16. 7. 2009 | Mladina 28 | Svet
Trdnjava neoliberalizma
Goldman Sachs, veliki ameriški stroj za ustvarjanje balonov
Zdi se, da je pri ameriški banki Goldman Sachs spet vse po starem. V letošnjem drugem četrtletju je ustvarila 3,4 milijarde dolarjev dobička, kar je največ po rekordnem letu 2007. Zaposleni dobijo 900 tisoč dolarjev nagrad. Na dan je banka Goldman Sachs od začetka aprila do konca junija zaslužila po 38 milijonov dolarjev, to pa je po izračunu britanskega časopisa Guardian 65 odstotkov več kot v istem obdobju leta 2008. S takšnimi zaslužki se je ta banka spet uvrstila med zmagovalce.
Nemški Spiegel na podlagi telefonske konference, na kateri je prvi finančnik banke Goldman Sachs David Viniar analitikom sporočil, da je banka ustvarila milijardni dobiček, ugotavlja, da mož mojstrsko obvlada besednjak svoje panoge. Iz njegovih ust se je usul plaz latovščine - »underwriting«, razpršeni poslovni modeli, makroekonomske perspektive, delitev tveganj. Čez čas pa je Viniar prešel na športni žargon. Rekordni dobiček je banka dosegla s preprostima »obrambo in napadom«, kar sta znana izraza iz ameriškega nogometa, ki se uporabljata za dogajanje, pri katerem se igralci obeh moštev na igrišču prerivajo za žogo.
Banka Goldman Sachs je drugo letošnje četrtletje rekordno služila in se utrdila kot najmočnejša investicijska banka na borzi Wall Street v New Yorku z ustrezno mešanico obrambe in napada, primerno za finančno krizo. Krizo je pravzaprav obrnila sebi v prid. To pa ni bilo niti po naključju prvič. Banka Goldman Sachs je oblikovala vse velike manipulacije na trgu po veliki depresiji leta 1929, ugotavlja novinar Matt Taibbi v reviji Rolling Stone. Goldman Sachs je namreč povsod, kjer diši po denarju. Zgodovina sedanje finančne krize se dejansko bere kot Kdo je kdo med diplomiranci banke Goldman Sachs.
Nekdanji prvi mož banke Henry Paulson je bil na položaju sekretarja za finance v administraciji Georgea Busha arhitekt podržavljenja bank, sumljivega samopostrežnega načrta, prek katerega so prijatelji z Wall Streeta dobili bilijone dolarjev davkoplačevalskega denarja. Sekretar za finance v administraciji Billa Clintona Robert Rubin je bil 26 let v službi v banki Goldman Sachs, preden je kot prvi mož družbe Citigroup na podlagi Paulsonovega načrta dobil 300 milijard davkoplačevalskih dolarjev. John Thain, zadnji predsednik uprave banke Merrill Lynch pred združitvijo z Bank of America, je bil prav tako deležen milijard dolarjev pomoči na podlagi Paulsonovega načrta. Bank of America je namreč krpala luknjo, ki jo je ustvaril pri banki Merrill Lynch, z davkoplačevalskim denarjem. Robert Steel, ki je sebi in članom poslovodstva v času, ko je banka Wachovia tonila, izplačal 225 milijonov dolarjev nagrad in odpravnin, je prav tako nekdanji goldmansachsovec.
Na seznamu so še Joshua Bolten, vodja kadrovske službe v administraciji Georgea Busha v času podržavljenja bank, Mark Patterson, sedanji vodja kadrovske službe v sekretariatu za finance, ki je bil še pred letom lobist banke Goldman, in Ed Liddy, ki ga je Henry Paulson imenoval za človeka, ki je izpeljal podržavljenje zavarovalniške skupine AIG. To družbo je Spiegel v zadnji številki na podlagi večmesečnih raziskav poimenoval najbolj nevarna družba na svetu. Goldmanovci so tudi ljudje iz kanadske in italijanske centralne banke, predsednik svetovne banke Robert Zoellick, prvi mož borze Wall Street, če zadnjih dveh predsednikov zveznih rezerv in Bank of New York, ki zdaj nadzoruje banko Goldman Sachs, niti ne omenjamo, pravijo v reviji Rolling Stone. Kakor koli se je Amerika vrtela, banka Goldman Sachs je vedno našla pot, da je bila usodna luknja v sistemu zahodnega demokratičnega kapitalizma. Vedno se je znašla tam, kamor je odtekal denar, ki so ga državljani in davkoplačevalci plačevali in izgubljali zaradi visokih cen nafte, zviševanja obresti za potrošniška posojila, zmanjševanja premoženja pokojninskih skladov, množičnega odpuščanja zaposlenih, prihodnjih davkov, s katerimi bo treba poplačati podržavljenje.
