Deglobalizacija

Kako naj kmet v Afriki z lesenim plugom, ki ga vleče bivol, konkurira pridelkom »severa«? Celo na vaškem trgu in celo, če ti ne bi bili subvencionirani

/media/www/slike.old/mladina/tema_velika_bojan_brecelj_ipak.jpg

© Bojan Brecelj / Ipak

Kako naj kmet v Afriki z lesenim plugom, ki ga vleče bivol, konkurira pridelkom »severa«? Pridelka, ki mu je omogočal preživljanje družine in mu dajal dostojanstvo, ne more prodati.

Naj se prilagodi zahtevam trga in prideluje »banane, riž ali sladkor«, naj zemljo proda in se zaposli v multinacionalki, ki prideluje monokulture? Tam ga zaradi uporabe tehnologije ne potrebujejo. Preostaja mu životarjenje na obrobju velemest; svobodna trgovina mu ni vzela le dela in zemlje, vzela mu je človeško dostojanstvo.

Morda se bo ta kmet odpravil na tvegano pot v Evropo, kjer bo, če bo imel srečo, na črno pobiral jagode in obiral breskve.

Po desetletjih globalizacije in rasti svetovne trgovine polovica svetovnega prebivalstva živi z manj kot evrom na dan.


Velika večina tistih, ki »imajo besedo« v deželah, ki »štejejo«, »ve«, da globalizacija kar samodejno prinaša blaginjo ter odpravlja revščino in zaostalost. To naj bi zagotavljale njene sestavine: liberalizacija vsega, privatizacija vsega in »zdrava« gospodarska politika, ki naj bi peljale v svet brez meja za tokove blaga, storitev, dela, kapitala, tehnologije, denarja ter znanja in idej. Hitrosti teh tokov se močno razlikujejo; menjava blaga in storitev se je povečevala veliko hitreje kot produkt, rast tokov kapitala je bila še hitrejša, tokovi finančnih transakcij pa so bili kar nekajkrat hitrejši. Po razpadu socializma na začetku devetdesetih let se je gospodarski globalizaciji pridružilo še soglasje o globalni ideologiji - gospodarskem sistemu, ki temelji na neomejeni svobodi trgov, brezmejni konkurenci in svetosti zasebne lastnine. Gospodarsko in ideološko globalizacijo je spremljala globalizacija medijev, umetnosti in popularne kulture. Prišli naj bi do »konca zgodovine«. Tudi večina kritikov globalizacije ne nasprotuje globalizaciji nasploh, nasprotuje le njenim sestavinam in opozarja na njene dejanske učinke na gospodarstva in življenje posameznikov, predvsem na to, da sadove globalizacije uživajo le deli posameznih družb in le nekatere družbe, da globalizacija povečuje neenakost, povzroča brezposelnost v razvitem svetu, plače v manj razvitem pa zadržuje na ravni preživetja.
Globalizacija naj bi z dostopom do dela, kapitala in surovin na vseh trgih sveta in s produkcijo za vse trge sveta zmanjševala transakcijske stroške ter povečevala alokacijsko učinkovitost in trgovinsko menjavo. Utemeljitev izhaja iz klasične ekonomske misli in teorije relativnih primerjalnih prednosti. Prva poudarja koristi delitve dela in konkurence ter pri tem predvideva popolno prilagodljivost gospodarskih subjektov cenam in drugim zahtevam, ki se oblikujejo na trgih. Druga dokazuje koristi trgovinske menjave za vse, ki v njej sodelujejo, ne glede na razlike v razvitosti. Čeprav teorija relativnih primerjalnih prednosti, ki jo je že pred dvema stoletjema utrdil David Ricardo, sodi med najbolj logične »ekonomske zakonitosti« in razlage gospodarskega mehanizma, velja za svet, v katerem sta bila delo in kapital bolj ali manj nemobilna. Še takrat so jo za argument uporabljali šele, ko jim je svobodna trgovina po obdobju zaščite začela prinašati koristi. Toda ali zaradi primerjalnih prednosti milijoni tovornjakov prevažajo enako blago z enega konca Evrope na drugega in spet nazaj? Ali s tem zmanjšujejo transakcijske stroške? Tovornjak, ki je pred leti zgorel v predoru pod Mont Blancom, je v Italijo vozil margarino, ki so jo v Belgiji naredili iz italijanskih sončnic. Iz Italije v Nemčijo prevažajo mleko, v Nemčiji ga potem predelajo v jogurt, tega prepeljejo v Brindisi, od koder gre v Grčijo, tam iz njega naredijo »grško« feto in jo nato prodajajo v Nemčiji. S kmetij v severni Nemčiji naj bi na Sicilijo vozili umazan krompir, ga tam oprali in prepeljali nazaj. Česen in navadno kredo za pisanje dobimo iz Kitajske, od tam naj bi bili prišli tudi kamniti robniki, ki