13. 8. 2009 | Mladina 32 | Politika
Nevarna sodna praksa
Komu so namenjene začasne odredbe sodišč, ki za določen čas omejijo svobodo govora?
© Roman Šipić/fotodokumentacija Delo
Ljubljansko okrajno sodišče je izdalo začasno odredbo, s katero časniku Dnevnik prepoveduje poročati o kontroverzni preteklosti Pierpaola Ceranija, ki je pred tedni od Boška Šrota odkupil tretjino Kolonela in se oklical za večinskega lastnika Pivovarne Laško. V sklepu, pod katerega se je podpisala okrajna sodnica Katarina Novšak Kaplan, piše, da se Dnevniku: »prepove nadaljnje objavljanje navedb v trdilni obliki in namigovanj o tem, da je tožeča stranka Pierpaolo Cerani kontroverzna oseba, domnevno vpletena v več zgodb s kriminalnim ozadjem, ter objavljanje navedb o domnevnem škandalu tožeče stranke v zvezi z bolgarskim premierjem ter domnevno donacijo poceni in nekakovostnih zdravil v Eritreji ...« Prva kršitev te odredbe bo Dnevnik stala 50.000 evrov, vsaka naslednja kazen bo višja, skupna kazen pa lahko znese tudi pol milijona evrov. Kot izhaja iz tožbe, so sicer Ceranijevi pravni zastopniki Dnevniku in oddaji Svet na Kanalu A predhodno že poslali poziv, v katerem so od obeh medijev zahtevali prenehanje neprijetnega poročanja. Ker je teden dni pozneje Cerani vložil tožbo zgolj zoper Dnevnik, so pravni zastopniki očitno ocenili, da je Kanalu A zadostovala že grožnja s tožbo.
Začasna odredba je sicer le del tožbe, v kateri odvetniška pisarna Zidar Klemenčič v imenu Pierpaola Ceranija sodišču predlaga prepoved negativnega pisanja Časopisne družbe Dnevnik, d. d., o Ceraniju in njegovih poslih. Prepoved se navezuje na čas, preden se je pojavil v zgodbi Pivovarne Laško. Ker tožnik v tožbi zahteva enako kot v začasni odredbi, je torej sodišče pravzaprav že odločilo v tej zadevi, saj začasna odredba velja vse do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Prepoved bo torej veljala ravno v času, ko bo aktualno dogajanje okoli novega lastnika Pivovarne Laško. Četudi namreč prvostopenjsko oziroma celo višje sodišče odloči, da je o Ceraniju možno pisati na način, kot so to storili v Dnevniku, bo do končne odločitve minilo kar nekaj časa - lahko tudi več let. Problematiko prehitrega izrekanja začasnih odredb je pred časom povzel dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: »Izdajanje začasnih odredb je bilo v sodni praksi vedno zadržano in pogoji za izdajo so se na sodiščih presojali zelo strogo. V tej fazi namreč ni kontradiktornega odločanja, saj se nasprotna stranka nima možnosti izreči o navedbah.«
In kateri so zapisi, ki so sodišče prepričali, da Dnevniku zapre usta? Sporno je, da so na dveh mestih zapisali, da je Cerani »kontroverzni« poslovnež, da je »po poročanju italijanskih medijev vpleten v več zgodb z domnevno kriminalnim ozadjem«, da je »zunaj meja domovine ''zaslovel'' pred tremi leti, ko je bil domnevno vpleten v korupcijski škandal v Bolgariji« in da je igral »glavno vlogo v aferi z dobavo zdravil v Eritreji«. Če bodo takšne odločitve postale pravni standardi, ali odslej torej tvegamo sodno prepoved širjenja negativnih informacij o vpletenosti Janeza Janše v afero Patria, če zapišemo, da ''je Janez Janša po poročanju finske javne televizije YLE prejel podkupnino v zadevi Patria''? In če se ne sme pisati o preteklih Ceranijevih zgodbah iz Bolgarije, se potem ne sme pisati tudi o Janševih zgodbah iz Depale vasi? Ali pa o preteklih dejanjih Toneta Ropa in njegovih telefonskih pogovorih z novinarji, kjer je govoril o dogovarjanju med Janšo in Sanaderjem?
Odgovorni urednik Dnevnika Ali Žerdin poudarja, da odločitve sodišča ne more komentirati, »načelno pa lahko rečem, da bi se tisk, če bi obveljala takšna praksa, znašel v nenavadnem položaju. Vsakdo lahko v Google vtipka katerokoli ime in si potem o njem ustvari svoje mnenje. Tisk pa ne bi mogel objavljati niti rezultatov terenskih preverjanj o določenih osebah. Na odločitev sodišča bomo odgovorili na predviden način.« Dnevnik naj bi torej vložil ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ki pa ne bo zadržal izvršitve začasne odredbe.
Takšna sodna praksa pa ni nevarna samo z vidika omejevanja svobode govora, pač pa tudi zaradi pomembne značilnosti na strani tožnika. Če so do nedavna tovrstne začasne odredbe zahtevali in z njimi uspeli predvsem posamezniki, ki so jim mediji posegli v čast in dobro ime, to sedaj počne predvsem kapital. Zgledi vlečejo predvsem iz tujine, lep domač primer pa je bila nedavna odločitev sodišča, da okoljevarstveniku Boštjanu Pihlerju začasno prepove uporabljati negativne izraze o največji cementarni in največjemu onesnaževalcu v Zasavju - korporaciji Lafarge Cement.
Zdaj je torej sodišče to storilo tudi v korist italijanskega poslovneža, ki rešuje Boška Šrota. Ali kot je že v primeru začasne odredbe v korist Lafargea dejal poznavalec medijskega prava dr. Jurij Žurej: »Signal, ki ga s tem sporočamo, se glasi: če mi ni kaj všeč, se pritožim in utišam tiste, ki me motijo, saj stane me tako ali tako ne prav veliko. Oziroma povedano drugače: pravo je za tiste z denarjem; če nimaš zadosti denarja, se ne moreš iti prava, saj te lahko predrago stane, če slučajno ne bi imel na koncu prav.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.