Jože Vogrinc

 |  Mladina 27  |  Politika

Evrototalitarizem? Nein, спасибо!*

Zakaj »stara Evropa« mirno podpira take resolucije »nove Evrope«? Zato, ker je njena politična elita, zbrana v evropskem parlamentu, izraz družbeno postarane Evrope, ki bi rada kot rentnica živela od obresti pretekle privilegirane vloge v svetu.

Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev

Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev

Neca eos omnes! Deus suos agnoscet.
(Pobijte jih vse! Bog bo prepoznal svoje.)
Papeški poslanec Arnaud-Amaury pred pobojem obleganih v Béziersu, 1209
V Sloveniji se nasploh veliko več poroča o povsem postranskih zadevah kakor o bistvenem. Nič posebnega ni, da se nameni nenamerni napaki informacijske pooblaščenke več pozornosti kakor grozečemu stečaju Mure. Zato se lahko zdi nenavadno, da uperimo pogled pod površino slabo opaznega nedogajanja: v sredo, 30. junija, je odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, delovno telo državnega zbora, po preglasovanju preložil obravnavo predloga poslancev SDS, da bi državni zbor sprejel resolucijo o podpori resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je evropski parlament sprejel 2. aprila ob podpori vseh poslanskih skupin razen Evropske združene levice (EZL) in jo je podprlo tudi vseh sedem poslancev iz Slovenije. Na TV so predlog SDS in pritožbo opozicije, da se poskuša koalicija učinkom resolucije izogniti, postavili v ospredje poročanja, Dnevnik v sredo in Delo v četrtek pa zadeve nista postavila na naslovnico. To sredo je koalicija na nujni seji spet našla proceduralne razloge, zaradi katerih bo predlog obravnavan, če sploh bo, šele jeseni. Hiti zagotavljati, da resolucijo sicer podpira, da pa si jo vsak lahko ogleda na spletni strani evroparlamenta. Nedogajanje se bo jeseni očitno nadaljevalo. Vladna stran si prizadeva pomen resolucije in poznavanje njene vsebine v Sloveniji zmanjšati, opozicija pa jo vneto propagira in razglaša ravnanje nasprotnikov za izraz totalitarizma.
Pogled na okoliščine sprejetja resolucije v evropskem parlamentu dobro pokaže skupno potezo evropskega in slovenskega parlamenta: leporečje o evropski zavesti in moralno obsojanje totalitarizma v Evropi 20. stoletja popravlja preteklost. Revizija ima političen cilj: vnaprejšnjo moralno obsodbo morebitnih poskusov, da bi krizo kapitalizma rešili s korenitimi družbenimi spremembami.
Evropska resolucija obvezuje parlamente držav članic toliko, kolikor hočejo same. Jè priporočilo glede politične usmeritve: spodbuja vzgojno-izobraževalne, raziskovalne in civilnodružbene pobude, ki naj bi gradile skupno evropsko zavest na skupnem spominu o zločinih, ki so jih v prejšnjem stoletju v Evropi zagrešili totalitarni, nedemokratični in avtoritativni režimi. Vzgibi za resolucijo kot temeljno zgodovinsko izkušnjo zahodne Evrope navajajo nacizem in na kratko omenjajo fašistično izkušnjo Portugalske, Španije in Grčije, prvi, italijanski, fašizem pa sploh ni posebej omenjen. Resolucija je tako rekoč v celoti namenjena vključitvi (tudi še neznane) vednosti o zločinih komunističnih režimov od konca druge svetovne vojne do 90. let kot glavne zgodovinske izkušnje vzhodne Evrope v skupno evropsko zavest. Sklep pravi, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove«. Zveni znano, kajne?