so jih ob slovenskem predsedovanju EU uporabili za urejanje cest v okolici Brda. Vse v imenu »trga brez meja«, pa naj stane, kolikor hoče. Ko se voziš po naših ali še bolj po italijanskih avtocestah, ne moreš mimo pomisli, da je edini namen prevažanja blaga sem ter tja prevažanje samo. Uspešnosti investicij ne merimo več s količino produkta, ampak s številom novih delovnih mest. Že dolgo najbrž drži, da gospodarimo zato, da ustvarjamo zaposlitve, in ne zato, da proizvajamo dobrine, ter da je ustvarjanje novih institucij in zapletanje pravil pravzaprav način, s katerim lahko vsaj malo izničimo učinke tehnološkega napredka.
A vrnimo se h globalizaciji in k podmeni o prilagajanju zahtevam trga. Ali svobodna trgovina, o kakršni govori Svetovna trgovinska organizacija v neskončnih krogih pogajanj, celo če pustimo ob strani vse hipokrizije razvitega sveta pri pogajanjih, res vsem prinaša koristi? Kako naj kmet v Afriki z lesenim plugom, ki ga vleče bivol, konkurira pridelkom »severa« celo na vaškem trgu in celo, če ti ne bi bili subvencionirani. Pridelka, ki mu je omogočal preživljanje družine in mu dajal dostojanstvo, ne more prodati. Naj se prilagodi zahtevam trga in prideluje »banane, riž ali sladkor«, naj zemljo proda in se zaposli v multinacionalki, ki prideluje monokulture? Tam ga zaradi uporabe tehnologije ne potrebujejo. Preostaja mu životarjenje na obrobju velemest; svobodna trgovina mu ni vzela le dela in zemlje, vzela mu je človeško dostojanstvo. Morda se bo odpravil na tvegano pot v Evropo, kjer bo, če bo imel srečo, na črno pobiral jagode in obiral breskve. Globalizacija, ki naj bi izkoreninila revščino, jo tudi ustvarja. Po desetletjih globalizacije in rasti svetovne trgovine polovica svetovnega prebivalstva živi z manj kot evrom na dan. »Strukturne reforme«, ki jih deželam v razvoju v imenu svobodnega trga vsiljujejo mednarodne institucije, so osiromašile velik del prebivalstva in uničile množice malih proizvajalcev, kmetov in ribičev. Zakaj pa se niso prilagodili? Mnoge dežele, ki so bile samozadostne, je vsiljeno »strukturno prilagajanje« v pridelovanje »banan, riža in sladkorja« spremenilo v uvoznice hrane in prosilke za posojila in humanitarno pomoč. Tudi stroške in tveganja, ki jih povzročajo konkurenca in boji za tržne deleže med multinacionalkami, združevanje teh multinacionalk in njihovi prevzemi, globalizacija prenaša na druge.
Nauke o popolni prilagodljivosti in primerjalnih prednostih je z lizbonsko strategijo sprejela tudi EU. V svetovni delitvi dela naj bi postala družba znanja, večja prilagodljivost trga dela, privatizacija javnih storitev in »zdrava« gospodarska politika, katere bistvo je zmanjšanje deleža javnega sektorja, pa naj bi jo usposobile za konkuriranje socialno brezobzirnejšim družbam. Spregledala je, da je znanje še bolj mobilno kot kapital in da ga v Šanghaju ni nič manj kot v Lizboni, da zaposlitev, ki jih izgublja z opuščanjem proizvodnih dejavnosti, ni mogoče nadomestiti z zaposlitvami v storitvah in da se dejavnosti z visoko dodano vrednostjo s selitvijo v države z nizkimi plačami spremenijo v dejavnosti z nizko dodano vrednostjo. Za znižanje cene dela z liberalizacijo trgov dela oziroma z zniževanjem plač in zmanjševanjem socialne varnosti, ki bi zadoščalo za konkuriranje socialno veliko bolj brezobzirnim družbam, bi bilo treba opustiti socialno tržno gospodarstvo, podobno kot je za svobodno svetovno trgovino v deželah v razvoju treba opuščati kmetovanje.
Globalizacija je pospešila nadomeščanje lastnikov družb z lastniki premoženja, ki jim prihodnost družb in zaposlenih v njih na drugem koncu sveta ni mar, zanima jih le, koliko bodo iztržili za premoženje, ki so ga že kupili z namenom, da ga bodo prodali. Delavci so postali reprodukcijski material, ki naj bi bil čim bolj poceni in fleksibilen - pripravljen delati za manj in zmeraj znova iskati novo delo, saj globalizacija omogoča, da kapital premalo fleksibilno »delovno silo« na enem koncu sveta nadomesti s fleksibilnejšo na drugem. Usodnih »finančnih produktov« ni bilo mogoče prodati, kjer so nastali, globalizacija je omogočila, da so jih prodali drugje. Kapitalski trgi, ki naj bi omogočali zbiranje prihrankov in kontrolo upravljanja družb, so se sprevrgli v globalno mešetarjenje s premoženjem in globalne igre na srečo.
