Erik Valenčič

 |  Mladina 32  |  Politika

Spet obsojena Aun San Su Či

Neverjetna hinavščina zahodnih držav

Sodišče v Burmi (ki jo je vojaška hunta pred leti preimenovala v Mjanmar) je opozicijsko voditeljico, simbol tamkajšnjega upanja na svobodo in Nobelovo nagrajenko za mir Aun San Su Či, obsodilo na dodatnih 18 mesecev hišnega zapora, v katerem je v zadnjih dveh desetletjih preživela že 14 let. Kaznovana je zato, ker je dovolila vstop v svoj dom nepovabljenemu ameriškemu državljanu Johnu Yettawu, predanemu mormonu, ki jo je pred nekaj tedni prišel posvarit, da je imel vizijo o atentatu na njo. Ko je plaval čez jezero do njene hiše, mu najbrž ni bilo najbolj jasno, kaj počne; o tem bo imel priložnost naslednjih sedem let razmišljati v zaporu.
Kar zadeva San Su Čijevo, je bilo sojenje popolna farsa. Hišni zapor, ki se ji je iztekel 27. maja, so ji podaljšali zgolj zato, da ne bi mogla sodelovati na splošnih volitvah naslednje leto. Če te sploh bodo. Odzivi mednarodne skupnosti so bili zato pričakovani. Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun »močno obžaluje« razsodbo, britanski premier Gordon Brown je »žalosten in jezen«, francoski predsednik Nicolas Sarkozy se je zavzel za nove sankcije, ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton je pozvala k izpustitvi vseh političnih zapornikov itd. Vprašanje je, ali bo vse to imelo sploh kakšne učinke.
Burmi namreč že desetletja vlada krut vojaški režim. Ko so septembra 1988 na ulicah prestolnice Jangon (nato preimenovane v Rangun) potekale množične demonstracije ljudi, ki so zahtevali politično svobodo in volitve, je vojska streljala nanje in jih več tisoč ubila, na tisoče pa zaprla. Mednarodna skupnost je bila zaskrbljena, vendar ni ukrepala. Julija 1989 je bila voditeljica Nacionalne zveze za demokracijo (NZD) Aun San Su Či že v hišnem zaporu. Ko so bile na veliko presenečenje vseh maja 1990 v Burmi vendarle svobodne splošne volitve, je na njih gladko, z več kot 80-odstotno podporo zmagala NZD. Vojaška hunta je zato izid volitev prezrla in povečala represijo nad člani zmagovite stranke in posledično nad celotnim ljudstvom. Nikoli ne bo znano, koliko ljudi je umrlo v zaporih, koliko jih je bilo mučenih ... Znano je le, da se ti zločini nadaljujejo.
Avstralec John Pilger, eden izmed najboljših raziskovalnih novinarjev na svetu in prejemnik številnih nagrad, med njimi avstralske Sydney Peace Prize 2009 za dosežke na področju človekovih pravic, se že skoraj 20 let ukvarja tudi z Burmo. Med drugim je leta 1996 v burmanskem mestu Tavoj s svojo kamero skrivaj posnel dokaze o prisilnem delu. Vaščani so morali pod strogim varstvom vojaških pušk graditi tako imenovano železnico smrti; med njimi so bili tudi otroci. Pilger pa je v svojem delu razkril še nekaj, kar meče izjemno mračno senco na zahodne države. Prav na te države, ki zdaj protestirajo zoper obsodbo San Su Čijeve.
Vojaški režim bi težko preživel brez podpore zahodnih držav in njihovih korporacij. Britansko podjetje BMARC je leta 1990 vojaški režim zalagalo z orožjem, in da vse skupaj ne bi bilo preveč očitno, je to počelo prek podružnic v Singapurju. Tedanji minister za trgovino Richard Needham je leta 1993 zatrdil, da vlada ne spodbuja britanskih podjetij, da sodelujejo z Burmo. Potem pa je prišlo na dan, da je vlada v britanskem veleposlaništvu v Jangonu okrepila število uslužbencev za promocijo trgovine. Dve leti pozneje sta to isto ministrstvo in Londonska gospodarska zbornica priredila seminar z naslovom »Predstavitev Burme - zadnjega azijskega Tigra«. Leta 1996 so ZDA razglasile embargo na »nove investicije« v Burmi; s tem pa niso bili ogroženi posli naftnega podjetja Unocal, ki je bilo tam že prisotno. Francoski predsednik Jacques Chirac je leta 2002 nasprotoval novim sankcijam, »ker bi te prizadele najrevnejše ljudi«. Pod 'najrevnejše ljudi' beri francosko naftno družbo Total, ki na svoji spletni strani poslovanje z Burmo upravičuje takole: »Žal najdišča plina in nafte ne ležijo vedno v demokratičnih državah.«
Ti posli vojaški hunti zagotavljajo denar, ki ga potrebuje, in nobena skrivnost ni, da ta z njim kupuje orožje. Ko zahodne države govorijo o tem, da je Aun San Su Či politična ujetnica, je to nič drugega kot hinavščina in sprenevedanje. Ves burmanski narod je ujetnik tega režima in zahodne države ter korporacije nosijo svoj del odgovornosti za to.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.