2. 7. 2009 | Mladina 26 | Politika
Enotnost oblasti - večna skušnjava SDS in JJ
Zastavlja se temeljno vprašanje, ali želiš s kritiko pomagati k izboljšanju položaja ali pa je namen kritike zmanjšati ugled sodstva v družbi oziroma si ga želiš podrediti
Dr. Lojze Ude, profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, nekdanji ustavni sodnik
© Miha Fras
V zadnjih štirinajstih dneh se kar vrstijo ostre ocene SDS in njenega predsednika Janeza Janše o sodni veji oblasti. To zaostritev je izzvalo dejstvo, da je vlada dosegla s sodniki sporazum o njihovem nagrajevanju, sodniki pa so prenehali s tako imenovano belo stavko.
Ostre in še ostrejše izjave si kar sledijo. Tako je bil na primer na internetni strani SDS v rubriki Novice v ponedeljek, 22. junija, objavljen članek, ki ga je podpisal Vinko Gorenak, z naslovom: »V času brezposelnosti in nižanja plač vlada nagrajuje sodni sektor«. Omenjeni članek vsebuje besedne zveze, ki jasno kažejo, da pisca moti trajni mandat sodnikov. Tako je recimo zapisano, da »sodniki svoj status pridobijo s tridesetim letom starosti in ga do upokojitve praktično nikoli ne izgubijo«. Zapisano je tudi, da sodniki tarnajo, da nimajo potrebnega ugleda v družbi in da njihov poklic ni spoštovan, da pa si ugleda na bodo pridobili z odločbami ustavnega sodišča in stavkami, temveč le z dobrim delom, da je pri nas zaposlenih preveč sodnikov, obenem pa beležimo enega izmed največjih sodnih zaostankov v Evropi, da najodmevnejši sumi gospodarskega in finančnega kriminala nikoli ne doživijo takšnega ali drugačnega epiloga na sodišču, da je sedaj uveden popolnoma nestimulativen plačni sistem in da so sodniške plače v primerjavi s plačami javnih uslužbencev ali celo univerzitetnih učiteljev nesorazmerno visoke. Temu članku, ki vsebuje v zadnjih letih že večkrat izrečene očitke sodstvu in sodnikom, so sledile še mnogo ostrejše ocene. Ko je predsednik SDS izvedel, da je v postopku zaradi izdaje tajnih podatkov, je v televizijski oddaji prenesel očitke tudi na sedanjo vlado, češ da »se je Pahorjeva koalicija odločila, da bo uporabila represivne organe v politične namene, da ustvarja koruptivno okolje« (očitno je mislil: vlada vam daje višje plače, vi preganjajte naše politične nasprotnike) in da je tudi ministrica Katarina Kresal izjavila, da pričakuje, da bodo organi ukrepali.
Potem ko se je na izjavo predsednika največje opozicijske stranke odzvalo vrhovno sodišče in poudarilo, da njegova izjava pomeni nedopusten napad na neodvisnost sodstva kot tretje veje oblasti in kot taka ruši zaupanje in vero državljanov v pravno državo, je sledil njegov le njemu lasten zaostren odgovor, da »podobnega besednjaka nismo slišali že vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja«, v imenu državljanov se je vprašal, ali bosta temu sledila kazenski pregon drugače mislečih in ponovno uvajanje verbalnega delikta. »Gospode z dosmrtnimi dobro plačanimi službami in stotinami tisoči zaostankov« je opozoril na resne raziskave javnega mnenja, po katerih je sodstvo ne zaradi kritike politikov in novinarjev, temveč zaradi svoje neučinkovitosti, na repu zaupanja in da se bo njihov ugled po 18 letih stranpoti slovenske tranzicije dvignil, če bo kako slovensko sodišče pravnomočno zaključilo vsaj en samcat primer velikega gospodarskega kriminala. Vrhovno sodišče je še vprašal, ali je bil kateri izmed sodnikov, ki so odgovorni za dolgotrajnost postopkov, kaznovan, disciplinsko obravnavan ali je izgubil mandat. Na koncu pa je napovedal, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi priložnosti in s tem povezana višja mesta v sodni hierarhiji dobili tisti sodniki, ki resno jemljejo svojo prisego. Kot krona na vse te ocene pa je nato sledilo 30. junija še sporočilo za javnost SDS, ki v bistvu očita koaliciji nepotizem (še posebej stranki LDS) pri izvolitvi petih novih članov sodnega sveta in zaključi s povsem nesmiselnim pribijanjem, da je nekaj takega značilno za sodobne komunistične režime v Severni Koreji, Latinski Ameriki, Srednji Aziji in Zimbabveju, ki si vsi po vrsti prizadevajo, da bi njihova totalitarna oblast postala dedna.
