Pozor, kreme za sončenje!

Že vsaj trideset let vemo, da prevelika izpostavljenost sončnim žarkom pomeni znatno tveganje za kožo in da povzroča različne vrste kožnih obolenj, med drugimi nevarni melanom, maligni tumor, katerega pogostost pojavljanja se letno povečuje za 4 do 6 odstotkov, vsakih 15 let se torej podvoji. Na razvoj te smrtonosne bolezni vpliva predvsem pogostost izpostavljenosti soncu v otroštvu in zgodnji mladosti. Znanstveniki so že dolgo tega ugotovili, da je poleg dedne nagnjenosti k bolezni, ki se kot razlog izkaže pri 10 odstotkih obolelih, prav število sončnih opeklin v tem življenjskem obdobju ključno za njen pojav. Melanom je bolezen belcev, pogosteje se pojavlja v Avstraliji in v drugih predelih sveta z močno obsijanostjo s soncem, pri črncih in azijatih ga skoraj ni moč zaslediti, za njim pa pogosteje zbolijo ženske kot moški. Z opozorili o nevarnosti nezaščitenega sončenja nas strokovnjaki in mediji bombardirajo že desetletja, tako da se s kremami pridno mažemo in ne pomislimo na morebitne nevarne posledice. Ameriški trg krem za sončenje naj bi na leto obrnil kar milijardo dolarjev, za evropske države načeloma velja, da v njih prodajo po eno kremo na vsakega četrtega prebivalca na leto. Čeprav strokovnjaki v laboratorijih proizvajalcev zaščite pred soncem že nekaj let vedo, da so nekatere sintetične snovi, ki v kremah nastopajo kot filtri za zaščito pred vplivom ultravijoličnih žarkov na kožo, lahko nevarne, jih nekatere znamke še kar uporabljajo. Raziskovalci pa ne opozarjajo le na snovi, ki naj bi povzročale celo hormonske spremembe, temveč tudi na tiste, ki naj bi že ob kratki izpostavljenosti soncu povsem izgubile svoj namen, čeprav proizvajalci na etiketah trdijo nasprotno. Ameriška neprofitna okoljska organizacija EWG (Environmental working group) opozarja, da se je število znamk sončnih krem na ameriških policah od lanskega do letošnjega poletja skoraj podvojilo, zvezno agencijo FDA (Food and drug administration) v okviru zdravstvenega ministrstva pa obtožuje, da zanje še vedno ni postavila ustreznih standardov, sistema nadzora in mehanizmov kaznovanja.