Resolucija o resoluciji, ki jo predlaga SDS, bi slednjo v celoti naredila za uradni dokument naše države, ki bi priporočal, kako razlagati preteklost, in vnaprej opogumljal vsakršno publicistiko in propagando, ki bi se predstavljala kot razkrinkavanje komunističnih zločinov. Poslej bi temu rekli delo za spravo in gradnja skupne evropske zavesti. Zadrega slovenske parlamentarne »levice« je razumljiva. V državnem zboru si tako desne resolucije ne upa izglasovati, saj bi jo večina Slovencev zavrnila. Vendar pa v slovenski politični eliti podrejanje Evropi velja za državotvorno, zato si na odkrito nasprotovanje večinsko sprejetim sklepom evropskega parlamenta ne upa niti pomisliti (ne glede na to, koliko so škodljivi za Slovenijo!). Kaj torej storiti? »Levica« zavlačuje.
Zanimivo postane, če resolucijo pazljivo preberemo, še zlasti pa, če pogledamo, kdo jo je pripravil in kdo in zakaj ji je nasprotoval. Gre za predlog 17 poslancev in poslank. Po politični barvi je to desnica: štirje iz Evropske ljudske stranke (krščanski demokrati) in Evropskih demokratov, dva iz Zavezništva liberalcev in demokratov, kar osem jih sodi v desno nacionalistično Združenje za Evropo narodov, trije pa so iz skupine zelenih in neodvisnih. In od kod so ti poslanci? Kar šest je Poljakov (pretežno iz stranke dvojčkov Kaczyński), dva sta iz Latvije, po eden iz Estonije, Švedske (Gunnar Hökmark, nekdanji šef proizvodnje v multinacionalki Unilever, odlikovan v Estoniji in Latviji), Češke, Belgije (flamska liberalka Annemie Neyts-Uytterbroeck) in Madžarske. Posebej je treba povedati, kdo je zastopal zelene in neodvisne: vzhodna Nemka (Gisela Kallenbach), češki emigrant v Nemčiji (Milan Horáček) in romunski Madžar (László Tőkés).
V veliki večini so predlagatelji torej iz dežel, kjer je povojni režim vpeljala okupacija sovjetske Rdeče armade - na Poljskem z zatrtjem nekomunističnega partizanskega odpora, deportacijami prebivalstva, samovoljno spremembo meje, medvojnim množičnim pobojem poljskih častnikov itn., v Latviji in Estoniji z odpravo neodvisnosti in načrtnim uničenjem elit, na Češkem in Madžarskem z vsiljenim režimom in zatrtim odporom leta 1968 oziroma 1956. Režime v teh deželah so res monopolistično obvladovale partije, ki so si rekle komunistične, nikoli pa se niso razglasili za komunistične režimi sami, saj so bili daleč od komunizma (= družbe brez države, brez delitve dela, z nagrajevanjem ljudi po potrebah, ne po zaslugah). Ker sta državna lastnina in ponekod (npr. na Poljskem) celo formalni politični pluralizem soobstajala z blagovno produkcijo in ekonomsko neenakostjo, so se te države imenovale kvečjemu socialistične, mnogi družboslovci pa so takemu družbeno-ekonomskemu sistemu rekli državni kapitalizem. Izkušnje dežel, ki so jim »komunizem« prinesli sovjetski tanki in so to doživele kot nacionalno zatiranje, pač ni mogoče prenesti na Jugoslavijo in Slovenijo, kjer si je KP pridobila množice tudi z obljubo pravičnejše družbe, ne samo z osvobodilnim bojem.
Zahodnoevropske stranke sredine so resolucijo sprejele pasivno. Italijanski fašisti so neopazno prešlepali v »enotno evropsko zavest« sebe in fojbe, duce pa je sublimiral kakor kafra. Zahodne »levice« obsodba komunizma nič ne stane, saj se mu je odpovedala in ji prija, da je videti, kakor da nikoli ni imela nič z njim. Izjem, ki so pred glasovanjem pojasnile, zakaj bodo glasovale proti, je bilo malo, a to, kdo so in od kod, pove veliko. Vsi zavračajo enačenje komunizma z nacizmom in opozarjajo, da resolucija pod krinko sprave in zavračanja »vseh totalitarizmov« pravzaprav popravlja zgodovino: vpeljuje pozabo fašizma in odreka veljavo komunističnim vrednotam: družbeni enakosti, pravičnosti in