16. 7. 2009 | Mladina 28 | Družba
»Po mojem mnenju je bil najverjetneje umorjen!«
Zahteva po novi, neodvisni preiskavi smrti britanskega strokovnjaka za biološko orožje
Pisalo se je leto 2003, vojna v Iraku se je komaj dobro začela in vsi so še z zanimanjem pričakovali, kdaj bodo »koalicijske« sile odkrile Sadamovo orožje za množično uničevanje. Britanski vladni strokovnjak za biološko orožje dr. David Kelly, sicer tudi nekdanji inšpektor Združenih narodov v Iraku, se je v londonskem hotelu Charing Cross sestal z BBC-jevim novinarjem Andrewom Gilliganom, ki se je nekaj dni prej vrnil iz Bagdada. V neuradnem pogovoru mu je Kelly zaupal, da so bile trditve britanske vlade o vojaški pripravljenosti Iraka, s katerimi so upravičevali napad, prenapihnjene in da se vlada tega verjetno tudi zaveda. Sploh trditev, da je Irak sposoben v 45 minutah po ukazu izstreliti rakete z biološkimi in kemičnimi agensi. Teden dni zatem, konec maja, je Gilligan te informacije objavil. Vira seveda ni razkril. Objava je povzročila politični vihar, britanska vlada pa je začela pritiskati na BBC, naj razkrije svoj vir. Po dobrem mesecu dni, ameriški predsednik Bush je medtem na letalonosilki v Perzijskem zalivu že razglasil konec večjih vojaških operacij, se je Kelly odločil, da o svojem pogovoru z novinarjem obvesti nadrejenega na obrambnem ministrstvu, čeprav je bil glede na neformalno naravo pogovora z Gilliganom še vedno prepričan, da on ni primeren vir za informacije, ki jih je BBC objavljal. Ministrstvo je javnost obvestilo, da so odkrili človeka, ki bi lahko bil Gilliganov vir, v sporočilu pa je bilo dovolj podatkov, da so drugi novinarji kaj kmalu pomislili prav na Kellyja. Obrambno ministrstvo se na njihova ugibanja ni odzvalo kot po navadi, z molkom, temveč jim je pritrdilo. 15. julija je Kelly, vidno živčen in zdelan, pričal pred parlamentarnim odborom za zunanje zadeve, naslednji dan pa še pred odborom za varnost in obveščevalne službe. Naslednji dan je Kelly na svojem domu odgovarjal na pisma podpore, ki jih je po pričanjih dobil od svojih znancev, zgodaj popoldne pa se je odpravil na sprehod v bližnji gozd - od koder se ni več vrnil. Mrtvega so ga našli naslednje jutro. Zaužil naj bi 29 tablet proti bolečinam in si z nožem prerezal levo zapestje.
BBC je kmalu po njegovi smrti sporočil, da je bil Kelly edini vir za Gilliganovo zgodbo, vlada pa je imenovala preiskovalno komisijo, ki naj bi ugotovila okoliščine njegove smrti in za vodjo postavila Lorda Huttona. Komisija je po dobrega pol leta ugotovila, da za Kellyjevo nagnjenost k samomoru (drugih načinov smrti ne omenja) ni vedel nihče, in celo, da je obrambno ministrstvo ravnalo prav, ko je razkrilo njegovo identiteto. Na podlagi poročila patologa je komisija sklenila, da je Kelly umrl zaradi krvavitve iz rane na zapestju, ki si jo je zadal sam, in zaužitja tablet proti bolečinam.
Danes mineva natančno šest let od smrti dr. Davida Kellyja, primer pa je vnovič prišel med udarne vesti medijev, čeprav se njegova družina strinja z uradno verzijo dogodkov in si ne želi nove preiskave. Trinajst doktorjev medicine je namreč ta teden napovedalo pravno bitko za uvedbo sodne preiskave o njegovi smrti, s komisijo, ki bi jo izbralo sodišče, ne pa vlada. Pred šestimi leti je bila taka preiskava ustavljena, še preden se je začela, z obrazložitvijo, da je Huttonova komisija povsem dovolj. Skupina zdravnikov pa je prepričana, da rana na zapestju ni mogla povzročiti smrtne izgube krvi, kar so podrobno opisali v 12-stranskem poročilu, ki bo uporabljeno kot podlaga za zahtevo po novi preiskavi. Eden od zdravnikov, David Halpin, nekdanji profesor anatomije na londonskem King''s Collegeu, je za časnik Daily Telegraph povedal: »Zavračamo krvavitev kot vzrok smrti in ne vidimo nikakršnih drugih razlag, ki bi zdržale kritično presojo. Po mojem mnenju je bil (dr. Kelly) najverjetneje umorjen.«
Ni se zgodilo prvič, da bi kdo podvomil o uradni verziji Kellyjeve smrti. Več zdravnikov je v Guardianovih pismih bralcev že podvomilo o trditvi, da je bila rana na zapestju usodna. Tudi količina zaužitih tablet proti bolečinam naj bi bila zgolj tretjina smrtnega odmerka, poleg tega pa je Kelly od doma odšel brez tekočine, ki bi mu pri zaužitju 29 tablet verjetno prišla precej prav. O smrti zaradi krvavitve sta javno podvomila tudi reševalca, ki sta bila poklicana na kraj Kellyjeve smrti. Po njunem mnenju količina krvi na prizorišču ni bila zadostna, da bi lahko sklepali, da je bila izguba krvi vzrok za smrt. Pred dvema letoma pa se je izkazalo, da na nožu, s katerim naj bi si Kelly prerezal zapestje, sploh ni bilo njegovih prstnih odtisov. Sploh pa, še pravi dr. Halpin, je Kelly kot strokovnjak za biološko orožje zelo dobro poznal znanost smrti. »Se vam zdi verjetno, da se je ta znanstvenik odločil ubiti s topim nožem in nekaj navadnimi tabletami proti bolečinam?«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.