Nenavadna poteza kardinala Rodeta

Kardinal Franc Rode je 22. decembra lani izdal dekret, v katerem je kot prefekt kongregacije za redovnike odredil apostolsko vizitacijo redovnic v Združenih državah Amerike. Kot so zapisali na spletni strani omenjene kongregacije, gre za formalen, vendar oseben proces ugotavljanja dobrobiti nekega vidika cerkve. Vendar pa je vizitacija, čeprav ni edina, ki trenutno poteka, zaradi skromnih in nejasnih informacij o njenem namenu dvignila kar nekaj prahu med ameriškimi redovnicami.
O vizitaciji je poročal tudi New York Times, kjer so zapisali, da se mnoge redovnice bojijo, da gre za inkvizicijo in preiskavo tistih redovnic, ki so si izbrale »manj konvencionalne« načine služenja bogu. Vizitacijo v ZDA vodi mati Mary Clare Millea, ki bo na podlagi pogovorov z redovnicami kardinalu Rodetu pripravila tajno poročilo. Na spletni strani so zapisali, da se bodo s preiskavo skušali podučiti o raznolikih in edinstvenih načinih, na katere redovnice prispevajo k blaginji cerkve in družbe, ter tako pomagali cerkvi, da okrepi, izboljša in podpre razvoj več kot 400 kongregacij, ki jim pripada približno 59.000 ameriških redovnic. To bodo izvedli s pregledom dokumentacije in osebnimi obiski kongregacij.
Ob koncu prve faze preiskave je mati Mary Clare Millea zapisala, da se je osebno že pogovorila s 127 materami prednicami, dodatnih 50 kongregacij pa se je odzvalo njenemu vabilu. Prva faza bo tako končana 31. julija letos, Millea pa poziva vodje kongregacij, naj se ji čim prej oglasijo, lahko tudi z uporabo spletne telefonije Skype. Sledilo bo izpolnjevanje obširnih vprašalnikov, nato pa osebni obiski kongregacij.
O Rodetovi akciji smo se pogovarjali s sestro Sandro M. Schneiders, profesorico na univerzi v Berkelyju v ZDA, ki je ena redkih redovnic, ki je javno kritizirala Rodetovo akcijo. Schneidersova je profesorica študij Nove zaveze na univerzi Berkeley v Kaliforniji in članica reda posvečenega Marijinemu brezmadežnemu srcu (Servants of the Immaculate Heart of Mary).

Ste redovnice v ZDA seznanjene z razlogi za apostolsko vizitacijo vseh nun v ZDA?

> Nikakor ni možno izvedeti, kaj je predmet vizitacije, niti kaj je njen razlog, saj kardinal Rode in njegovi predstavniki niso ponudili nobene jasne razlage. Edina obrazložitev je bila, da jih zanima »kakovost življenja redovnic«. Je to dobra kakovost, slaba kakovost, te morda sploh ni? In kaj pravzaprav je za njih kakovost?

V časniku New York Times navajajo izjavo kardinala Rodeta, ki je pred dobrim letom kritiziral ameriške redovnice, »ki so se odločile za poti, ki jih vodijo iz cerkve«. Povezujete vizitacijo s to izjavo?

> Enostavno nismo bili deležni nobene kredibilne razlage o namenu vizitacije. Tako ne morem reči, ali obstaja povezava med Rodetovimi kritikami (če te sploh obstajajo) in vizitacijo.

Ena od govoric je tudi, da je vizitacija posledica upada števila redovnic v ZDA.

> To je še ena govorica, ki spet nima uradnega potrdila. Število ženskih redovnic naj bi namreč upadlo: v 60. letih prejšnjega stoletja je bilo število najvišje, bilo jih približno 180.000, danes pa jih je le še 60.000. Vendar moramo vedeti, da je imela katoliška družina v 60. letih v povprečju šest ali več otrok, danes pa ima povprečna ameriška katoliška družina le enega ali dva otroka. Manjše število naj bi kazalo na izredni dejavnik upada, vendar nihče ne ve, kaj naj bi ta dejavnik bil. Dejstvo je, da lahko upad pojasnimo z enostavnimi demografskimi podatki katoliških družin v ZDA in njihovimi sociološko-kulturnimi spremembami, zato ne verjamem, da je to lahko razlog za tako obširno preiskavo.

Ali vseeno vidite razlog za skrb v Rodetovi izjavi?

> Lahko rečem, da sem kar dobro poučena o razvoju ameriškega redovniškega življenja, in mislim, da ne obstaja podlaga za trditev, da so ameriške redovnice izbrale poti, ki bi jih vodile stran od cerkve. Ta trditev izvira iz napačno interpretiranega govora redovnice na enem izmed sestankov starešin. Sama sem prebrala govor, ki se mi ni zdel prav nič sporen, sploh pa ne tak, da bi zahteval raziskavo takšnih razsežnosti.

Za kakšen govor sploh gre?