Banka Goldman Sachs je po pisanju revije Rolling Stone velik, zelo sofisticiran stroj za pretvorbo uporabne in razvite blaginje družbe v najmanj uporabno, najbolj potratno in najspornejšo stvar na svetu - čisti dobiček za premožne posameznike. Za dosego tega cilja uporabljajo vedno isto matrico: vedno si pridobijo ustrezen položaj sredi špekulativnega balona in vedno prodajajo naložbe, za katere vedo, da so smeti. Potem ob pomoči pohabljene in skorumpirane države, ki jim v zameno za nekaj penijev za podporo politikom omogoči prilagoditev predpisov, posrkajo ogromne zneske iz nižjih in srednjih slojev družbe k sebi.
Tokrat bi jim to lumparijo lahko preprečili, če bi poslušali svarila Williama Whita, glavnega ekonomista Banke za mednarodne poravnave (BIZ), ki ima sedež v Baslu in velja za banko centralnih bank, namesto čislanja politike poceni denarja, ki jo je izvajal predsednik ameriške centralne banke Alan Greenspan. White je s svojo strokovno skupino začel že leta 2003 opozarjati na balon, ki je rasel na ameriškem nepremičninskem trgu. Opozarjali so na premalo zavarovana posojila, na neprepričljive ocene bonitetnih agencij, poroča Spiegel. Ker je bila na trgu vse večja poplava poceni denarja, ki jo je spodbujal Greenspan z zniževanjem obrestne mere, so si investicijski bankirji morali izmišljati vedno nove produkte, ki so bili vedno bolj fantazijski in vedno bolj tvegani, da so ta denar lahko nalagali. Guvernerji najpomembnejših centralnih bank, ki se sestajajo v okviru banke BIZ, niso hoteli slišati, da je treba v dobrih časih zviševati obrestno mero tudi brez nevarnosti za inflacijo, ker podražitev posojil preprečuje balone in omogoča zniževanje obrestne mere v slabih časih. Bankam je William White svetoval, naj si v dobrih časih zagotovijo debele rezerve, da bodo lahko v slabih časih gospodarstvo še naprej zalagale s posojili. Če bi ga guvernerji centralnih bank in bankirji poslušali, bi bila sedanja kriza vsaj milejša, najbrž pa bi se ji celo lahko izognili. Jasno, da to ljudem, ki stojijo za banko Goldman Sachs in ki so imeli za seboj že pet »uspešnih« pokov balonov, ne bi ustrezalo.
BIZ je zelo zaprta družba v lasti 55 centralnih bank. BIZ je eden najbolj ekskluzivnih in vplivnih klubov na svetu, neke vrste Vatikan visokih financ, je objavil Spiegel. Največja odgovornost banke BIZ je preprečiti, da bi propad bank oziroma finančnega sistema ogrozil realno gospodarstvo. Narediti mora torej vse, da pravočasno prepreči špekulativne balone. Kako se je lahko zgodilo, da je pri sedanji krizi povsem odpovedala?
»Bilo je kot v risanki, kjer kojot pade v prepad šele, ko pogleda dol. To je seveda neumnost. Pade zato, ker je tam prepad,« pravi White. Zakaj tega nihče ni hotel videti? »Dokler vse poteka brez težav, obstaja velik upor proti kakršnim koli spremembam. Takšno ravnanje je zasidrano globoko v človeku,« nadaljuje White. To je po njegovih besedah človeški dejavnik. Pri tokratni krizi ima ta dejavnik zelo znano ime: Alan Greenspan. Dolga leta je sedel v upravnem odboru banke BIZ in zagovarjal mnenje, da morajo centralne banke skrbeti za inflacijo, stabilnost cen in čistiti za baloni, ki počijo. Ker pa nihče ne ve, kdaj bo balon počil, je nemogoče ukrepati pravočasno. Greenspan je počel ravno tisto, kar je bankirjem v banki Goldman Sachs najbolj ustrezalo.