Pred malone tremi desetletji sem se za nekaj mesecev zaposlil v Gvajani. Dežela je bila na robu propada, saj je odvisna le od izvoza sladkorja in boksita, svetovne cene obeh pa so prav takrat naenkrat močno padle. Skoraj vsi v glavnem mestu so bili brezposelni, voda je pritekla za uro na dan, z elektriko ni bilo bolje, časopisov ni bilo, televizije seveda tudi ne. En dan v tednu, najbrž je šlo za ponedeljke, se je na ulici zbrala velika množica; prepričan sem bil, da pred uradom za zaposlovanje. A zbirali so se pred stavnico, kjer so stavili na konje, ki jih nikdar niso videli, saj je šlo za konjske dirke v Angliji. Ali je denar od stav odtekal v Anglijo ali je ostajal v Gvajani, ne vem. Prav podobne globalne »konjske stave« imamo tudi doma. Da bi postali »investitorji« s tridesetodstotnimi donosi na trgih vrednostnih papirjev vseh borz sveta, smo tam stavili »na konje«, ki jih nikdar nismo videli, in se zadolževali v bankah, te pa v tujini. Po treh letih smo se iz »investitorjev« spremenili v dolžnike; neto zunanji dolg Slovenije, ki je bil še sredi leta 2005 enak nič, je zdaj približno 10 milijard evrov.
* * *
Dvomov, da globalizacija nima meja, je bilo malo. Ko sem v Science Direct v soboto, 4. julija, zvečer vtipkal geslo »globalizacija«, sem imel 19.842 zadetkov (knjig in člankov o globalizaciji v najuglednejših ekonomskih revijah), ko sem vtipkal geslo »deglobalizacija« pa devet; mednje so uvrščeni članki avtorjev, ki niso prepričani, da globalizacija res vsem prinaša blaginjo.
Pravzaprav obroben dogodek, ustavitev rasti cen družinskih hiš v ZDA, je medtem spremenil svet. Brez globalizacije bi padec cen hiš ostal nepomembna lokalna kriza, ki bi se končala, kjer se je bila začela. Novi »finančni produkti« in globalizacija pa so obroben dogodek hipoma spremenili v svetovno finančno in gospodarsko krizo, ki ji bosta sledili socialna in politična. Obrobni dogodek bo morda končal slaba štiri desetletja trajajoče obdobje tržnega fundamentalizma in pospešene globalizacije. Ta je sinhronizirala svetovna finančna in gospodarska gibanja; borze so se sesule naenkrat, posojila, trgovinska menjava in tokovi kapitala prav tako.
Kako in kdaj se bo kriza končala in kakšne bodo posledice, ni mogoče reči. Da kot Krištof Kolumb »ne vemo ne, kam gremo, in ne, kje smo, ko tja pridemo«, zgovorno kaže podatek, da je petnajst ekspertnih inštitutov za napovedovanje gospodarskih gibanj v svetu lani julija za letošnje leto napovedovalo 1,5-odstotno gospodarsko rast EU, junija letos pa (prav tako za letošnje leto) več kot 4-odstotno krčenje.
Po krizi bo svet drugačen, kot je zdaj, saj reševanje krize že začenja spreminjati svetovni gospodarski red. To bo najbrž kapitalizem, tega tudi zdajšnja začasna in »začasna« podržavljanja bank, zavarovalnic ali drugih delov gospodarstva ne bodo spremenila. A kriza ustvarja možnosti za prelom z zdajšnjim in iskanje novega kapitalizma, v katerem bodo »finančni produkti« uvrščeni med prevare ali igre na srečo, v katerem bodo lastniki predvsem lastniki družb in ne le premoženja, delavci pa sodelavci. A do takrat bo preteklo kar nekaj časa. Dotlej bodo države oživljale gospodarstva z izmišljanjem novih »potreb«, ki bodo omogočale, da bomo delali. Na kratki rok je pravzaprav vseeno, kaj; lahko so avtomobili ali tanki, da le zaposlujejo veliko ljudi. Na dolgi rok je smer pomembna. Morda bosta sestavini oživljanja tudi deglobalizacija in lokalizacija.
