Afganistanski labirint

V Afganistanu se zdaj dogaja, kar se je dolgo napovedovalo: pred dnevi se je začela velika ofenziva ameriške vojske in Nata, ki je trčila naravnost ob veliko ofenzivo talibanskih upornikov. Osrednja naloga mednarodnih sil je ponovno zavzeti strateško izjemno pomembno južno provinco Helmand, ki meji na Pakistan in skoznjo poteka ena izmed ključnih oskrbovalnih poti talibanov. Po tej poti v Afganistan prihajajo nove uporniške sile in orožje, v Pakistan pa se izvaža opij, saj je Helmand po pridelavi tega ena izmed prepoznavnejših afganistanskih provinc. Koalicijske sile imajo zato namen ne le pregnati talibane, temveč tudi vzpostaviti stalni nadzor nad Helmandom. A brez dvoma se bodo težave s tem šele začele. Hkrati si talibani, ki so se zadnja leta močno okrepili, prizadevajo zavzeti nova ozemlja in predvsem ovirati izvedbo predsedniških volitev, napovedanih za 20. avgust. Volitve bi morale biti že aprila, vendar so bile prestavljene za štiri mesece, ker zaradi razmer v državi ni bilo mogoče popisati volilnega telesa. Po navedbah Nata je bila denimo do 11. marca registrirana le okoli polovica volilnih upravičencev. Razmere so danes približno enako porazne; mednarodni inštitut The International council on security and development (ICOS), ki ima v državi številne opazovalce, je v enem izmed zadnjih poročil navedel: »Žal so razmere tako negotove, da lahko močno dvomimo o sposobnosti države, da bi izpeljala resnično demokratične volitve.«
Predstavnica inštituta ICOS Gabrielle Archer je v pogovoru za Mladino povedala, da so bili talibani »leta 2008 stalno prisotni že na 72 odstotkih afganistanskega ozemlja. Gre za občuten porast v primerjavi z letom prej, ko so bili stalno prisotni na 54 odstotkih ozemlja.« Vzporedno s tem narašča število mrtvih tujih vojakov. Letos jih je bilo do 7. julija že 175, lani vse leto 294. Talibani sicer vedo, da vojaško ne morejo premagati koalicijskih sil, lahko pa jih tako, da državo naredijo popolnoma neobvladljivo. To jim ta hip precej uspeva. Tri od štirih glavnih poti v prestolnico Kabul so tako rekoč pod njihovim nadzorom. Z ofenzivo ameriške vojske in Nata naj bi se razmere v državi vsaj deloma uredile za izvedbo predsedniških volitev, njen dolgoročni vojaški uspeh pa bo odvisen predvsem od štirih dejavnikov: sposobnosti tujih sil, da ohranijo zasedeno ozemlje, usposobljenosti afganistanskih varnostnih sil, da jim pri tem pomagajo, učinkovitosti pakistanske vojske, ki se na severozahodu svoje države bori proti talibanom, in navsezadnje od političnih odnosov med Zahodom in oblastjo v Kabulu.