Banka, ki jo je leta 1869 ustanovil priseljenec iz Nemčije Marcus Goldman in jo postavil na noge skupaj z zetom Samuelom Sachsom, je prvič zaslužila s špekulativnimi posli pred borznim zlomom leta 1929. Takrat je bil glavno finančno orodje za opeharjenje investitorjev investicijski sklad, prek katerega so pobirali denar in ga investirali v vrednostne papirje na Wall Streetu. Vrednost teh papirjev in zneske so večinoma prikrivali javnosti. Banka Goldman Sachs je takrat prek trgovske družbe izdala milijon delnic po 100 dolarjev, vse te delnice odkupila s svojim denarjem, 90 odstotkov pa jih je nato prodala naprej po 104 dolarje za kos. Te delnice je potem trgovska družba kupovala nazaj po vedno višji ceni, ustanovila nov holding, izdala nove obveznice, tako iz denarja delala denar oziroma postavljala piramido. Ta veriga se prekine, ko zadnji sklad v verigi začne izgubljati vrednost, ustanovitelj pa že zdavnaj nima denarja, da bi poplačal investitorje, ki so vanj vložili svoj denar, zato se sistem zruši. Banka Goldman Sachs je iz zloma leta 1929 izšla kot ena največjih in najpremožnejših družb.
V začetku 90. let prejšnjega stoletja je sledil naslednji prelomni trenutek. Robert Rubin, ki je bil eden od sopredsednikov uprave, je odšel v Belo hišo in v administraciji Billa Clintona postal sekretar za finance. Postalo je skoraj nacionalni kliše, da je bilo tisto, kar je mislil Rubin, dobro za gospodarstvo, piše Rolling Stone. Leta 1999 je skupaj z Alanom Greenspanom in s svojim namestnikom Larryjem Summersom nastopil na naslovnici revije Time z naslovom Odbor za rešitev sveta. Rubin je seveda mislil, da je ameriško gospodarstvo, zlasti pa finančni sektor, preveč regulirano. Clintonova administracija je tako začela rahljati in odpravljati pravila, to pa je omogočilo prodajo internetnih podjetij, ki so nastala iz nič, za milijone dolarjev. Banke, kot je Goldman Sachs, so se vedle tako, kakor da bi vezale vrvice okrog lubenic, jih lučale skozi okna 50-nadstropne stolpnice in odprle telefone za stave. V tej igri je bil zmagovalec le tisti, ki je svoj denar umaknil, preden je lubenica priletela na pločnik. Navadni investitorji seveda niso vedeli, da so bankirji med igro spremenili pravila oziroma standarde za zavarovanja. Banka Goldman, ki je bila lastnik več takšnih internetnih podjetij, je iz tega seveda spet izšla kot zmagovalec.
Enak trik - spremembo pravil za zavarovanja - je bil uporabljen tudi pri nepremičninskem balonu, in sicer za hipoteke. Iz tega so nastali strupeni vrednostni papirji, zaradi katerih so se banke in zavarovalnice znašle pred bankrotom. Banka Goldman je imela prste zraven tudi pri rekordnem dvigu cen nafte poleti 2008. Tam so sedeli ljudje, ki so se odločili za špekulacije z nakupom nafte vnaprej na določen datum po določeni ceni in tako umetno povzročili rast cen. Enako se je zgodilo s cenami živil; ta so prav tako spremenili v blago za špekulativne posle na borzi.
Naslednji balon, od katerega kani banka Goldman Sachs spet imeti koristi, so podnebne spremembe - s špekulacijami pri trgovanju s kuponi za izpuste toplogrednih plinov. Uporabila bo enak sistem kot pri cenah nafte in kmetijskih izdelkov leta 2008. Tiskovni predstavnik banke Goldman Sachs Lucas Van Praag je članek v reviji Rolling Stone označil za »histerično zbirko teorij zarote«. Odločno je seveda zavrnil trditev, da ta banka služi s krizami.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.