Podatki o trgovinski menjavi, tokovih dela in kapitala ter o velikosti finančnih transakcij in premoženja so nedvoumni. Deglobalizacija že poteka. Svetovna trgovinska menjava se je v nekaj mesecih zmanjšala za četrtino, v najbolj odprtih gospodarstvih za tretjino ali več, čeprav se je BDP v istem obdobju zmanjšal le za nekaj odstotkov. V tujini zaposleni delavci se vračajo domov. Neposredne tuje naložbe so se vsaj prepolovile, neto tokovi kapitala so se obrnili; odlivi dobičkov so v državah, zasvojenih s tujimi neposrednimi naložbami, močno presegli prilive kapitala. Vrednost premoženja na večini svetovnih borz se je prepolovila. Vsa merila, ki jih uporabljamo za merjenje globaliziranosti sveta in držav, kažejo na hitro zapiranje nacionalnih gospodarstev. Tudi EU se dejansko že zapira in to se bo, ne glede na retoriko o odprtosti, najbrž nadaljevalo tudi po krizi, saj sicer čez desetletje ne bomo več mogli najti izdelka, ki bi bil narejen v Evropi, narejenega drugje pa ne bomo mogli kupiti. Po ponovnem propadu lizbonske strategije in ustvarjanju »družbe znanja in brezposelnih« in če bo gospodarska kriza daljša, EU kaj drugega kot zapiranje sploh ne bo preostalo. Se bo s tem izognila vsaj »jugoslovanskemu sindromu«, to je položaju, v katerem smo bili vsi »izkoriščani« in ki je pripeljal do razpada Jugoslavije.
Je obdobje globalizacije končano, ji bo sledilo obdobje deglobalizacije in lokalizacije? Večina tistih, ki »imajo besedo«, prisega na reševanje krize s pospešeno globalizacijo. Na vrhu G20 v Londonu so se svetovni voditelji strinjali, da je kriza globalna, in sklenili, da jo je treba reševati globalno, manj pa so soglašali glede tega, kaj naj bi naredili. Še najbolj soglasni so bili pri odločitvah za globalno reguliranje finančnih tokov in sistemov ter za okrepitev Mednarodnega denarnega sklada. Toda ali močnejše reguliranje sistema, ki bi ga bilo treba razgraditi, prinaša rešitev? Ali Mednarodni denarni sklad ni bil pomemben steber ideologije, ki je svet pripeljala v krizo? Liberalni gospodarski modeli, ki jih je priporočal in vsiljeval in ki so bili v posameznih deželah vsaj nekaj časa uspešni, ne zagotavljajo uspešnosti v drugih. Še več, najpogosteje se je uspešnost spremenila v polom tudi v njih; dovolj je spomniti se dežel, po katerih naj bi se zgledovali, na primer Irske ali Estonije, z visokimi indeksi gospodarske svobode.
Je smiselno ustvarjati obvezne globalne socialne in okoljske standarde? Morda, a če bi jih, bi jih najprej in že zdavnaj morali uporabiti pri multinacionalkah, kar pa bi zmanjšalo njihove dobičke in koristi tistih, ki »štejejo«. Zato so socialni in okoljski standardi Združenih narodov prostovoljni, standardi, ki zagotavljajo svobodno trgovinsko menjavo, pa obvezni. Globalna pravila in globalno regulacijo je mogoče vsiliti šibkim; najmočnejše države jih lahko zavrnejo ali pa jih, četudi jih formalno sprejmejo, dejansko ignorirajo, okoljska pravila na primer tudi tako, da umazano proizvodnjo selijo v »onesnaževalne oaze«.
Globalizacija ni upoštevala političnih, kulturnih, socialnih in drugih posebnosti dežel. Koncept enega sistema za vse, posebno če temelji na konkurenčnosti, ki, če vsi tekmujejo, vse kar naprej pušča na istem, ni privlačen. Morda pa je v krizi pravi čas za premislek o opuščanju uporabe enakih pravil za neenake in neenakih za enake in prepuščanju več odločanja posameznim državam. Enaka pravila za neenake povečujejo neenakosti še bolj, kot jo neenaka za enake. Že zato bi bilo veliko dežel treba obvarovati pred globalnim gospodarskim »napredkom«. Hitra deglobalizacija in zapiranje trgov bi povzročila gospodarsko katastrofo posebno v majhnih gospodarstvih, odvisnih od menjave in zasvojenih s tujimi neposrednimi naložbami. Postopno opuščanje vere, da globalizacija vsem prinaša blaginjo, in prenehanje prizadevanj za globalno regulacijo gospodarstva pa bi svet naredilo prijaznejši; družbena odgovornost je lahko le lokalna in ne globalna. Svetovna rast BDP bi bila najbrž res nižja, tudi številne storitve, ki sodijo v skupino »sezuvanja čevljev na letališčih«, a po definiciji povečujejo BDP, bi morda izginile. Toda problem sveta ni premajhna količina produktov in bogastva, obojega je preveč, problem je razdelitev tega, problem sveta ni ustvarjanje dovolj dobrin, ampak ustvarjanje dovolj dela. Pa še: manj globalen svet bo bolj raznolik, bolj stabilen in manj dolgočasen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,9 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,9 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14,77 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.