Deli in vladaj
V bistvu je s tem prišel na čistino odnos SDS in Janeza Janše do sodstva. SDS je s pomočjo idej Gregorja Viranta spravila sodstvo in same sodnike na doslej najnižji položaj v sistemu oblasti po slovenski osamosvojitvi! Uvrstila jih je med uradnike in jih z očitkom nedelavnosti skušala prisiliti v sistem nagrajevanja po številu rešenih zadev. Prejšnja vlada je tako povzročila tako imenovano belo stavko sodnikov, ves čas pa se je tudi trudila z nastopi v medijih zmanjšati ugled sodstva med državljani. To zadnje je posebej politikantsko ravnanje, ker so številni državljani pripravljeni tudi sami kritizirati sodstvo, saj izgubijo sodne procese ali so v njih obsojeni zaradi kaznivih dejanj. Obenem je z uvrstitvijo sodnikov v uslužbenski plačni sistem spodbudila vse, za katere ta sistem velja, da se s sodniki primerjajo, in jih na nek način »nahujskala« proti sodnikom. Divide et impera (deli in vladaj)! Potem ko naj bi se večletna stagnacija sodniških plač vendarle uredila, je v javnosti zaostajanje zamolčala, sedaj pa z opozicijskih klopi kritizira ureditev plač, ki v bistvu pomeni uresničitev stališča ustavnega sodišča, vsebinsko pa nadomeščanje zaostankov. Pri tem celo navaja neresnične previsoke številke.
V preteklosti sem sam večkrat izrekel kritične misli o delovanju sodstva. Zlasti sem ugotavljal, da so sodni postopki pogosto predolgi (to je tako ali tako splošna ocena, ki jo sprejemajo tudi sodniki) ne le zaradi povzročanja nesorazmernega števila sodnih zadev s strani naše zakonodaje in včasih pravdarske miselnosti državljanov, temveč tudi zaradi strokovno pomanjkljivega dela sodnikov samih, da se sodniki prevečkrat zatekajo k formalnemu in ne vsebinskemu reševanju zadev (znana je moja misel, da se sodniki pogosto rešujejo zadev, namesto da bi jih reševali) in da se sodniki sami še ne počutijo kot dejanski nosilci tretje veje oblasti.
Vendar se v zvezi z dejansko problematiko v sodstvu zastavlja temeljno vprašanje, ali želiš s kritiko pomagati k izboljšanju položaja ali pa je namen kritike zmanjšati ugled sodstva v družbi oziroma si ga želiš podrediti. Da je tak namen največje opozicijske stranke in njenega predsednika, je očitno. Janša je celo neposredno napovedal, da »bi bilo dobro, da če bi priložnosti in s tem povezana višja mesta v sodni hierarhiji dobili tisti sodniki, ki resno jemljejo svojo prisego«. Virant je v zadnjih nastopih tudi poudaril, da bi morali predsedniki sodišč poročati o delu parlamentarnim delovnim telesom. Seveda bo sedaj trdil, da ne gre za poročanje o vsebini sojenja in nadzoru parlamenta nad vsebino, temveč le za poročanje o poslovodnem delu predsednika. Ali je taka ločitev ob znanem agresivnem nastopanju zlasti članov večinske opozicijske stranke sploh mogoča? V sredini sedemdesetih let, ki jih je omenil Janša pri svojem znanem vračanju v zgodovino, kadar jo želi z njenimi bremeni vred naprtiti sedanjemu političnemu nasprotniku, je bilo na podlagi nove ustavne ureditve iz leta 1974 ukinjeno poročanje sodišč skupščini o »družbenih pojavih, ki jih opažajo pri svojem delu«.
