer pa v Sloveniji, kot tudi v drugih postkomunističnih vzhodnih državah, ljudje nimajo toliko težav z nacionalno identiteto, kot jih imajo politiki v teh državah, da bi se ljudstva identificirala z njimi. »Zato politične elite zlorabljajo etnično identiteto, domoljubje in podobne zadeve, celo kulturno identiteto, religiozno identiteto, da bi se predstavile kot tiste, ki so poklicane, da vodijo ljudstvo in da bi jih ljudstvo vzelo za svoje. V teh deželah ljudstva najmanj občutijo svoje politične sloje, kot nekaj, kar jim res pripada,« dodaja dr. Lev Kreft. No, nekaj tega je lahko najti tudi na slovenskem političnem prizorišču, vendar skorajda ne med mladimi, ki imajo zagotovo drugačne premisleke o domoljubju, kot smo jih morda slišali na posvetu pri predsedniku države. Vendar jih na posvetu ni bilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.