Obvladovanje ozemlja

Obamova administracija je ugotovila, da je za urejanje razmer v Afganistanu potrebno »novo razmišljanje«. To je večplastno in zajema več novih metod, vojaških in političnih. A pojdimo po vrsti. Kar zadeva vojaške metode, se je Washington že odločil za nekaj učinkovitih potez. Pentagon je odpoklical svojega glavnega generala v Afganistanu Davida McKiernana in ga zamenjal z generalom Stanleyjem McChrystalom, strokovnjakom za posebne bojne akcije. V državo so ZDA napotile dodatnih 17.000 vojakov, nove sile poskušajo zagotoviti tudi druge članice Nata. Nekateri ameriški vojaki so bili razporejeni okoli Kabula, ki ga talibani stiskajo v obroč, preostale so poslali na jug države. Kaj to pomeni na terenu? Ena izmed novosti je, da bodo koalicijske sile skušale ohraniti nadzor nad zasedenimi ozemlji, saj so se morale doslej z njih praviloma vedno znova umikati, pogosto zaradi pomanjkanja dodatnih mož, streliva in celo podpore iz zraka. Poleg tega so talibani očitno razvili sposobnost predvidevanja sovražnikovih potez in tudi glede na ozemlje, ki ga obvladujejo, sami presojajo, kdaj se bodo začasno umaknili in kdaj spopadli. Prav takšen je sedaj položaj v Helmandu. Ponekod so britanski in ameriški vojaki doživeli močan odpor, drugod so prosto vkorakali v vasi in mesta, a bili napadeni čez dva ali tri dni.
In tu se začnejo težave. Nova naloga koalicijskih sil je »ohranjanje vidne prisotnosti v vaseh in mestih«, s čimer naj bi krajevnemu prebivalstvu pokazale, »da ga mednarodne sile varujejo«. Britanski BBC je navedel nenavadno optimistično izjavo ameriškega častnika Larryja Nicholsona: »Ne skrbijo nas talibani, ne osredotočamo se nanje. Osredotočamo se na ljudi. Pomembno je, da sodelujemo z lokalnimi voditelji in izvemo, kaj si želijo in kakšne so njihove zahteve.« A to bo veliko težje, kot si mogoče predstavlja častnik Nicholson. Kot poroča Reuters, so ameriški marinci 5. julija vkorakali v vas Sorhdoz v Helmandu in se sešli s tamkajšnjimi starešinami. Nobeden izmed starešin jih ni hotel sprejeti v svoj dom in šuro (posvet s starešinami) so bili prisiljeni izpeljati na ulici. Stotnik Junwei Sun jih je nagovoril prek prevajalca: »To je zelo lepa vas. Zelo mirna je. Moramo si prizadevati, da taka tudi ostane.« Verski vodja mula Zajnudin je bil jasen: »Ne zaupam vam. Tu so že bile tuje enote, šle so skozi vas in obljubljale ambulante, šole. Ko boste pripravljeni držati obljube, vam bomo verjeli. Zmanjkuje nam potrpljenja. Če ne boste izpolnili obljub in rešili teh težav, bomo zapustili vas. Borili se bomo: vsi moški, vse ženske, vsi otroci; ne bojimo se smrti.« Potem je vstal in odšel. Drugi voditelji so se strinjali z ultimatom. Težava je v tem, da se ZDA in Nato sicer zavedajo nujnosti izvajanja človekoljubnih dejavnosti na območju, toda preveč danih obljub je bilo že prelomljenih in, namesto da bi se gradili namakalni sistemi, šole in bolnišnice, na vasi in mesta padajo bombe. In te vasi in mesta potem pridejo pod oblast talibanov.

Majava opora

Obamova administracija se je zavezala, da bo dodatno usposabljala afganistansko vojsko in policijo. Za zdaj je tako, da so tamkajšnje varnostne sile izjemno slabo opremljene in zato priljubljena tarča upornikov. Hkrati je veliko dokazov, da se v nekaterih pokrajinah afganistanske varnostne sile podrejajo predvsem interesom voditeljev tamkajšnjih klanov in da v njih vlada korupcija. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj trgovina z opijem v tej državi še vedno cveti. Vprašanje je, kako rešiti to temeljno težavo. Zgolj dodatno usposabljanje in dobava novega orožja ne bosta zalegla. Nekatere stvari pa so prav neverjetne; Pentagon je moral denimo februarja priznati, da se je za tretjino orožja, dobavljenega afganistanskim varnostnim silam, izgubila vsaka sled. Okoli 220.000 kosov orožja je »izginilo neznano kam«.
Konec junija pa se je zgodilo še nekaj, kar je skoraj pokopalo upe Washingtona, da se bo lahko bolj oprl na afganistanske zaveznike. V Kandaharju, ki, mimogrede, velja za tradicionalno oporišče talibanov, so pripadniki posebnih protiterorističnih enot (gre za Afganistance, ki so jih izurili Američani in naj bi bili pod njihovim nadzorom) vdrli v urad lokalnega tožilca z zahtevo, naj pri priči izpusti enega izmed njihovih tovarišev. Sledil je strelski obračun oziroma bolje rečeno pokol, v katerem so pripadniki protiterorističnih enot ubili vsaj devet policistov, med njimi tudi šefa policije Matiulaha Kataja. Pentagon je zatrdil, da s tem nima nič, in je dogodek označil za »incident med Afganistanci«. Toda ta, milo rečeno, incident je povzročil precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi prebivalci in v že tako slabih razmerah so izgubili še nekaj zaupanja v ljudi, ki naj bi jih varovali.