solidarnosti. Na to so opozorili grška socialistka Maria Eleni Koppa ter komunistična pripadnika Evropske združene levice Portugalec Pedro Guerreiro in Grk Athanasios Pafilis. Zgodovinska izkušnja Portugalske je dolgoletno sodelovanje komunistov v boju za demokracijo proti klerofašistični diktaturi, Grčije pa državljanska vojna po drugi svetovni vojni, kjer so bili komunisti žrtve povojnih pobojev pod »demokratičnim« režimom in so morali v emigracijo, fašistično vojaško diktaturo (s podporo ZDA) pa so Grki izkusili med letoma 1967 in 1974.
Branje evropskih dokumentov jasno kaže, kaj si desnica predstavlja pod »spravo« in »skupno evropsko zavestjo«. Jasno je tudi, zakaj je resolucija tako všeč slovenski SDS: s sklicevanjem na evropski dokument bi rada obšla in nevtralizirala odpor Slovencev do popravljanja zgodovine. Natančneje povedano: slovenska desnica, zlasti SDS in NSi, poskuša Slovencem vzeti lastno zgodovino prejšnjega stoletja in jo nadomestiti z uvoženim ponaredkom, desno nacionalistično razlago vzhodnoevropskih izkušenj stalinistične okupacije, raznarodovanja, terorja in vsiljene partijske diktature nad družbo. Sama se ne more oprati krivde za sodelovanje s fašizmom in z nacizmom, zato bi se rada dezinficirala s krvjo vzhodnoevropskih žrtev stalinizma.
Posvetiti pa bi se nam moralo tudi, da evropska scena ni drugačna od slovenske in da Slovenija s svojim dolgoletnim spravljanjem in z zgodovinskim revizionizmom družno z Italijo, kjer so uspešno razkužili fašizem in okužili antifašizem, Evropi prej kaže njeno zdajšnjost in bližnjo prihodnost, kakor pa da bi bila nespravljenost krasta slovenske preteklosti, ki mora odpasti z narodovega telesa, da bo olajšano steklo za drugimi v raj evrodemokracije.
Očitna je kvaziznanstvena politična in ideološka strategija selektivnega enačenja prepričanj z režimi, ki se nanje sklicujejo, in enako selektivnega tlačenja količine nezakonitosti, ki preseže nedoločljivo mejo, v priročno malho »totalitarizma«. Taktika, ki jo uporablja »antitotalitaristična« strategija, gre takole:
a) zločine vzameš iz njihovega družbenega in zgodovinskega konteksta, kjer jih je edino mogoče razumeti (NE opravičiti ali upravičiti!), in jih
b) vpišeš pod »totalitarizem«, nakar
c) nalepiš »totalitarizem« na vsa obdobja vladavine, pod katero so se zločini zgodili, četudi so se dogajali kratek čas in brez vednosti večine ljudi, ki so to vladavino podpirali, in na vse države s podobno ureditvijo, ne glede na velikanske razlike med njihovimi družbami in enako velike razlike glede tega, koliko in zakaj so ljudje kje sprejemali takšno oblast. Zdaj lahko končno
d) v imenu boja proti totalitarizmu vpelješ obredje »moralne obnove«, se pravi ideološke dresure z »evropsko zavestjo«, ki jo poleg povsem gladko upogljivih človekovih pravic sestavljata še verska tolažba in prost pretok kapitala.
Administrativno splošno obsojanje »totalitarizma« je po svoji notranji logiki sámo totalitarno, saj obsoja tudi prepričanja, vrednote in simbole, ne le režimov, za katere velika večina tistih, ki imamo taka prepričanja, vrednote in simbole, tako ali tako misli, da so se ti režimi nanje sklicevali neupravičeno in so jih izdali in zatrli, ne pa utelešali.