Ni naključje, da je med desetimi predlogi za spremembo ustave za nov razvojni zagon, ki jih SDS bombastično opredeljuje kot »drugo republiko«, na prvem mestu ugotovitev, da »Slovenija nujno potrebuje ustavno podlago za reformo sodstva«. Vprašal bi, kakšno, če sicer velja splošna ugotovitev, da je z vidika ustavne ureditve sodstvo pravilno umeščeno v sistem delitve oblasti, in ko je znano, da dosedanji predlogi za spremembo ustave zlasti v pogledu ukinitve trajnega mandata niso doživeli podpore.
Želja po podrejanju
Očitno je, da drži ocena, ki sem jo dal že leta 2003 in ki jo sedaj usmerjam glede na njihove izjave predvsem na SDS in njihovega predsednika. Politiki ni kaj dosti do tega, da bi se sodna funkcija oblasti dejansko uveljavila, in ustvarja celo vzdušje v družbi, ki ocenjuje sodno funkcijo včasih celo kot krivca za razslojenost v družbi, kot docela neučinkovito pri preprečevanju neupravičenega bogatenja posameznikov in celo pri preprečevanju klasične kriminalitete, kot neučinkovito pri zagotavljanju plačilne discipline in pogodbene zvestobe in zaradi tega tudi kot krivca za razmeroma slabo stanje pri uveljavljanju elementov pravne države. Nenehne kritike sodstva na eni strani in nespoštovanje nekaterih sodnih odločitev (na primer ustavnega sodišča) na drugi strani dokazujejo, da politika želi sodstvo le kot moderen in uspešen servis za reševanje medsebojnih sporov pravnih in fizičnih oseb (kot moderno družbeno kemično čistilnico in pralnico, v katero bi zlasti nosili perilo političnih nasprotnikov), nikakor pa ne kot učinkovitega nosilca in izvajalca sodne oblasti, kot enakopravnega partnerja pri delitvi državne oblasti. Vsi politiki se seveda morajo formalno zavzemati za pravno državo, načelo zakonitosti in delitev oblasti. V resnici pa si močne tretje veje oblasti, s katero bi si morali deliti oblast, ne želijo. Želijo si jo podrediti!
Kritiko ureditev sodniških plač je opozicija sicer z že na prvi pogled povsem neracionalnimi argumenti (če se ne upošteva želja po demagoških učinkih) naslovila tudi na Pahorjevo koalicijsko vlado in zlasti LDS, češ da gre pri takem urejanju za odločitev represivne organe uporabiti za politične namene, da ima tako ravnanje koruptivni značaj in da je volitev članov sodnega sveta mogoče primerjati z najbolj totalitarnimi režimi po svetu. Vsebinsko obravnavati te očitke seveda nima nobenega smisla, ker so osupljivo nesmiselni. Ker pa je že omenjeno ime predsednika vlade, naj le opozorim na paradoks, da so ti očitki naslovljeni na politika, ki ga je seveda kot vsakega politika mogoče kritizirati (sam se z njim ne strinjam o marsikaterem vprašanju), ki pa je eden od redkih slovenskih politikov, ki skušajo v politični dialog vnesti spoštovanje političnih nasprotnikov in njihovih mnenj in določeno stopnjo kulture. Očitno je njegovo ravnanje precej donkihotsko.
Na eni izmed zadnjih razprav o sodstvu mi je eden izmed sodnikov, ko sem kritiziral delovanje sodišč, dejal, naj vendar pustimo sodiščem, da z dobrim delom in v realnem časovnem obdobju uveljavijo sodstvo tako, kot bi v moderni družbi moralo biti. Prav je imel! V položaju, v kakršnem je naše sodstvo, in ob pričakovanjih, ki jih v zvezi z uveljavitvijo sodstva imamo, naj bo kritika usmerjena konstruktivno, v izboljševanje razmer, ne pa rušilno!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.