Prezrta opozorila

Margret Schlumpf, raziskovalka s področja onesnaženosti okolja na univerzi v Zürichu, je na kreme za sončenje postala pozorna pred skoraj desetimi leti, ko jo je eden od kolegov opozoril na vsebnost nenavadnih substanc v mleku doječih mater. Lotila se je kliničnih poskusov na podganah in prišla do zastrašujočih ugotovitev. Odraslim podganam je v hrano dodajala različne koncentracije kemičnih UV-filtrov, med drugimi oktil metoksicinamat (po poenoteni nomenklaturi, torej tudi na embalaži sončnih krem, kupljenih v Sloveniji, Octyl Methoxycinnamate) in 4-metilbenziliden kamfor (4-Methylbenzylidene Camphor, 4-MBC), ki sta pogosto prisotna v zaščitnih kremah, oljih in sprejih. Takšnim »prehranskim dodatkom« so bile podgane podvržene deset tednov, nato so jih parili in na mladičih zaznali zaostalost v razvoju spolovil. Schlumpfova je ugotovila, da so substance hormonski motilci z aktivnimi hormonskimi učinki, denimo zapoznelo puberteto pri mladih samčkih. Testisi mladičev, a tudi 12-tedenskih odraslih samcev so tehtali opazno manj kot običajno, hkrati pa so se maternice pri samicah in prostate pri samcih razvile znatno bolj, kot bi se morale. Seveda je raziskovalko zanimalo, kakšen je vpliv UV-filtrov na človeka, zlasti ko si ta v poletnih mesecih na kožo nanaša velike količine krem, ki jih vsebujejo. Njene nadaljnje raziskave na 42 ženskah so v 41 primerih potrdile, da kemični UV-filtri pronicajo skozi kožo v kri in posledično v mleko doječih mater, zato je začela nosečnice opozarjati, da bi se lahko pri njihovih otrocih pojavile podobne težave kot pri podganjih mladičih že ob rojstvu, v dobi pubertete ali celo precej pozneje. Tudi toksikolog André Cicolella je prepričan, da je mogoče UV-filtre, ker posegajo v naravno hormonsko ravnovesje, nedvomno povezati z vse bolj pogostim pojavom raka na dojki, prostati in testisih.
Margret Schlumpf ni edina, ki se je lotila preučevanja vplivov UV-filtrov na okolje, a prav zaradi njenih raziskav je večina proizvajalcev krem s seznama sestavin prav potihem umaknila domnevno najbolj nevarni 4-MBC in ga nadomestila z drugimi, manj zloglasnimi filtri. Karl Fent z univerze za aplikativne vede v švicarskem Baslu je januarja 2006 v reviji Toxicological Sciances poročal o estrogeni aktivnosti nekaterih UV-filtrov pri ribah, Marianne Balmer s švicarske zvezne raziskovalne postaje pa je merila prisotnost UV-filtrov v manjših švicarskih vodotokih in jezerih. Ugotovila je, da so glavni onesnaževalci rek lokalne čistilne naprave, v katere se stekajo fekalne vode iz gospodinjstev, bolj onesnažena pa naj bi bila tista jezera, na in ob katerih se odvijajo športne in rekreacijske aktivnosti. Tudi ameriški raziskovalci so v obalnih vodah New Yorka in Kalifornije zaznali znatne količine UV-filtrov iz fekalnih voda, naleteli pa so tudi na ribje samce, ki so poleg semena nosili tudi jajčeca.

