Matija Tomšič

16. 7. 2009  |  Mladina 28  |  Politika

Zakaj smo odstopili?

Brez odgovornega vodenja klinike ni odgovornega zdravljenja. Ker hočemo odgovorno zdraviti, je bil odstop od funkcij vodenja dosti bolj boleč, kot si lahko kdorkoli predstavlja.

Matija Tomšič , bivši predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo v UKC Ljubljana

Matija Tomšič , bivši predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo v UKC Ljubljana
© Borut Peterlin

Pojasnjevati razloge, zakaj smo vodilni strokovnjaki Kliničnega oddelka za revmatologijo (KOR) odstopili z vodstvenih funkcij klinike, je v resnici ponižujoče. Najprej je ponižujoče za delavce in bolnike oddelka za revmatologijo, ki kot povprečno razumna bitja ne moremo doumeti, kako naši sogovorniki v UKC po dveh letih argumentiranega pojasnjevanja v uradnem jeziku te države izjavljajo, kako so presenečeni nad našim kolektivnim odstopom. Za tako izjavo namreč obstajata samo dve možni razlagi: bodisi ne razumejo uradnega jezika te države in s tem ne razumejo naših izjav in zapisov bodisi nas ne jemljejo resno. V resnici ne vem, katera možnost je bolj ponižujoča. Ponižujoča za nas delavce oddelka za revmatologijo tudi zato, ker smo v duhu odgovornega dela z našimi bolniki skrbeli ne le za njihove bolezni, ampak smo jih skušali v duhu polnega sodelovanja med zdravniki in bolniki, ki bi moralo biti temelj našega poslanstva, seznanjati tudi z dogajanji na našem oddelku. Slednjemu se niti nismo mogli izogniti, saj so nam naši bolniki pogosto zastavljali tudi vprašanja o osnovnih infrastrukturnih razmerah na našem oddelku, mi pa smo jim morali odgovarjati, da na te žal nimamo vpliva. Kaj je bolj ponižujočega kot to, da mora zdravnik svojemu bolniku priznati, da ne more vplivati na temeljne možnosti njegovega zdravljenja? Še posebej, ker smo sami v ključnih razlogih za osamosvojitev jasno opredelili učinkovitejše vodenje klinike ob enaki obremenitvi zdravstvene blagajne. Ponižujoče je, če se po dveletni argumentaciji, iskanju kompromisov in predvsem iskanju modela, ki ne bi okrnil celovitosti UKC Ljubljana, a hkrati omogočil racionalnejše in učinkovitejše vodenje oddelka za revmatologijo, še vedno srečujemo z vodstvom UKC Ljubljana na dveh popolnoma različnih bregovih. Naj ponovno poudarim, da osamosvojitev oddelka za revmatologijo, kot je bila domišljena z ministrom za zdravje, nikakor ne ogroža celovitosti UKC, res pa je, da se bi z njo številna pooblastila z vodstva UKC prenesla na predstojnika oddelka za revmatologijo, kar bi oddelku omogočilo hitrejši strokovni razvoj, samostojno kadrovsko politiko, seveda vezano na obseg opravljenega dela, sprotno posodabljanje opreme, nadzor nad finančnimi prilivi in odlivi ... Žal je tako, da ravno današnja nepreglednost poslovanja UKC ustvarja razmere, ki omogočajo dostop do »dodane vrednosti« posameznikom, nikakor pa to niso bolniki ali zaposleni na oddelku za revmatologijo.
Razmere so seveda enako ponižujoče za vodstvo UKC. Nemogoče je ne videti njihovega zaigranega presenečenja ob našem kolektivnem odstopu z vodstvenih položajev. Hudo mi je, ker prek tega slabo odigranega zaključka drame širna javnost samo še dodatno izgublja zaupanje v celotni zdravstveni sistem. Če nič drugega, je sedaj jasno vsaj to, da je UKC navsezadnje izigral tudi zadnji dogovor, da bi moral do 30. junija 2009 podpisati dogovor o pogojih sodelovanja med oddelkom za revmatologijo in UKC do sprejetja statutarnih sprememb UKC. Razlogi, ki so jih v pisni korespondenci z nami navajali predstavniki UKC, da dogovor ni bil podpisan zato, ker ga mora preučiti še pravna služba UKC, ter zaradi odsotnosti generalne direktorice UKC, namreč spet nujno navajajo k misli, da UKC tega dogovora tako ali tako ni imel namena podpisati ali pa, da je operativno nesposoben izpeljati dogovorjene postopke. In prav to je temeljni razlog, zakaj smo na oddelku za revmatologijo pred dvema letoma začeli postopke, ki bi zagotovili, da bi sami vodili procese, ki so kritični za delovanje oddelka za revmatologijo. Ugotovili smo, da UKC ne le da ne odgovarja na naše ponavljajoče se zahteve glede upravljavske in strokovne neodvisnosti, na zahteve, ki bi zmanjšale stroške delovanja in dvignile standarde oskrbe naših bolnikov, ampak se celo ne drži sprejetih obljub. Tako kot se 30. junija niso držali obljube o podpisu sporazuma, tako se že leta ne držijo številnih obljub glede urejanja oziroma izboljšanja nekaterih temeljnih pogojev za učinkovito delovanje oddelka za revmatologijo. Ni si težko predstavljati, kako hudo je breme za odgovorno osebo, ki se mora odločiti, da bo opustila del svojih odgovornosti do bolnikov. Res je, da smo odstopili »samo« od vodstvenih odgovornosti in se še vedno enako predano kot doslej posvečamo vsakemu bolniku posebej, kot to počne celotno osebje oddelka za revmatologijo, ki je v resnici še bolj kot mi samo podvrženo nemogočemu položaju, ko ne morejo izvajati tistega poslanstva, za katerega živijo. Vendar ne moremo mimo dejstva, da smo se z odstopom z vodilnih mest odpovedali ključnemu vzvodu za dolgoročno zagotavljanje ustrezne oskrbe naših bolnikov - in to je v resnici še hujše breme kot to, da vsak dan opazujemo, kako ima oddelek za revmatologijo sanitarno neustrezne prostore za bivanje bolnikov in prav tako sanitarno neustrezen del ambulantnih prostorov, z dotrajano in smrtno nevarno električno napeljavo ... Ali lahko odgovorno upravljamo z oddelkom oziroma z njegovim laboratorijem za imunologijo revmatizma, ki mu vodstvo UKC več kot leto dni ni omogočilo uvedbe hitrejše in cenejše preiskave, pri kateri ni treba uporabljati radioaktivnih izotopov? Brez odgovornega vodenja klinike ni odgovornega zdravljenja. Ker hočemo odgovorno zdraviti, je bil odstop od funkcij vodenja dosti bolj boleč, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Če nas ima kdo za jagenjčke, ki bi morali umolkniti, zagotovo niso jagenjčki naši bolniki. Ambicije, da bi sledili hitremu razvoju revmatologije tudi v Sloveniji, so trn v peti le vodstvu UKC, nikakor pa niso vprašljive za bolnike z revmatično boleznijo. Zato še vedno upamo, da se bo končno pojavil sogovornik, ki bo razumel slovensko in ki mu bo mar za bolnike.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.