23. 7. 2009 | Mladina 29 | Politika
Brezpredmetna revizija?
Kdo je dal strankam denar in koliko, ostaja skrivnost
Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes
© Borut Peterlin
Revizija računskega sodišča o pravilnosti financiranja volilnih kampanj za lanske državnozborske volitve ni posebej vznemirljivo branje. Izvedeli smo sicer, koliko denarja je posamezna stranka namenila za kampanjo, katere so bile najpogostejše nepravilnosti in kdo bo plačal globo, ker je za kampanjo porabil več, kot bi smel. Tako smo, denimo, izvedeli tudi za tako obrobne, skoraj banalne napake, kot je tista, da je Golobičev Zares kot del stroškov kampanje prikazal tudi stroške nekaterih gostinskih storitev, oglaševanj in študentskega dela, ki so nastali šele po volitvah. Ali da Janševa SDS vstopnic za živalski vrt v vrednosti 332 evrov ni plačala s posebnega volilnega računa. Po drugi strani pa kljub reviziji ne vemo, kdo je strankam dal večino denarja za drage kampanje in koliko jim ga je namenil.
Revizorji se zaradi zakonskih omejitev v omenjene podobnosti ne smejo spuščati, to pa pomeni, da je sistem financiranja kampanj nepregleden in za državo slab, saj ne preprečuje morebitne korupcije. Zgovorna je tudi ugotovitev revizorjev, da stranke večino denarja za plačilo kampanj zberejo z nakazili s svojih rednih računov. Rekorder pri tem je Zares, ki je kar 529.690 evrov ali 96,7 odstotka denarja zbral s prenosom z rednega računa, 11.457 evrov pa so mu na poseben račun nakazali podjetja in posamezniki. Posebni računi, na katerih morajo stranke zbirati vse prispevke za kampanjo, so tako zreducirani na kuliso, kar je očitno izigravanje zakonodaje. Po mnenju predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa bi zakonodajalec zato moral premisliti, ali ne bi omejili najvišje vsote, ki jo za kampanjo sme prispevati organizator, torej stranka.
Zakonodaja določa, da podjetja, ki so v več kot 25-odstotni lasti države ali občin, strankam ne smejo nakazovati denarja. A tudi to je pomanjkljiva varovalka, saj stranke računskemu sodišču ne razkrijejo niti podatkov o tem, kdo jim je podaril zneske, nižje od treh plač, prav tako pa tudi ni mogoče preveriti, ali niso morda med podjetji, ki so strankam dala denar, tudi tista, ki so v državni lasti. Ministrstvo za finance je sicer izdelalo seznam gospodarskih družb, ki imajo prepoved financiranja političnih strank in organizatorjev volilne kampanje, a le za gospodarske družbe, v katerih ima država več kot 25-odstotni delež v kapitalu. Nimajo pa seznama družb, v katerih imajo lastništvo občine, prav tako tudi ne seznama tistih, v katerih imajo te družbe večinski delež. Na omejitve revizorjev pri ugotavljanju celotne višine zbranih in porabljenih sredstev za volilno kampanjo je opozoril tudi Šoltes: »Računsko sodišče nima dovolj pristojnosti, da bi lahko poizvedbe izvedlo tudi pri izvajalcih storitev ali prodajalcih izdelkov. Zato v revizijah ne moremo potrditi, da so zneski o zbranih in porabljenih sredstvih za kampanjo predstavljeni v pravilni višini, ker je računsko sodišče odvisno predvsem od dokumentacije, ki mu jo predložijo organizatorji.« Dodal je še, da na tak način ne morejo odkriti in dokazovati morebitnega financiranja mimo posebnega računa za kampanjo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.