Bele korale

Kemični UV-filtri pa nimajo le domnevno nevarnih učinkov na sesalce in ribe, temveč okolje dodatno ogrožajo tako, da uničujejo korale: profesor morske biologije z univerze v italijanski Anconi, Roberto Danovaro, je s potapljanjem v bližini turističnih destinacij vseh svetovnih morij dokazal, da se korale v stiku s kremami za sončenje skoraj nemudoma obarvajo belo in nekaj ur zatem umrejo. Smrt koral zanj pomeni začetek večje ekološke katastrofe, saj koralni grebeni samo ob francoskem otoku Réunion v Indijskem oceanu omogočajo obstanek skoraj tri tisočim vrstam rib, ki se med odraščanjem pred plenilci skrivajo v tej razvejani »podrasti«, preden lahko odrasle zaživijo v odprtem oceanu. Nekateri viri poročajo, da naj bi bila nevestna uporaba krem za sončenje doslej usodna že za desetino koralnega bogastva na Zemlji, saj naj bi pri vsakem kopanju v vodi ostala četrtina nanesene kreme, samo v najbolj obiskanih turističnih območjih sveta naj bi 90 milijonov turistov tako letno v morju pustilo 4 tisoč ton različnih sredstev za sončenje.
Zdi se, da turističnih delavcev pomor koral ne skrbi preveč, saj so reporterji francoske državne televizije našli en samcat morski ekološki park na svetu, kjer je uporaba krem z omenjenimi UV-filtri prepovedana. Ob vstopu v park Xel-Ha blizu Cancuna v Mehiki morajo obiskovalci upravljavcem pokazati svoje kreme in jih, če vsebujejo nedovoljene snovi, pustiti v recepciji. Za zaščito pred soncem sicer dobijo brezplačni tester, za 15 ameriških dolarjev pa lahko kupijo tako imenovane bio(razgradljive) kreme, v katerih sta UV-filter mineralna titanov dioksid in cinkov oksid, v redkih primerih pa tudi filtri v obliki nanodelcev, katerih učinkovitost raziskovalci še preučujejo. Na črnem seznamu parka pa so se znašli naslednji filtri, ki smo jih (ene, druge, pa tudi po štiri skupaj) zasledili tudi v veliki večini (13 od 15) sredstev za sončenje z različnimi zaščitnimi faktorji za odrasle in otroke (!) na slovenskih policah in ki jih je Margret Schlumpf našla v mleku doječih mater ter jih označila za potencialno nevarne. V lekarnah in trgovinah smo jih naključno vzeli v roke (šest v lekarnah in devet v živilskih trgovinah) in jih glede na pogostost navajamo tako s poslovenjenimi kot s poenotenimi nazivi, kakor so v najbolj drobnem tisku navedeni na embalaži: butil metoksidibenzoilmetan (Butyl Methoxydibenzoilmethane), oktokrilen (Octocrylene), etilheksil salicilat (Ethylhexyle Salicylate), etilheksil metoksicinamat (Ethylhexyle Methoxycinnamate), oktil metoksicinamat (Octyl Methoxycinnamate) in benzofenon (Benzophenone). Cena pri tem ne igra velike vloge, saj se pojavljajo tako pri cenejših kot pri srednjerazrednih tržnih znamkah: Vichy, Nivea, Eucerin, Mercator, Rougj, Garnier. Precej neverjetno se zdi, da otroško mleko za sončenje Nivea z zaščitnim faktorjem 50+, ki se trži s krilatico »visoka zaščita za nežno otroško kožo«, vsebuje oba UV-filtra s seznama Margret Schlumpf, torej oktokrilen in butil metoksidibenzoilmetan, medtem ko je otroška krema istega proizvajalca, z zaščitnim faktorjem 30, vsaj navidez neoporečna. Zakaj nas Zveza potrošnikov Slovenije na te nevarnosti ne opozarja, še več, v testih ugotavlja le, da nekatere kreme ne zagotavljajo zadostne zaščite in da moramo druge zaradi neobstojnosti pogosteje nanašati. Tudi omenjeni reporterji pa so v zvezi s spornimi UV-filtri poizvedovali pri petnajstih proizvajalcih in dobili odgovore zgolj pri enem, L'Oréalu, ki s sedmimi tržnimi znamkami obvladuje skoraj polovico tržišča krem za sončenje, vrednih od 10 evrov v trgovskih centrih do 30 evrov v lekarnah in še dražjih v specializiranih trgovinah: »Vse izsledke resnih znanstvenih študij v naših laboratorijih ponovno preverimo: testirali smo tudi oktokrilen in ugotovili, da ni razlogov, ki bi ga inkriminirali,« jim je povedala Patricia Pineau, direktorica za komunikacije, raziskave in razvoj, zaposlena v L'Oréalovem razvojnem središču.

Kako se zaščititi?

Enoznačnega odgovora na to vprašanje, razen povsem varnega skrivanja v senci ali uporabe majice za dosego »aristokratske bledice«, ni. Dejstvo je, da proizvajalci krem za sončenje soglasno zavračajo z raziskovalnimi tehnikami in znanstvenim aparatom dognane argumente, češ, mi ne moremo dokazati, da kemični UV-filtri niso nevarni, vi pa ne, da so. Manj pomembno je, ali se bo vsak posameznik odločil za nakup domnevno nevarne ali manj nevarne kreme, pomembneje je vsekakor to, da je o tem informiran. Poklicali smo v naključno izbrano lekarno v s soncem obsijani Nici in vprašali, ali stranke zanima, kateri filtri so v kremah. Dobili smo odgovor, da jih vse več prebira seznam sestavin na embalaži in da se povečuje prodaja tako imenovanih biokrem, ki vsebujejo povečini le titanov dioksid in cinkov oksid. Seveda smo isto vprašanje zastavili tudi v eni od slovenskih lekarn, odgovor je bil pričakovan.