> V njem je govorka predstavila spekter pozicij redovništva v postmoderni kulturi in pokoncilski Cerkvi. Na skrajni desni so kongregacije oz. redovi, ki se niso odzvali na II. vatikanski koncil in svoje delo nadaljujejo v rigidni, predkoncilski obliki, ki je skoraj protikoncilska. Na skrajni levi pa imamo nekatere redove, ki razmišljajo o problemih, ki sprožajo resna vprašanja o cerkvi, Bogu in zato eksperimentirajo z načini, na katere se spopadajo s temi vprašanji. Večina redovnikov je, tako kot večina razmišljujočih katolikov, nekje vmes: globoko so vpleteni v cerkveno tradicijo (sicer bi že zdavnaj odšli) in redovniško življenje, hkrati pa se ukvarjajo z globokimi, resnimi in kritičnimi vprašanji, ki se dotikajo nauka, morale in razmerij do cerkve, sveta in tako dalje.

Ali v Vatikanu torej menijo, da takšno izpraševanje redovnice vodi stran od cerkve?

> Nedvomno obstajajo redovnice, ki eventualno izberejo neredovniško življenje ali celo življenje zunaj cerkve. Takšni primeri so vedno obstajali, včasih celotna cerkvena občina ali njen del sprejme takšno odločitev. Oseba z vestjo, ki ne verjame v stvari, v katere verjame cerkev, ne more ostati katolik, kaj šele redovnik. Vendar tako kot se poročeni pari soočajo z vzponi in padci v svojih razmerjih, se tudi redovniki neizbežno srečajo z globokimi vprašanji o tem, kaj danes pomeni biti človek, kristjan, katolik.

Gre torej za naraven proces odraščanja?

> Samo nezreli ali neumni ljudje pri 50 letih razmišljajo enako kot pri 25 letih. Upoštevati moramo tudi, da so nekateri redovniki za časa svojega življenja doživeli mnogo družbenih sprememb: padec komunizma, II. vatikanski koncil, izum in uporabo jedrskega orožja, ponovni vzpon islama kot svetovne velesile, potovanje v vesolje, izjemno razširjeno izkušnjo medreligijskega dialoga, emancipacijo žensk, konec kolonializma, medicinska odkritja, ki omogočajo, da vedno več ljudi dočaka sto let ... Samo nezreli, neizobraženi ali resnično neumni redovniki se ne bi ukvarjali s takšnimi vprašanji. Takšen intelektualni infantilizem ali nekompetenca bi bila resen razlog za zaskrbljenost, morda celo preiskavo. Normalno življenje vztrajnega in kritičnega iskanja vere, ki stremi k razumevanju - to je tudi tradicionalna definicija teologije -, ni oziroma ne bi smelo biti razlog za zaskrbljenost zdravih, inteligentnih duhovnikov.

Zgodovinarji pravijo, da tovrstne vizitacije Vatikan praviloma odredi v primeru, ko katera verska institucija resno skrene s poti.

> Zgodovinarji imajo prav. Navadno so rutinske vizitacije opravljene znotraj reda, izvedejo pa jih legitimni starešine, da bi zagotovili zdravje skupnosti. Takšne vizitacije niso obtožilne, preiskovalne ali kazenske. Gre za vsakdanjo pastoralno oskrbo. Izjemne apostolske vizitacije, kot je omenjena, so ponavadi izvedene v posameznih provincah ali redovih (na primer pri legionarjih), včasih celo v posamezni župniji ali škofiji, vendar le, ko gre za resne probleme ali zlorabe.

Kakšni so primeri, ki lahko sprožijo izredno apostolsko vizitacijo?

> Ponavadi gre za nezmožnost reda, da bi zagotavljal hrano in oblačila za svoje člane, včasih gre za nezmožnost zagotavljanja primerne zdravstvene oskrbe. Lahko gre tudi za kultizme, zlorabo zakramentov, fizično ali psihično zlorabo ali pridržanje, finančno nepravilno poslovanje, spolne zločine, promocijo herezije, razširjeno moralno popustljivost ali izprijenost in tako naprej.

Aktualna vizitacija je torej nenavadna tudi zaradi svoje geografske obsežnosti?

> Ne poznam nobenega primera - in tudi ljudje, ki sem jih o tem spraševala, ne -, da bi izvedli vizitacijo na vsej celini, ne da bi šlo hkrati za resne, kredibilne in razširjene obtožbe o zlorabah. Vsaj za zdaj nobeden od redov ni bil obveščen o kakršnihkoli zlorabah. Tu moramo upoštevati, da gre za več deset tisoč članov več stotih redov, ki so izjemno raznoliki v svojih temeljnih pobudah, apostolatih, oblikah vodenja, namenih, vedenju, razmišljanju ... Dandanes se celo vizitacije, ki jih sprožijo znani razlogi, kot je bil na primer škandal o spolnih zlorabah s strani duhovnikov, izvedejo po posvetu z osumljeno skupino ali redom, vizitacijo pa izvedejo heterogene ekipe s predstavniki iz različnih struj, da ne bi prišlo do osebnih maščevanj ali ideoloških pogromov. Če poenostavim, oblika, vsebina in metode trenutne vizitacije so skrajno netradicionalne in mnoge puščajo v ugibanjih, kaj se dejansko dogaja.