Pakistanska fronta

Za dolgoročen vojaški uspeh koalicijskih sil v Afganistanu je ključen ugoden razplet spopadov med pakistansko vojsko in talibani, ki prihajajo z ozemelj na severozahodu Pakistana. Nobena skrivnost ni, da je nedavno pakistansko ofenzivo zahteval prav Washington, čeprav tega nihče ne obeša na veliki zvon. Obamova administracija je naravnost pobesnela, ko je oblast v Islamabadu s talibani v dolini Svat sklenila trajno premirje in jim s tem dovolila, da tam izvajajo šeriatsko pravo. Kaj je pakistanski predsednik Asif Zardari mislil, da bo s tem dosegel, ni jasno. Talibani so kmalu zatem zasedli še sosednjo provinco Buner in bili le še sto kilometrov oddaljeni od Islamabada. Poleg tega so se po pozivu voditelja talibanov mule Omarja, ki se skriva nekje v Pakistanu, združili trije največji klani pakistanskih talibanov, ki jih vodijo Bajtulah Mehsud, Gul Bahadur in Maulvi Nazir, in napovedali skupen boj proti okupatorskim silam v Afganistanu. Predvsem Mehsuda se koalicijske sile zelo bojijo, saj je znano, da za njim stojijo »brigade« samomorilskih napadalcev, ki so Pakistan že pahnile v kaos.
Ofenziva pakistanske vojske je bila torej nujna že zato, da bi poveljniki pakistanskih talibanskih plemen ostali v državi, sicer bi se afganistanske predsedniške volitve sprevrgle v popolno morijo. Zardari se je na nedavnem obisku v Washingtonu hvalil, da njegova vojska zelo dobro napreduje. Res ji je po izjemno dolgih in krvavih bojih uspelo »očistiti« dolino Svat, vendar je na drugih frontah, denimo v Severozahodni obmejni provinci (NWFP), kot kaže, obtičala, čeprav naj bi se pripravljale nove ofenzive. BBC-jeva novinarka Jill McGivering je pred kratkim intervjuvala »vidno izčrpanega« šefa policije Akbarja Khana iz mesta Mianvali v NWFP in v pogovoru je priznal, da varnostne sile niso kos samomorilskim napadalcem in težki oborožitvi talibanov. Po njegovem bi bila ena izmed rešitev oboroževanje civilistov, ki bi jih usposobili za protiteroristične akcije. Vendar so se uresničevanju te zamisli odpovedali, mogoče tudi zaradi tega, kar se je zgodilo v Kandaharju. Zdaj med lokalnim prebivalstvom ob podpori nekaterih verskih voditeljev širijo protitalibansko propagando.

Karzaj povzroča težave

Politične metode reševanja Afganistana, kot si ga je zamislila Obamova administracija, pa gredo v dveh smereh. Prva je slepa ulica: Washington je predlagal možnost sklenitve »častnega premirja« z zmernimi talibani, potem pa bi se ti lahko vključili tudi v politične procese. Glavni tiskovni predstavnik talibanov Zabihulah Mudžahid je to zamisel označil za »blazno« in dodal: »Če se hočejo pogovarjati z zmernimi talibani, naj jih najdejo.« Po Mudžahidovih trditvah premirja ne bo, dokler okupatorji ne zapustijo Afganistana, amin.
Glavni politični problem ZDA in Nata pa je pravzaprav predsednik Hamid Karzaj. To, da v njegovem kabinetu vlada endemična korupcija, je eno, to, da je spomladi začel še kritizirati svoje zaveznike, pa že nekaj drugega. Sodu je izbilo dno, ko je Karzaj zagrozil Obamovi administraciji, da bo za vojaško pomoč zaprosil Rusijo, ker mu je Zahod ne nameni dovolj. Iz Washingtona so prek medijev »poslali« več neuradnih sporočil, naj se Karzaj umiri ali pa bo zamenjan. A ker vedo, da ga ne morejo kar tako odstaviti, so morali po poročanju britanskega Guardiana »izumiti« novo politično funkcijo - funkcijo premiera: »Namen ustvarjanja funkcije novega, višjega političnega predstavnika oziroma predsednika vlade je, da se zaobide Karzaj. Da bi še bolj oslabili njegovo moč, je bilo predlagano, naj se denar, namenjen Kabulu, preusmeri v province.« Ta predlog sedaj že bolj ali manj neprikrito leži na mizi, in čeprav se Obama in Karzaj skupaj nasmihata pred kamerami, je razpoloženje za zaprtimi vrati najbrž precej klavrno. Uvedba premierske funkcije bi nedvomno sprožila hude spore glede razmerja moči v Kabulu. Vsekakor bi se ob tem marsikomu zdelo, kot da se prepirajo, kdo bo sedel za boljšo mizo na krovu Titanika. Do takrat pa bodo stvari potekale predvidljivo: volitve bodo bržkone prikazane kot demokratične, vojaška ofenziva pa kot uspeh. Čeprav je izid obojega že zdaj jasen: spet bo zmagal Karzaj in talibani bodo o(b)stali.