Če bi bilo obsojanje zločinov, ki so skupna dediščina Evrope, zares dosledno, se ne bi smelo ustaviti niti v prejšnjem stoletju niti na fizičnih mejah naše celine. Kaj bi ugotovili? Najprej to, da se je večina zločinov, tudi genocidi, v krščanski Evropi zgodila v imenu krščanstva: v njegovem imenu niso masakrirali le ameriških domorodcev in Afričanov, ampak so npr. krščanski Franki z množičnim pobijanjem »pokristjanjevali« poganske germanske brate Sase, malo kasneje pa kot nemški viteški red njihovi skupni potomci slovanske pogane in kristjane; v srednjem veku je cerkev načrtno in včasih genocidno pobijala krivoverce (npr. ko so papeške čete leta 1209 zavzele Béziers in pobile vse, katare in katolike); med reformacijo in protireformacijo so se stoletje in pol Evropejci pobijali med seboj v imenu Kristusa in navsezadnje so z duhovniškim blagoslovom na obeh straneh umirali še v evropskih vojnah prejšnjega stoletja. Če bi bili v obsodbi totalitarizma dosledni, bi sedanji evropski eksorcisti totalitarizma morali izganjati tudi hudiča, utelešenega v krščanskih režimih.
In seveda ni bilo kaj bolje v imenu svobode in demokracije, le da po možnosti daleč od Evrope. Prosti trg so Evropejci v Afriko in Azijo pripeljali z ladijskimi topovi; iz Afrike so odpeljali na milijone sužnjev (in vsaj toliko Afričanov pobili), na Kitajskem pa so Angleži med drugim sprožili nadvse človekoljubne opijske vojne: ker Kitajcem niso imeli česa prodati, so jim vsilili odvisnost od opija, ki so ga pridelovali v indijskih kolonijah. In ali niso v imenu svobode in demokracije Angleži izumili koncentracijskih taborišč (za Bure v burski vojni konec 19. stoletja), ZDA pa so v imenu Boga in demokracije doslej zagrešile po vsem svetu že dovolj zločinov, da jih lahko mirno postavimo k »totalitarističnim režimom«. Izrael z domnevno izjemnostjo holokavsta krije svoje zločine nad Arabci in nekaznovano posest jedrskega orožja in grožnje z njim. Če bi bili v obsodbi zločinskih režimov dosledni, bi morali mednje všteti liberalne in demokratske režime. Kaj bi nam ostalo? Snežno bela sredina, ki zločine prepušča drugim in jih gleda s tiho žalostjo v srcu?
Tudi svoje taktike ne skrivam: dokazujem, da bi doslednost v obsojanju zločinov preteklosti težje našla nedolžen režim kakor Diogen pravičnika z baklo podnevi. Kaj pa strategija? Pokazati sem hotel, da tako, kot ne morete enačiti vrednot krščanstva z zločini, ki so jih režimi delali v njegovem imenu, niti skrčiti demokracije na izgovor za nasilje, tudi ni mogoče vrednot komunizma izenačiti z Gulagom in Golim otokom.
Dolžan sem še odgovor, zakaj »stara Evropa« mirno podpira take resolucije »nove Evrope«. Mislim, da zato, ker je njena politična elita, zbrana v evropskem parlamentu, izraz družbeno postarane Evrope, ki bi rada kot rentnica živela od obresti pretekle privilegirane vloge v svetu. Dvajseto stoletje popravlja za nazaj, da se ji ne bi bilo treba spoprijeti z realnostjo 21. stoletja. S tem stoletjem je izgubila stik. Evropa našega stoletja še ne obstaja. Če pa hočemo preživeti na človeka vreden način, potrebujemo Evropo, ki se bo, tako kot se je, denimo, Nemčija, odrekla nacizmu, odrekla izkoriščanju svojega nekdanjega gospostva za postkolonialistično ropanje in politično pasivnost. Soočiti se mora s svojo dejansko, plenilsko vlogo v kolonialni preteklosti in v globalizirani zdajšnjosti sveta. Evropa lahko smiselnost svojih vrednot dokaže samo tako, da jih prakticira. Za kaj takega pa potrebujemo novo, samokritično Evropo, ki bo samo sebe in svoje mesto v svetu zastavila na novo, kot zgled kooperativnosti, ne kot parazitiranje v vlogi bogate upokojenke, ki bi rada večno zaspala s prijetno popravljenimi in urejenimi spomini.

* Evrototalitarizem? Ne, hvala!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.